Za svoje uboje se ni nikdar opravičeval, še več, pobijanje se mu je zdelo "zabavno", goreče je zagovarjal pravico do nošenja orožja in leta 2012 izdal avtobiografijo Ameriški ostrostrelec (American Sniper).

Ko je končno sklenil, da ima dovolj in se je na rotenje žene vrnil domov, se je spopadal s posttravmatskim sindromom (PTSD), ki prizadene toliko ameriških vojnih veteranov. Kylu je uspelo težave prebroditi, tudi tako, da se je posvetil pomoči veteranom s PTSD-jem - eden izmed njih je 38-letnega Kyla 2. februarja 2013 iz neznanega razloga ubil.

Zgodba ponuja dovolj iztočnic za kompleksen film, kritičen do ameriške orožarske in militantne kulture, kritičen do ameriškega napada na Irak, ki se je že davno izkazal za neupravičenega, kritičen do vojaškega sistema, ki aktivne vojake poveličuje v skoraj nadčloveške junake, na psihično zlomljene veterane pa povsem pozabi.

Lani je v Afganistanu umrlo 40 ameriških vojakov - v istem času jih je samomor storilo 288. Od 11. septembra 2001 je v vojnah v Iraku in Afganistanu umrlo več kot 6.800 vojakov, več kot 3.000 pa jih je v tem času storilo samomor (ob tem številk, koliko so jih veterani ubili ali umorili v ZDA po vrnitvi domov, ni, a New York Times je že leta 2008 naštel 121 primerov). Posttravmatski sindrom, še vedno v veliki meri tabu v mačistični vojaški kulturi, označujejo za največjega rablja vojne in tihega ubijalca.

Z blagoslovom družine
A Clint Eastwood, ki je pri 84 letih po knjigi posnel Ameriškega ostrostrelca, je zamudil priložnost posneti poglobljeno študijo, iz Kylove zgodbe pa je po mojstrovinah, kot je Neoproščeno, naredil svoj najbolj ideološki film do zdaj, v katerem razgali vso svojo (z izjemo tistega monologa s praznim stolom na republikanski konvenciji 2012 do zdaj dobro nadzorovano) republikansko pripadnost.

Eastwood se je filma o Chrisu Kylu namreč lotil kot James Mangold filma o Johnnyju Cashu Hoja po robu (2005) - z blagoslovom upodobljenega subjekta in njegove družine. Kar je vedno problematično. Kyle je pred smrtjo dejal, da kot režiserja vidi samo Eastwooda, s scenaristom Jasonom Hallom je stkal prijateljske vezi, Kylova vdova je Sienni Miller prepošiljala vso korespondenco, ki sta jo imela z možem, Kylov oče pa je Eastwoodu in Bradleyju Cooperju, ki igra Kyla, zagrozil, da bo na njiju "sprostil pekel", če bi kakor koli ogrozila ugled njegovega sina.

Rezultat je film, ki še najbolj spominja na 132-minutni oglas za republikansko kampanjo - kar po eni strani ni presenetljivo, glede na to, da Eastwood ne skriva svoje republikanske izkaznice, po drugi strani pa se je v svojih filmih navadno znal distancirati od politične ideologije.

"Nekega dne boš odličen lovec"
Že v prvem prizoru Kyle z natančnim strelom ubije iraškega otroka z granato v rokah, kar Eastwood preplete s preskoki v njegovo otroštvo, ko ga oče, kot vsak spodoben teksaški proorožarski republikanec, uvaja v skrivnosti uspešnega lova. "Prekleto dober strel, sin. Dar imaš. Nekega dne boš odličen lovec," ga pohvali ata ob uboju srne, preden preskočimo na družinsko kosilo, ki, tako mimogrede, že služi za upravičevanje poznejših vojaških avantur ZDA in kot apologija republikanske obrambne politike.

"Obstajajo tri vrste ljudi - ovce, volkovi in ovčarji. Ovce so tiste, ki se ne znajo zaščititi pred zlom in ki raje verjamejo, da zlo ne obstaja. Volkovi z nasiljem prežijo na šibke. In potem so še tretji, obdarjeni z darom agresije in nezadržno potrebo po zaščiti tropa - to so ovčarji. In v tej hiši ne vzgajamo ovc," je odločen Kyle starejši. "Pretepel vaju bom, če odrasteta v volkova. Ščitimo pa svoje lastne in lahko pokončaš tistega, ki napade tvoje."

