Jazbec, psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu, je pred kratkim izdal knjigo Vojna, v kateri razgali pravi obraz vojne in psihične posledice, ki jih nosijo udeleženci. Knjiga osvetli doživljanje vojne skozi oči vojakov in je pretresljiv testament grozot in naporov, ki jih v vojni doživlja človek.

Če v ZDA gledajo na vojake kot na narodne heroje, v Sloveniji do njih gojimo precej manj domoljubne občutke. Gre razlog za to iskati v miselnosti naroda ali v čem drugem?
Naša miselnost ni ameriška. Ta temelji na pojmu drznih ljudi, ki se upajo postaviti zase, premagati nasprotnika in iziti kot zmagovalec; bodisi v vojni, bodisi v življenju ali v poslu. Slovenec ni prerastel okvirjev malega kmečkega človeka, ki tlačani pod gospodarjem, kdorkoli že to je – in teh je bilo skozi zgodovino cela vrsta. Zna sicer poskrbeti za svoje bližnje, zna biti uslužen gospodarjem in jim dobro služiti, a je obenem zavisten vsakomur, ki ima večji grunt, in želi, da mu crkne krava. In če nimamo tujega gospodarja, ki nas, paradoksalno, združuje, potem pa pač zdraharimo med seboj. Pod takšnimi pogoji bi o nacionalni zavesti, domoljubju, povzdigovanju lastnih dosežkov in ljudi, ki jim je uspelo, težko govorili.
So pa izjeme. V določenih obdobjih je narod oživel. Leto 1991 nas je združilo proti skupnemu nasprotniku, in trdim, da so bili domoljubni občutki v tistem času močni. Tudi veterani so bili ponosni na svoj prispevek. Zdaj so drugi časi, vojne, hvalabogu, ni in tudi domoljubni občutki so zopet potisnjeni v ozadje. Kakor tudi ljudje, ki so takrat zastavili svoja življenja. Pojem vojnega junaka je relativen. Za junaka se – in to ne glede na narodnost ali zgodovinsko obdobje - označuje tistega, ki ga vladajoča struktura označuje kot človeka, ki je dal v vojni pomemben prispevek k ideji, ki jo ta struktura zagovarja. To je lahko borec ali pa politik, ki je bil ob pravem času na pravem mestu.
Problem nastane, ko se vladajoča struktura spremeni, ko v ospredje stopi nova ideologija. Takrat so heroji prejšnjega obdobja odvrženi na smetišče zgodovine, skupaj z njihovimi ideali vred. Včasih gredo stvari tako daleč, da se iz junaka spremeni v zločinca. Tudi Slovenci smo po drugi svetovni vojni imeli svoje vojne junake in vso ikonografijo, ki spada zraven. Mislim, da je njihovo povzdigovanje šlo ravno tako daleč kot v ZDA. Vendar je komunizem padel in kaj se je zgodilo s partizani, njihovo idejo in njihovimi junaki, ocenite sami.
Vi osebno verjamete v vojno? Kaj pa v pacifizem?
Dobro vprašanje. Brez dvoma se mi je med ukvarjanjem s to tematiko vojna zagabila. Pa sem bil militarist. Vendar sem ugotovil, da je iluzorno pričakovati, da vojn ne bo več. Človek ima v sebi vrojeno nasilje, agresijo, ki ob pravih pogojih – bodisi, da je ogrožen, bodisi zmanipuliran – izbruhne na plan. Te agresije iz nas ne moremo izbrisati, je, paradoksalno, tudi eno od sredstev obstoja in napredka človeštva. Mogoče bo z jedrskim orožjem tudi naš grob, ampak to je že druga tema. Tako so vojne bile, so in bodo, in tukaj ne moremo nič. Lahko se – kot civilisti – zgolj zavedamo, kako hitro postanemo nasilni in brezumni, ko nas stisnejo v kot ali prepričajo, da je vojna potrebna in s tem zavedanjem smo lahko tudi malce manj zagreti za drvenje vanjo. S tem lahko njeno možnost vsaj malo zmanjšamo.
