Afganistan, Kosovo, Bosna in Hercegovina ter Libanon. To je le nekaj držav, v katerih trenutno na mednarodnih operacijah in misijah (MOM) izvaja naloge stabilizacije in rekonstrukcije 529 pripadnikov Slovenske vojske (SV). Kaj točno tam počnejo in s kakšnimi težavami se srečujejo, v javnosti ni dosti znano.

Jasno. Med svojim delom morajo »varovati tajne podatke v skladu s predpisi /…/ dokler te obveze niso razrešeni« (kodeks Vojaške etike SV-ja, 11. čl.). Tako je v vseh vojskah. Tako je z zavezo k poklicni molčečnosti. In potem se zgodi Fort Hood, Teksas. 39-letnemu vojaškemu psihiatru Maliku Nidalu Hasanu je dokončno prekipelo. Zato se je 5. novembra 2009 odločil, da bo v največjem vojaškem oporišču na svetu izvedel strelni pohod, v katerem je ubil 13 ljudi, 29 jih je ranil. In kako prikladna je bil položaj za ameriške medije. Da, Hasan je bil Američan, a Hasan je bil tudi musliman, so poročali. Svojcem žrtev je bila zadeva še manj jasna. Kako je lahko strelni napad izvedel, ne samo človek, temveč tudi zdravnik psihiater, ki je zdravil vojake s posttravmatskimi težavami, ki jih je na njih pustilo službovanje na iraških in afganistanskih misijah? Na istih misijah, na katero so proti njegovi volji hoteli poslati tudi Hasana.

Psihološka priprava slovenskih vojakov na mednarodne misije
Čeprav pripadniki SV-ja ne sodelujejo pri nalogah bojnega delovanja, se vedno postavlja vprašanje, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi v domačem taboru? Kako se torej slovenski vojaki in vojakinje spopadajo s psihološkimi pritiski in travmami, ki so jih deležni med samo misijo in po njej? "Če vidim, da je kdo na misiji slabe volje, da je odmaknjen, se z njim pogovorim," je za MMC dejal anonimni vojak SV-ja, ki je bil že večkrat na mednarodnih operacijah.

In čeprav nam je predstavnik za odnose z javnostmi Slovenske vojske Simon Korez vljudno razložil, da pred odhodom na MOM z vsemi pripravnicami in pripravniki izvedejo "psihološke priprave, na katerih jih opolnomočimo za spoznavanje morebitnega sindroma kot posledico delovanja na zahtevnejših območjih", temu po besedah anonimnega vojaka ni čisto tako.

MMC-jev sogovornik je zatrdil, da je bil na mnogih misijah SV-ja in da je imel medtem le en osebni stik s psihologom. "Psihološke priprave so trajale 20 minut za skupino približno 60 vojakov. Tam so nas opozorili na stres, da ne smemo piti in da se naj rajši ukvarjamo s športom. Glede takšnih ali drugačnih zdravstvenopsiholoških težav pa so nas opozorili, da lahko dobimo drisko, da nas lahko piči komar, da lahko dehidriramo ipd. Nič pretiranega pa niso govorili o psiholoških dejavnikih." Sogovornik je pojasnil, da je običajna priprava na misijo pripravljena iz treh delov. "Vsakič pišemo anonimno anketo, v kateri nas sprašujejo predvsem o odnosih v kolektivu. Sledi zdravniški pregled, kjer te zdravnik k psihologu pošlje na vsake tri do štiri leta – ta te vpraša o počutju ipd. Posebne priprave imamo tudi z duhovnikom, ki nam razlaga o verovanjih," razloži sogovorec.

Na misijo tudi vojaški vikar Rimokatoliške cerkve
Korez je pojasnil, da je vojaški vikariat del sestave SV-ja, "ki zagotavlja religiozno duhovno oskrbo vsem pripadnicam in pripadnikom SV-ja, za tiste, ki to želijo, ne glede na veroizpoved." Ob tem dodaja, da v SV-ju pripadnikov ne sprašujejo po veroizpovedi, "saj gre v tem primeru za svobodno odločitev posameznika".