Rojen za višje cilje
Kar sledi, je precej klasičen (in nikakor ne izviren, kot so ga ocenjevali nekateri vzneseni kritiki) vojaški film brez kake večje globine - fizično okrepljeni Bradley Cooper vizualno precej ustreza prav tako klasičnemu ameriškemu modrookemu fantu, ki ima na hladilniku nalepko "Don't Mess With Texas", kot svoje prioritete našteva "Bog, država, družina", v vojsko pa se domoljubno prijavi po napadih 11. septembra in s stisnjenimi zobmi prestaja vse tiste vojaške drile, ki spominjajo na Full Metal Jacket.

"Jaz nikdar ne odneham," je eden izmed klišejev, ki kar letijo iz filmskega Kyla. "Dal bi življenje za to državo. Ker je največja država na svetu, naredil bi vse, da bi jo zaščitil," izreče med osvajanjem svoje bodoče žene Taye, ki jo na prvi zmenek pelje streljat plišaste medvede, preden ji razloži, da je hotel biti kavboj, a se mu je vedno zdelo, "da je rojen za nekaj več".

Štirikrat v Irak
Ta "nekaj več" so bile očitno štiri misije v Irak (2003-2009), pri čemer se Eastwood in Hall trmasto držita Kylove knjižne predloge in tega napada ne problematizirata. Kyle sam je do zadnjega trdil, da je bilo 1,7 bilijona in 5.000 ameriških življenj vrednih. Pa čeprav skoraj 12 let pozneje še Američani priznavajo, da napad ni bil upravičen, povod zanj pa gladka laž Busheve administracije.

Ameriški ostrostrelec, ki si celo upa podobe rušečih dvojčkov povezati z iraško vojno, pa vseskozi nanj še vedno gleda kot na nujen poseg za obrambo tistih nedolžnih (ameriških) ovac in zradiranje "jeb**** divjakov", kot v filmu vsepovprek označujejo Iračane. Ti so predstavljeni skrajno enoplastno, vojna pa je v filmu videti kot računalniška igrica, v kateri so "dobrim" (ameriški vojaki) nasproti postavljeni "zli" (Iračani), ki z bombami prežijo na Američane - ali pa imajo vsaj potencial, da bi. Vojaki v Eastwoodovem filmu delujejo po taktiki "streljaj prej, sprašuj pozneje", pri tem pa imajo vse potiskano s pretečimi mrtvaškimi glavami, kar verjetno Iračanom ne sporoča nič dobronamernega. Ampak zakaj bi se pretvarjali, da smo jih prišli "odrešit", saj so do zadnjega prikazani kot zlobne tarče - še za tiste gostoljubne se izkaže, da skrivajo pod podom celo artilerijo orožja.

Legenda
Chris Kyle pa je "legenda", kot so ga klicali zaradi njegovega rekorda. "Hočem, da vcepiš božji strah v te divjake," mu ukaže narednik in Kyle nima nobenih težav tega izpolniti. A ni slab fant, nam govori Ameriški ostrostrelec, ki Kyla prikaže kot ljubečega moža in očeta, pravega domoljuba, ki verjame, da dela svet lepši, zato se kljub ljubeči družini vedno znova prostovoljno vrača v pekel. Kar je Kathryn Bigelow v znatno bolj pretanjeni Bombni misiji (Hurt Locker, 2008) prikazala kot adrenalinsko zasvojenost, Eastwood s poveličevalnimi predstavami prikaže kot reševanje (zahodnega) sveta.

Edinkrat, ko popolni vojak Kyle kaže znake asocialnosti, vzkipljivosti, agresije, kroničnega popivanja in odmaknjenosti, so ti pojasnjeni s PSTD-jem. A namesto da bi problematiziral ignoriranje sindroma in njegovih posledic za veteranovo okolico, Eastwoodu v melodramatičnem koncu z brezsramno propagandnimi prijemi dejansko uspe prikazati učenje streljanja invalidnih vojnih veteranov s PSTD-jem kot dobrodelno delo, Chrisa Kyla pa kot čisto pravega ameriškega heroja. Brez konteksta, brez kritičnosti ali vsaj rezerviranosti. Pa je vseeno pobral šest nominacij za oskarje.

Brez obžalovanj
"En k*** me briga, kaj se bo zgodilo z Iračani (ko ameriška vojska zapusti državo)," je v knjigi zapisal Kyle, ki je svoj rekord (uradno mu priznavajo 160 ubitih, sam je trdil, da je bila številka bližje 255) komentiral s tem, da je imel "izjemno srečo", da je bil ravno on tam, da je bil v središču boja in da je dobro nameril. V intervjujih je sicer vztrajal, da mu poglavitni cilj ni bil podrtje rekorda, ampak "zaščita mojih fantov". "Kar v bistvu pomeni, da več, ko jih ubijem, več naših lahko zaščitim."

