Povedano drugače: ena petina Američanov, ki si vzame življenje, je ali pa je bila v vojski.

Lani si je življenje vzelo rekordnih 325 vojakov, kar je več, kot jih je bilo ubitih v akciji. In to kljub dvema še vedno kriznima žariščema, kjer je prisotna ameriška vojska. Ni naključje, da število samomorov vztrajno raste prav v zadnjih 12 letih, v katerih so ZDA začele vojni v Afganistanu in Iraku. In trend se nadaljuje tudi po tem, ko so se ZDA uradno umaknile iz obeh držav.
Ameriška vojska si sicer od leta 2007 vztrajno prizadeva zajeziti to epidemijo samomorov in trdi, da svojim vojakom nudi ogromno ustreznih programov in terapevtov, za raziskave in preventivne programe pa je namenila več deset milijonov dolarjev, a vsi se strinjajo, da je težava tako velika, da bo potrebno veliko dela.

Iskanje rešitve
Pentagon že vrsto let skuša najti način, kako prepoznati potencialne samomorilce med svojimi vrstami in jim zagotoviti ustrezno pomoč. "Nihče ne ve, zakaj toliko samomorov. Nihče nima dobrega teoretskega modela za pojasnitev tega vektorja, a med mogočimi dejavniki lahko izpostavimo napet sistem, vsesplošno razširjeno stigmatizacijo in voditelje, ki bi se morali bolj izobraziti o problematiki duševnega zdravja, pa se ne," je pred časom za CNN povedal William Nash, strokovnjak za stresne poškodbe v boju.

Po Nashevih besedah družbena stigmatizacija odvrača vojake, da bi prijavili svoje težave, povezane s stresom na delovnem mestu. "Vojska, ki ima v bistvu opravka z epidemijo posttravmatske stresne motnje, tega ne sprejema kot epidemijo, ampak je namesto tega prepričana, da vojak vse skupaj hlini. Kar je tudi del problema stigmatizacije."

Tesnoba svobode
Raziskava je pokazala, da je polovici vojakov, ki so leta 2011 storili samomor, razpadla partnerska zveza, četrtina pa je imela težave z mamili in/ali alkoholom. 75 odstotkov žrtev ni imelo višje izobrazbe od srednješolske. Več kot polovica jih je bila poročenih. Osem od desetih si je življenje vzelo v ZDA. Večina za seboj ni pustila poslovilnega pisma.

Strokovnjaki pravijo, da so tisti meseci tik po koncu služenja najbolj nevarni. Posameznik se počuti zbeganega in izgubljenega. Še do nedavnega je bil kot zapredek del tesno povezanih enot, zdaj pa se mora naučiti biti znova samostojen, svobodnejši, a pogosto boj osamljen, obkrožen z družbo, ki ne ve kaj dosti o vojaškem življenju, piše New York Times. Številni se vrnejo domov s posttravmatskim stresom, ki ga zdravijo z antidepresivi. Ali alkoholom.

Pismo, ki je pretreslo Ameriko
Junija je ZDA pretreslo poslovilno pismo iraškega veterana Daniela Somersa, ki je hitro zaokrožilo po spletu in podalo vpogled v življenje, ohromljeno s posttravmatskim stresom. "Preveč ujet v vojni, da bi imel mir, preveč zlomljen, da bi bil v vojni," piše. "Moje telo je postalo ena sama kletka, vir bolečine in nenehnih težav. Moja bolezen mi povzroča bolečino, ki je niti najmočnejše droge ne morejo otopiti, zdravila pa ni. Ves dan, vsak dan kričeča agonija v vsakem živčnem končiču mojega telesa. To ni nič drugega kot mučenje. Moj um je puščobno prostranstvo, polno podob neverjetne groze, nenehne depresije in hromeče tesnobe."

Somers je bil leta 2008, leto dni po koncu svoje druge izmene v Iraku, diagnosticiran s posttravmatskim sindromom, možgansko poškodbo, sindromom zalivske vojne, fibromialgijo in celo vrsto drugih zdravstvenih težav. Ko je na dan prišla statistika o 22 samomorih veteranov vsak dan, je bil Somers ogorčen. "Je kaj čudnega, da zadnje številke kažejo, da se vsak dan ubije 22 veteranov? To je več, kot je bilo ubitih otrok na osnovni šoli Sandy Hook, in to vsak dan. Kje so tu vse politične pobude? Zakaj se predsednik ne potegne za te družine v svojem nagovoru o stanju države? Morda zato, ker nas ne ubija en sam norec, ampak njegov lasten sistem razčlovečenja, zanemarjanja in brezbrižnosti."

Kmalu potem, ko je Somersovo pismo (z blagoslovom njegove družine) zaokrožilo po spletu, so vojaške službe za pomoč vojakom v stiski medije skušale odvrniti od objave, češ da bi lahko Somersove besede spodbudile nove samomore. "Pismo, ki ga je napisal Somers in se ga ponatiska v medijih, je nevarno, ker namiguje, da lahko samomor konča bolečino in je vojak zdaj 'svoboden'. Taka analogija lahko spodbudi druge ranljive posameznike, da se zatečejo k samomoru," so zapisali.

Analiza zapisov na družbenih omrežjih
A rešitve vojska in strokovnjaki (za zdaj) nimajo. So se pa povezali s strokovnjaki za programsko opremo, s katerimi skušajo zdaj prek družbenih omrežij, ki jih uporabljajo vojaki, razbrati kakršne koli znake, da ima posameznik težave. Strokovnjaki prepoznavajo ključne besede in stavke, ki dajejo misliti, da nekdo tone v brezno, pri tem pa razvijajo analitični sistem, ki bi lahko preučil na tisoče spletnih zapisov in nato obvestil zdravstvene strokovnjake in družinske člane, ko bi vojakove izjave lahko nakazovale, da je nevarnost, da stori samomor.

Med takimi stavki so lahko: "Bolje bi vam bilo brez mene. Vse sem zamočil. Nikdar mi ne bo oproščeno za moje napake." Zgovoren znak naj bi bilo tudi spreminjanje (stopnjevanje) teh stavkov čez čas. Ta ambiciozni program, ki je še v delu, se imenuje projekt Durkheim.

Samomor je sicer v ZDA četrti najpogostejši vzrok smrti v starostni dobi od 18 do 64 let.