Tudi višja vojaška uslužbenka z oddelka za psihološko dejavnost Poveljstva sil SV-ja Petra Resman je zatrdila, da so vikarji sestavni del misije: "Z njimi sodelujemo tako kot z vsemi drugimi strokovnjaki vojaške in nevojaške stroke, s katerimi delimo skupne cilje – dobrobit pripadnika SV-ja."

O vlogi vojaškega vikariata je za MMC spregovoril tudi namestnik vojaškega vikarja Rimskokatoliške cerkve, višji vojaški uslužbenec Matej Jakopič. Kot je pojasnil, osebje vojaškega vikariata skrbi za religiozno duhovno oskrbo. Na voljo so za pogovore, nasvete in podporo tako vojaškim kot civilnim osebam različnih veroizpovedi.

"To osebje tudi organizira in vodi bogoslužne obrede in shode za vojaške in civilne osebe njim lastne veroizpovedi, za vojaške in civilne osebe drugih veroizpovedi, jih organizira in nanje povabi duhovnike ustrezne veroizpovedi. Pri organiziranju religiozne duhovne oskrbe mora biti zagotovljen enakopravni položaj verskih skupnosti ter vojaških in civilnih oseb, ne glede na njihovo vero," razloži Jakopič.

Španski psihologi za slovenske vojake
Poleg vojaškega vikarja gredo na misijo s pripadnicami SV-ja lahko tudi slovenski psihologi. "Običajno gredo psihologi z enoto na misijo v primerih, ko gre za kontingente z večjim številom pripadnikov, in takšen primer imamo trenutno na Kosovu. V slovenski kontingent v Afganistanu psiholog doslej ni bil vključen, je pa bil obisk psihologa v nekaj primerih združen z drugimi aktivnostmi na tem območju," pravi Resmanova, ki kot psihologinja sicer še nikoli ni sodelovala na misijah.

Na misijo v Afganistanu, kjer trenutno deluje 81 pripadnikov SV-ja, torej ni niti enega slovenskega psihologa. MMC-jev sogovornik je dejal, da je za pripadnike SV-ja na misiji to lahko zelo neprijetna izkušnja: "Slovenskega vojaka pošljejo k španskemu psihologu, ki ne zna angleško, in ti ta tako bolj malo pomaga."

Psihološke priprave tako vključujejo zaznavanje stresa kot del napotitve na misijo in odzive nanj ter medsebojne odnose. "Teme so prilagojene skupini in misiji, na katero se enota odpravlja. Pri poveljujočih več časa posvetimo medosebnim odnosom in vlogi vodij v dinamiki skupine, v primeru nalog, ki vključujejo več stikov z lokalnim prebivalstvom, pa ustrezni komunikaciji in delovanju v kulturno raznolikem okolju ipd.," odgovarja Resmanova.

Prav tako so na Oddelku za psihološke dejavnosti Poveljstva sil SV-ja izdelali brošure, ki so namenjene pripadnikom SV-ja kot njihovim svojcem. "V njih so predstavljene nekatere osnovne značilnosti posameznih obdobij dalj časa trajajoče odsotnosti ter možnih odzivov na stres in potencialno travmatične dogodke, nasveti za preventivne ukrepe kot tudi obvladovanje stisk, ko se te že pojavijo, ter možni viri pomoči, ko težave vendarle postanejo prevelik zalogaj za posameznika, ki se z njimi sooča. Sledimo torej logiki, da se s težavami, če smo nanje ustrezno pripravljeni, bistveno lažje soočamo in jih obvladujemo."

Ob tem naj poudarimo, da smo o t. i. brošurah povprašali tudi našega sogovornika, ki z njimi ni seznanjen.

"Pripadniki SV-ja so pogumni ... vztrajni in odločni", pravi vojaški kodeks
MMC-jev anonimni sogovornik je ob tem izpostavil še nekaj zanimivosti, ki se dogajajo na misiji: "Velik problem, ki ga imajo vojaki na misiji, je, če jih doma recimo pusti punca, saj so potem lahko zelo agresivni. Prav tako nekateri še študirajo ali pa imajo doma družino in zato nočejo hoditi ven na patrulje. Problem je tudi stik z domačimi. Na 60 vojakov sta na misiji recimo dva računalnika, tako da je dren velik. Pogovori po telefonu pa imajo zamik, poleg tega so impulzi dragi." Naš sogovornik je kot stresno okoliščino izpostavil tudi netočnost izplačanih plačil in zamudo odhoda domov, "ki je najbolj stresna".