Nikdar tudi ni skrival, da je hotel v akcijo: "Ko se prijaviš v vojsko, hočeš iti v vojno. Vsaj tjulnji hočemo. Ne prijavimo se, da bi bili najboljši, potem pa sedeli doma ali se sprehajali po barih. In ko greš na vojno območje, hočeš na bojišče." Enkrat ga je vojska preiskovala zaradi uboja (ubil naj bi Iračana, ki je pod roko nosil Koran, ne pa orožja), kar ga je razbesnelo ("Ali bodo verjeli njegovi ženi ali meni?!"), nakopal pa si je tudi tožbo, ko je v knjigi zapisal, da je v nekem baru v Koloradu udaril nekdanjega guvernerja Minnesote Jesseja Venturo, ker je "psoval vojno, psoval čez Busha in psoval Ameriko". Ventura trdi, da Kyla sploh ni nikoli spoznal in tožbo nadaljuje tudi po Kylovi smrti.

Kyle je bil kritičen tudi do novinarjev, ki da so bili prekritični do vojne, pa do kritičnega dela "premehke" javnosti, ki da se "preprosto ne more spoprijeti z realnostjo vojne" in živi v "sanjskem svetu", vsak njegov strel pa se mu je zdel povsem na mestu in ga ni obžaloval, obžaloval je le, da ni ubil še več Iračanov, preden so ti pobili "njegove fante". Kot pravi njegov oče: "Število življenj, ki jih je rešil, je neprimerno večje kot število življenj, ki jih je vzel."

Razdeljena javnost
"Ameriški ostrostrelec me malo spominja na film v tretjem dejanju Neslavnih barab," je tvitnil komik in igralec Seth Rogen, ki je imel pri tem v mislih nacistični propagandni film "Stolz der Nation" (Ponos naroda), v katerem je nemški ostrostrelec z zvonika pobijal zavezniške vojake. Rogen ni bil edini s pomisleki - "Mojega strica je v drugi svetovni vojni ubil ostrostrelec. Učili so nas, da so ostrostrelci strahopetneži. Ustrelili te bodo v hrbet," je tvitnil Michael Moore, dolgoletni kritik iraške vojne in Busheve vojne proti terorizmu, ter požel bes konservativcev.

"Michael Moore bi moral preživeti nekaj tednov z IS-om in Boko Haramom. Potem bi morda znal ceniti @Ameriškega ostrostrelca. Ponosen sem na naše branilce," mu ni ostal dolžen nekdanji predsednik predstavniškega doma Newt Gingrich, oglasila pa se je tudi Sarah Palin (Kyle je nekaj časa delal kot njen telesni stražar) in se razhudila nad "hollywoodskimi levičarji", ki da "pljuvajo na grobove borcev za svobodo, zaradi katerih sploh lahko počnejo to, kar počnejo". "Samo zavedajte se, da preostala Amerika ve, da niste vredni niti tega, da bi loščili Kylove vojaške škornje."

"Ameriška klasika", "morda najboljši vojni film sodobnega časa", "film, najzvestejši pravi bojni izkušnji", so nekateri hvalospevi veteranov in domoljubov, ki so novinarko Ranio Khalek zasuli z grožnjami s smrtjo, ko je ta zapisala, da vsak film, ki poveličuje Kyla, predstavlja "nevarno propagando, ki opravičuje množičnega morilca in na novo piše iraško vojno". In še: "Kyle je bil prežet z neskesano slo po krvi, ki so jo podžigali sovraštvo, predsodki in navdušenje nad ubijanjem iraških "divjakov"."

Igrati Boga
Kyle je nedvomno kontroverzna osebnost in tudi ameriški mainstreamovski mediji si niso enotni, ali je bil junak ali zgolj še en produkt ameriške provojne šole. Že sama vloga ostrostrelca je sporna. Kot izpostavlja National Post, običajni vojaki pridejo do precej nižje številke ubojev, kot jih je zbral Kyle, iz preprostega razloga, da so spopadi navadno prekaotični, da bi točno vedeli, kdo je ustrelil koga. Ostrostrelec, po drugi strani, lahko igra Boga, odloča, kdo preživi in kdo umre, rezultate pa nato opazuje prek teleskopskega daljnogleda. Ostrostrelci postanejo ljudje s točno določenim psihološkim profilom (neomahljivci), ki morajo prestati stroge preizkuse, Kyle pa je imel vse danosti, da postane oglas za ameriško vojaško novačenje na dveh nogah.