Vojak pa se mora zavedati, da je njegovo poslanstvo, da izvaja ali sprejema nasilje, ko ga za to pokličejo. In če že vojn ne moremo preprečiti, lahko jaz kot vojaški psiholog naredim zgolj to, da vojake na to poslanstvo čim bolje pripravim. Da vedo, kakšen je pravi obraz vojne in se nanjo čim bolje pripravijo. Da se učijo iz izkušenj ljudi, ki so jo že doživeli in s tem zmanjšamo možnost, da bi pretrdo prileteli na realna tla. S treznim pogledom na vojno bo manj po nepotrebnem prelite krvi in manj zlomljenih živcev. Mirovništvo je v tem svetu, ki ga trgajo interesi velikih fantov, iluzija. Je nekako tako, kot če bi v svoji hiši ustanovil center za nenasilje in pričakoval, da bo nenasilna postala tudi vsa tvoja okolica.
Enkrat bo prišel zadrogiran prestopnik, ti vdrl v hišo in te z enim udarcem pobil na tla, te posilil in na koncu še pokradel stanovanje. Takrat ti goreča želja po miru ne bo prav nič v pomoč. Zato države vojsko potrebujejo, so njene mišice. Da ne bi zamikalo kakšno drugo, da bi ti vdirala v stanovanje. Res pa je, da države nimajo vojske samo za vzdrževanje ravnovesja, imajo jih tudi za ekspanzivne namene. Takrat pa so res vir novega zla, kajti nasilje vedno rojeva novo nasilje.

Kako bi definirali pravi pogum - v vojaškem smislu?
Je moč, da obvladaš strah. Je pa tudi moč, da se postaviš za pravo stvar in sprejmeš posledice. Kaj pa je prava stvar, pa je konec koncev stvar okusa.
Obstaja recept, kako lahko iz vojne kot vojak pridete nezaznamovani?
Da. Da vanjo sploh ne greš, ali če že greš, da si čim dlje od pokanja. Cinizem na stran - vojna žal ljudi ne pusti enakih, kot so bili. Vsakega spremeni.
Kakšen tip človeka se bo najhitreje zlomil?
Odgovora na to ni. Veterani priznavajo, da enostavno ne veš, kdo bo pritisk prvega boja zdržal in kdo ne. Da se je še njim samim oddahnilo, ko so videli, da je le šlo. Je pa včasih slišati oceno, da so se lomili tisti, za katere so si najmanj mislili – samozavestni, avtoritativni, bojevniško naravnani ramboti. Vendar tudi tu ni pravila, niso popustili vsi. Mislim, da je večji kritični element nepripravljenost na brutalnost vojne. Verjetnost zloma je manjša z večanjem psihične in fizične odpornosti, kohezijo in moralo. Pomemben dejavnik so izkušnje iz bojev. Posebej kritični so prvi boji, ko se vojak prvič sreča z bližino in možnostjo nasilne smrti. Takrat maske padejo, in človek je to, kar je. Kasneje je napovedovanje že lažje, ker se enota loči med ljudmi, ki pritiske zdržijo dobro, onimi, ki v boju sicer sodelujejo, vendar ne ravno prostovoljno, ter tistimi, ki želijo smrtni nevarnosti ubežati. Vendar ni kritičen zgolj prvi boj. Človek ga lahko zdrži, pa ga bo sesul kakšen od naslednjih. Spet smo pri stanju v enoti, vodenju, medsebojni podpori, srditosti boja, verjetju v cilj boja. In nazadnje, pri vplivu utrujenosti in izčrpanosti.
V ameriški vojski skušajo psihološko "kolateralno škodo" vojn čim bolj pomesti pod preprogo. Vi ste jo razgrnili v vsej svoji mračni razsežnosti. Kakšni so bili odzivi? Tako z vojaške kot s civilne strani.