Resmanova: "Dejavnike stresa ob odhodu na misijo bi lahko razdelili v tri osnovne skupine: tiste, povezane s posameznikom (psihofizično stanje, pretekle izkušnje …), dejavnike, povezane z napotitvijo (predviden odhod in vrnitev, čas za pripravo …), ter tiste, ki se nanašajo na samo misijo (lokacija, pričakovano tveganje, naloge …). Slednji vključujejo tako dnevne izzive in vire težav (omejenost prostora, drugačni bivalni in higienski pogoji, nesoglasja …) kot tudi možnost soočanja s potencialno travmatičnimi dogodki, kot so prometne nesreče, bojno delovanje nasprotnika in s tem dejanska življenjska ogroženost. Predvidevamo lahko, da bi se v primeru večje angažiranosti enot SV-ja na območjih velikega tveganja lahko povečal tudi delež težav, ki jih povezujemo s potencialno travmatičnimi dogodki.

Obenem pa ne smemo zanemariti dejstva, da misija vendarle ni povsem izolirano okolje in pripadniki niso imuni na običajne težave, kot so bolezen otroka, smrt v družini ali pa razhod z dekletom. In medtem ko so v domačem okolju v takšni situaciji dejavni, akterji pri reševanju težav nekaj tisoč kilometrov od doma lahko le čakajo na nove informacije, kar zagotovo ni prijetno. Tako je – ko govorimo o stresih, ki jih pripadniki doživljajo na misijah – vsak primer zgodba zase, včasih podobna desetinam drugih, včasih povsem samosvoja."

Slovenci in alkohol, čeprav na misijah
Ob vseh grozotah, ki jih vojaki vidijo na misiji, je zagotovo zadnja stvar, na katero bi pomislili, da lahko povzroča tako velike preglavice – alkohol. "Najhujši so Američani, ki živijo v svojem svetu. Ko spije alkohol, se mu totalno zmeša, zato ga dajo raje spat," razlaga MMC-jev sogovornik. Dostop do alkohola naj bi imeli tudi pripadniki SV-ja. "V jedilnici je ob hrani zastonj pivo ali vino. Naenkrat lahko vzameš največ dve steklenici piva. Zdaj eni ne pijejo in vzamejo pijačo za druge. Poleg tega imamo v bazi trgovino, kjer prodajajo alkohol. Pločevinka piva stane še ne evro." Opiti vojaki naj bi s svojim obnašanjem povzročali napetosti v bazi, nekateri naj bi se celo "spravljali nad svoje nadrejene. Korez: "Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske se na mednarodnih operacijah in misijah v vojaških bazah podrejajo hišnemu redu, ki je predpisan za posamezno bazo. V večini baz so organizirani tudi t. i. okrepčevalnice, v katerih je možno kupiti tudi alkoholne pijače, ko niso na dolžnosti in v svojem prostem času. Pripadniki SV-ja pa morajo pri zaužitju alkohola spoštovati tudi Kodeks vojaške etike Slovenske vojske in Pravila službe v Slovenski vojski."

Resmanova: "Alkohol vsekakor negativno vpliva na vrsto psihičnih procesov (pozornost, koncentracija, reakcijski čas …) pa tudi na vedenje (tvegano vedenje …), naloge vojaka na misiji pa zahtevajo optimalno delovanje posameznika. Zato si v teku priprav kot tudi sicer vzamemo čas tudi za tovrstne vsebine, daleč najpomembnejša pa je na misiji vloga poveljujočega, ki lahko z ustreznimi ukrepi prepreči eskalacijo težav, povezanih z zlorabo alkohola. Lahko rečemo, da je na misijah uživanje alkohola zelo striktno omejeno."