Film gladko prezre tudi dejstvo, da so Iračani v Iraku pobili precej več Iračanov kot Američanov, da so se številni Iračani bojevali na strani Američanov, da je v spopadih umrlo na stotisoče nedolžnih civilistov in da je država po napadu v precej slabšem stanju, kot je bila pred njim. Film v središče postavi spopad dveh ostrostrelcev - Kyla in iraškega "Mesarja", ki okrutno razmesari otroka z vrtalnim strojem, da bi dokazal svoje. Mesar je bil izmišljen za potrebe filma. Za "dramatični lok", kot pravijo temu.

Hranjenje mita
Po zadnji misiji je karizmatični Kyle postal manjši zvezdnik, ki je, kadar se ni zapletal v barske pretepe, rad obiskoval pogovorne oddaje in s svojim teksaškim naglasom razglabljal o svojem rekordu in kako se "nima za heroja", sodeloval v resničnostnem šovu, v katerem je z možem Sarah Palin brusil njegove strelske veščine, se fotografiral za naslovnice proorožarskih revij, vsake toliko časa pa hranil svoj mit z (izmišljenimi ali pa vsaj močno napihnjenimi) zgodbicami, kako je pobil 30 plenilcev med orkanom Katrina in dva mehiška oborožena tatova na bencinski črpalki v Teksasu.

Ob tem, da je o svoji iraški avanturi spisal še knjigo (ki mu je prinesla kar nekaj milijonov), samo dokazuje, kako visoko Amerika še vedno ceni orožje in tiste, ki so spretni z njim, še posebej če so v službi svoje države. Britanska vojska denimo ne objavi niti imen svojih najboljših ostrostrelcev, delno iz strahu, da bi lahko postali tarča teroristov, izpostavlja National Post.
"Simplističen film, ki kar kipi od propagande Busheve dobe in izkrivlja dejstva," je neposreden Alex von Tunzelmann v Guardianu, ki gledalcem polaga na srce, naj Ameriškega ostrostrelca jemljejo z "veliko, veliko rezerve".

"Film je škandalozno izkrivljen; kot da bi imel pogled omejen s plašnicami," piše David Edelstein v recenziji za New York Magazine in dodaja: "Ne bom krivil Kylovega pogleda na njegove sovražnike, ki predstavljajo "divjaško, gnusno zlo", krivim pa Eastwooda, da je posnel v bistvu propagandni film." Tako Hall kot Cooper trdita, da Ameriški ostrostrelec ni vojni film, ampak "karakterna študija", Eastwood pa, da se je navdihoval po klasičnih ameriških vesternih, kjer je bila razdelitev na dobre in slabe prav tako črno-bela.

O dehumanizaciji sovražnika
Peter Maass iz The Intercepta se ne strinja: "Dehumanizacija sovražnika je pogosta v vsakem konfliktu, še posebej pri ostrostrelcih. Če gledaš na tarčo kot na divjaka ali pogana, je lažje stisniti petelina. Kylov odnos za vojake ni neobičajen. To je najtočnejši del filma in sodi vanj. Težava pa je, da nam film sploh ne skuša povedati nič onkraj Kylovega omejenega razumevanja dogajanja. Dobro desetletje po tem, ko je Amerika napadla in okupirala Irak, ter dolgo po tem, ko smo izvedeli za lažno pretvezo te vojne in njen grozljiv davek, si zaslužimo boljše. Se pa spopademo z dilemo: vojni film, ki je zvest izkušnji enega Američana, je lahko popolna laž za na milijone Iračanov in ne nazadnje za samo zgodovino. In noben znak domoljubja ni slaviti, brez konteksta ali razprave, stališča, da so bili v Iraku ubiti ljudje živali, ki so si zaslužile smrt."

In še: "Ko film časti ameriškega ostrostrelca, Iračane, katerih državo smo okupirali, pa upodobi kot nižjo raso, podaja politično sporočilo, ki je kratko malo napačno. Čeprav film govori o nekakšnem pogumu, pa sam po sebi ni pogumen. Irak smo v resničnem svetu ocenili napačno. Lepo bi bilo, da bi ga vsaj v multipleksu zadeli pravilno."

Mimogrede, Ameriški ostrostrelec je s 105,3 milijona dolarjev dobička zadnji konec tedna podrl rekord Avatarja. "Vojna jim prinaša denar, izza velikega zaslona in na njem," je cinično pripomnil eden izmed anonimnih komentatorjev pod to novico.