Odzivi vojske so dobri in spodbudni. Veseli me, da so okrog mene poveljniki, ki knjigo sprejemajo zrelo, profesionalno, se učijo iz izkušenj in napak drugih in v njej iščejo nauke za izboljšanje delovanja vojske. Tudi sam sem prepričan, da je knjiga prispevek k boljši pripravi vojaka na kaos vojne. S civilisti je drugače. Njim je knjiga pretresljiva, strašljiva. To je kaj lahko razumeti. Smrt, umiranje in nasilje so v družbi odrinjeni na stran. Nekako tako kot revščina, umirajoči za rakom, žrtve prometnih nesreč. O tem ljudje ne razmišljajo radi in zavestno ali podzavestno upajo, da se ne bo to zgodilo njim. Vse dotlej, dokler niso sami ukleščeni v avtomobil ali na onkološkem oddelku. Takrat jih realnost - in zavest o lastni umrljivosti - trešči v glavo. Upam, da jih ne bo treščila tudi vojna.

Česa javnost ne ve o posledicah vojne, pa bi morala? Kaj vlade in vojska raje zamolčijo?
Javnost ve o vojni toliko in isto, kar jim dozirajo mediji. Ti jim jo predstavljajo shizofreno – po eni strani jo glorificirajo in romantizirajo v obliki bojevniških filmov, po drugi strani - vendar veliko redkeje - predstavljajo njeno grozljivost. Vendar še takrat ne zato, da bi ljudi odvrnile od nje, temveč zato, ker se kri, trpljenje in smrt prodajajo. Ljudje morajo vedeti, kaj je pravi obraz vojne, pa naj bo še tako težko pogledati resnici v obraz. Ko ga bodo spoznali, bodo dojeli nevarnost bojevniške retorike, nevarnosti stereotipov, podpihovanja ksenofobije in sovraštva do drugače mislečih, nevarnosti nasilnih filmov, oddaj in videoiger. S tem dojetjem bodo manj slepo drveli v prepad vojne, iz katerega bodo izšli kot zmagovalci zgolj njeni dirigenti. Nauk moje knjige je, če človek le najde moč, da jo prebere do konca, izrazito človekoljuben. Spoštujmo mir in ne glorificirajmo vojne, še prehitro nas lahko doleti.
Psihologija igra v vsakem spopadu veliko vlogo, na psihologijo polagajo navsezadnje veliko pozornosti že med urjenjem vojakov. Lahko podate kak primer, kako se med vojno lahko igra s človekovo (sovražnikovo) psiho?
Psihologija je pravzaprav vse. S psihološkimi prijemi se človeka pripravi, da postane pripravljen zastaviti svoje zdravje in življenje za nekoga drugega, z istimi prijemi se ga zadržuje na bojišču in s psihologijo se ga zdravi po koncu bojev. Vojaška psihologija je dvorezen, a zelo močan meč. Prav tako ni nobena skrivnost, da igra propaganda veliko vlogo v mobilizaciji množic. Spoznanja, kako, segajo vse do francoske revolucije, v praksi pa so jih izpilili Britanci in Nemci, tako med prvo kot drugo svetovno vojno.
Principi so preprosti. Preko medijev ljudi strašiti, da so ogroženi, in ko je ljudi strah, se začenjajo stiskati pod perut velike vodje, kdor koli že to je. Nato sledi brenkanje na domovinska čustva, večanje strahu pred "zlom" na drugi strani meje, ki da ogroža naš dom, nato eliminacija tistih, ki so igro spregledali (če iz države ne zbežijo sami), in nato, ko so čustva razgreta, je narod pripravljen. O tem je že vse napisano tako v učbenikih socialne psihologije kot delih velikih mojstrov propagande. Samo preprosteje sem povedal.