Dan ameriškega vojaškega pilota Patricka Burka se je začel v pilotski kabini bombnika B-1 blizu Perzijskega zaliva in se nadaljeval s prečkanjem devetih časovnih območij na poti domov do Južne Dakote. Vsakih par ur med svojim 19-urnim poletom je Burke pogoltnil predpisano tableto amfetamina deksedrin.
Po pristanku je šel na večerjo in pijačo s članom posadke. Ko sta se peljala nazaj v zračno bazo Ellsworth, je Burke začel prijatelja udrihati po glavi. "Jack Bauer mi je rekel, da se bo to zgodilo - ugrabiti me skušate!" je zavpil, kot da bi bil lik v TV-nadaljevanki 24.

Ko je ženska, ki ju je prevažala, ustavila vozilo, je Burke skočil nanjo in jo zbil na tla. "Jaz in moj vod iščemo teroriste," ji je zavpil, preden je segel po njenih ključih, odpeljal in se zaletel v zaščitno ograjo. Burka so obtožili kraje avtomobila, vožnje pod vplivom alkohola in napada. A oktobra je vojaški sodnik mladega poročnika spoznal za nedolžnega "zaradi pomanjkanja mentalne odgovornosti". Gre za svojevrsten precedens. Štirje vojaški psihiatri so prišli do sklepa, da je Burke trpel za "polisubstančno spodbujenimi blodnjami", ki so jih povzročili alkohol, pomanjkanje spanca in 40 miligramov deksedrina, ki so mu jih predpisali vojaški zdravniki. Če bi bil Burke samo pijan, psihiatri nikdar ne bi prišli do tega sklepa.

V ZDA je vse več primerov, ko odvetniki za odklonsko vedenje svojih strank krivijo v vojski močno razširjeno uporabo psihotropnih zdravil. Take obrambe navadno na sodiščih ne vžgejo, a Burkov primer nakazuje, da vojaški psihiatri in sodniki niso slepi za to, kaj se lahko zgodi, ko gredo vojaki na delo omamljeni. V dveh dolgih, zelo stresnih vojnah so več kot 110.000 ameriškim vojakom lani predpisali antidepresive, narkotike, pomirjevala, antipsihotike in zdravila proti anksioznosti. Skoraj osem odstotkov dejavnih vojakov je zdaj na pomirjevalih, več kot šest odstotkov pa na antidepresivih, kar je kar osemkrat več kot leta 2005.

Porast zdravil, porast incidentov
"Nikdar nismo predpisovali našim vojakom toliko zdravil kot danes. In ne verjamem, da je trenutni porast samomorov in umorov v vojski naključje," je povedal Bart Billings, nekdanji vojaški psiholog. Farmacevtska svetovalka ameriške vojske Carol Labadie trdi, da je uživanje zdravil na recept v vojski povsem primerljivo s civilnim svetom.
A nekateri psihologi pravijo, da je reguliranje uporabe zdravil na recept v vojaškem okolju precej težje kot v civilnem. Nadaljnjih pregledov je le malo, vojake pa navadno pošljejo na teren z zdravili za 180 dni, s čimer se poveča verjetnost prekupčevanja in prekomerne uporabe na še posebej stresen dan. Poleg tega pa poškodovani vojaki zlahka lahko postanejo odvisni od protibolečinskih tablet.
"Velika razlika je, da so to ljudje z dostopom do nabitega orožja ali pa ljudje, odgovorni za varovanje nebogljenih posameznikov," razlaga Grace Jackson, nekdanja psihiatrinja ameriške mornarice, ki je leta 2002 podala svoj odstop - delno zaradi pomislekov, da so vojaški psihiatri že takrat predpisovali preveč tablet.

Za vojsko je uporaba zdravil postala poroštvo, da bodo vsakršne težave, ki se pojavijo, izolirane in obvladljive, meni James Culp, nekdanji vojaški padalec, zdaj pa znan vojaški odvetnik. Pred kratkim je branil vojaka, obtoženega umora, z argumentom, da je njegovo duševno bolezen še poslabšalo uživanje antidepresiva zolofta. "Kaj storiš, ko 30-80 odstotkov vojakov pošlješ še na njihovo tretjo ali četrto misijo, čeprav so mentalno že povsem izčrpani? Kaj storiš, ko ne morejo spati? Tvegaš in predpišeš ta zdravila," pravi Culp.
V kakšne skrajnosti lahko to vodi, je pokazalo več nedavnih primerov, nazadnje tisti poročnika Roberta Balesa, obtoženega pokola 17 afganistanskih civilistov. Njegovi odvetniki so zahtevali seznam vseh zdravil, ki jih je jemal 38-letnik.
Od Vietnama do Afganistana
Čeprav je bilo nekaj zgodnjih, ad hoc primerov uporab psihotropnih zdravil zaznanih že med vojno v Vietnamu, se nič ne more primerjati z njihovo številčnostjo danes. Nekaterim vojakom v Afganistanu predpisujejo meflokin, zdravilo proti malariji, ki ga vse bolj povezujejo s paranojo, samomorilskimi misli in pojavi nenadnega izbruha nasilja.
"Pred vojno v Iraku vojaki niso smeli v boj, če so uživali katero izmed psihiatričnih zdravil, pika. Še ne dolgo nazaj te sploh v vojsko niso sprejeli, če si bil na teh tabletah," razlaga psihiater Peter Breggin, ki raziskuje povezavo med jemanjem psihiatričnih zdravil in nasiljem. "A to se je spremenilo in zdaj se mi oglašajo ljudje, ki pravijo, da jim psihiater ne bo odobril odhoda na misijo, če ne jemljejo teh zdravil."

Vojaški zdravniki sicer trdijo, da je večina zdravil preverjenih in da bi bilo napak pošiljati vojake v boj brez pomoči zdravil, ki lahko preprečujejo samomore, pomagajo vojakom do počitka in jim mirijo razrahljane živce. A ob tem vrsta poročil vzpostavlja morebitno povezavo med priljubljeno vrsto antidepresivov (SSRI) in povišano stopnjo samomorov med mladimi. Ta zdravila nosijo opozorilo za mlajše od 24 let - kolikor je stara večina mladih vojaških novincev.

Na kongresnem zaslišanju leta 2010 sta Ameriška psihološka zveza in Ameriška zveza psihiatrov vojsko pozvali, naj vztraja pri psihotropnih zdravilih, češ da je prava nevarnost, če vojaki nimajo dostopa do zdravil, ki jim lahko rešijo življenje.

Kdaj je preveč?
Zgodba Julie Oligschlaeger pa govori drugače. Njen sin Chad se je leta 2007 vrnil s svoje druge misije v Iraku in tožil o nočnih morah in halucinacijah. Med drugim je jemal trazodon, fluoksetin, serokel, lorazepam in propranolol. "Nisem se zavedala, na koliko tabletah je, dokler ni bilo prepozno," pravi Oligschlaegerjeva. "Včasih je vlekel besede in sem se spraševala, če pije, on pa mi je odgovoril, da le jemlje predpisane tablete. Nikdar se nisem spomnila, da bi preverila."

Leta 2008, dva meseca preden bi moral Chad zapustiti mornarico, začeti študij in se poročiti, so mladega desetarja našli mrtvega na tleh svoje sobe v kasarni. Obdukcija je pokazala, da je šlo za smrtno nezgodo zaradi medsebojnega vpliva prevelikega števila različnih zdravil.