Pa vseeno je v ZDA smešno lahko priti do mamil. Zakaj torej nadaljujemo po tej isti poti? Zakaj govorimo o mamilarski vojni, kot da bi bila uspešna? Farsa je.

Tako piše hollywoodski zvezdnik Brad Pitt v članku, danes objavljenem v Guardianu. Pitt je izvršni producent dokumentarnega filma The House I Live In, ki je na zadnjem festivalu Sundance prejel nagrado žirije.

Film Eugena Jareckega, ki predstavlja poglede prekupčevalca, agenta za narkotike, zapornika in sodnika, ponuja prodoren vpogled v ameriški pravosodni sistem in razkriva posledice ameriške mamilarske politike na človekove pravice.

Pitt pravi, da lahko danes, z zelo malo truda, vsak pristane v katerem koli ameriškem mestu in si že v dnevu ali dveh kupi svoj odmerek. Mamilarska vojna? Porazna. "Mamilarska vojna se nadaljuje, ker gre za sistem, ki sam sebe ohranja. Na lokalni ravni, vsakič, ko pride do aretacije, pomanjkanje požene cene v zrak in s tem potencial za dobiček. Zgodovina nas je naučila, da nikdar ne zmanjka oportunistov, ki so pripravljeni zapolniti vrzel, in tako se cikel nadaljuje, delež uporabnikov mamil in prekupčevalcev pa ostaja nespremenjen, medtem ko se delež zapornikov vrtoglavo dviga," navaja Pitt.

Rešitev v izobraževanju, ne v preganjanju
Dokler se osredotočamo na ustavljanje zalog, ustvarjamo umetno napihnjen trg, ki je dovolj privlačen, da pretehta tveganje kaznovanja. Če pa osredotočimo naša prizadevanja na drugo stran kovanca in se začnemo spraševati, zakaj vlada tako nenasitno povpraševanje po rekreativnih mamilih, pri tem pa začnemo vlagati v izobraževanje, zdravljenje in blaženje škode, nam morda uspe prekiniti ta začarani krog.
ZDA morajo popraviti strukture v naši družbi, ki pripeljejo ljudi na rob takega obupa, da se zasvojenost ali prekupčevanje z mamili zdita kot povsem realna alternativa, piše 49-letni igralec in aktivist.

Praktičen poraz mamilarske vojne je samo del spornega vprašanja. Iste politike, ki so imele tako malo učinka na uživanje mamil v Ameriki, so globoko in neenako prizadele revne in manjšinske skupnosti v ZDA. Bremena čezmernega trpanja v zapore in usmerjene skrbi za red nosijo predvsem tisti najbolj na robu družbe, zato še nikdar ni bilo težje dosegati ameriških sanj.
To ni zato, ker te skupnosti uživajo mamila bolj kot mi drugi. V bistvu sploh ne. Samo bolj ranljivi so v tej mamilarski vojni. To se mora nehati. Nekaj je vztrajati s politiko, ki stvari ne popravlja; nekaj povsem drugega pa je nadaljevati tako politiko, ki stvari dejansko slabša, na koncu dodaja Pitt.
Film prihaja v času, ko so se Američani začeli spraševati o učinkovitosti mamilarske politike ZDA - nazadnje to potrjujeta tudi referemdumski odločitvi zveznih držav Kolorada in Washingtona, s katerima so uzakonili uporabo marihuane.
K. S.