Slovenci bomo o arbitražnem sporazumu, ki sta ga podpisala slovenski premier Borut Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor odločali na nedeljskem referendumu. Če bo večina volivcev arbitražni sporazum podprla, bo dolgoletni mejni spor med Slovenijo in Hrvaško predan arbitražnemu sodišču, ki bo zadolženo za določitev meje med državama. Ker ima arbitražno sodišče za seboj že nekaj uspešno rešenih sporov med državami, se je MMC obrnil na ministrstvo za zunanje zadeve, kjer so nam predstavili nekaj primerov.

Arbitraža med Barbadosom in Republiko Trinidad in Tobago
Arbitražno sodišče, ki je razsojalo v sporu med Barbadosom ter Trinidadom in Tobagom, je bilo ustanovljeno na podlagi Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. Arbitražo je po večletnih pogajanjih in številnih ribiških incidentih med državama 16. februarja 2004 predlagal Barbados, njena naloga pa je bila določiti enotno morsko mejo, ki naj razmeji izključni ekonomski coni in epikontinentalna pasova med Barbadosom ter Trinidadom in Tobagom, pri tem pa je morala upoštevati Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu. Razsodba je bila izrečena 11. aprila 2006, sodišče pa je v iskanju pravične rešitve ugotavljalo posebne okoliščine in med drugim priznalo ribolovnim pravicam poseben pomen za določanje režimov na morskih pasovih.

Arbitraža med Gvajano in Surinamom
Tudi arbitražno sodišče, ki je razsojalo v sporu med Gvajano in Surinamom, je bilo ustanovljeno na podlagi Konvencije o pomorskem pravu. Arbitražni postopek za določitev enotne morske meje je 24. februarja 2004 sprožila Gvajana, glavna naloga arbitražnega sodišča pa je bila razmejiti teritorialni morji in morsko jurisdikcijo, saj so bili vsi poskusi razmejitve od leta 1936 dalje neuspešni.

Sodišče je, podobno kot pri arbitraži med Barbadosom ter Trinidadom in Tobagom, pri določanju meje upoštevalo kriterije, kot so zanesljivost, pravičnost in stabilnost, izpostavili pa so tudi pomen t. i. posebnih okoliščin, ki vplivajo na morebitne prilagoditve meje na morju. Razsodba sodišča je bila izrečena 17. septembra 2007, MZZ pa je pojasnil, da je sodba s stališča Slovenije pomembna zato, ker je sodišče opozorilo na pomembnost ravnanj držav ter sklenjenih sporazumov in danih skupnih izjav kot eno izmed pomembnih okoliščin pri določanju meje na morju.

Ad hoc arbitražno sodišče med Kanado in Francijo (St. Pierre in Miquelon)
Po več kot 25 letih neuspešnih pogajanj je bil 30. marca 1989 sklenjen arbitražni sporazum med Kanado in Francijo. Državi sta zadolžili sodišče, naj določi enotno morsko mejo med Kanado in Francijo v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava. Sodišče je odločilo v treh letih od podpisa arbitražnega sporazuma, v svoji obrazložitvi pa je izpostavilo pomen geografskih okoliščin, ki jih je določalo z uporabo pravil mednarodnega prava.

Po besedah predstavnika MZZ-ja je odločba v tem razmejitvenem sporu pomembna za Slovenijo, ker je bila odločitev hitra in iznajdljiva, poleg tega pa se je sodišče postavilo na stališče, da metoda sredinske črte ni zavezujoča metoda pri razmejitvi, saj je treba doseči pravično rešitev. Sodišče je Franciji dodelilo 10,5 morske milje širok koridor izključne ekonomske cone, ki povezuje francosko teritorialno morje z odprtim morjem, zato številni strokovnjaki to razsodbo komentirajo kot de facto odločitev zunanje pravičnosti (ex aequo et bono).

Arbitraža med Norveško in Švedsko
Norveška in Švedska sta svoj spor zaradi spornih ribolovnih območjih predložili Stalnemu arbitražnemu sodišču, ki je razsodilo v letu in pol, 23. oktobra 1909. Sodišče je moralo pri določanju mejne črte upoštevati dejanske okoliščine in načela mednarodnega prava. Kot so poudarili na MZZ-ju, je ta spor za Slovenijo pomemben zaradi zavrnitve uporabe sredinske črte in zaradi upoštevanja tradicionalnih ribolovnih pravic, oblastnih dejanj in vzdrževalnih del na spornem območju. Tu je, tako MZZ, sodišče skušalo vsaki strani v sporu nekoliko ugoditi in ji nekaj prisoditi.

Ad hoc arbitraža med Argentino in Čilom
Spor med Čilom in Argentino zaradi južnih ozemelj je trajal več sto let. Leta 1971 je bil glede preliva Beagle na podlagi posebnega sporazuma imenovano že tretje arbitražno sodišče, ki ga je sestavljalo pet arbitrov, to pa je odločalo, katera morska meja med Čilom in Argentino na območju Beagle Channela je v skladu z mednarodnim pravom. MMZ pojasnjuje, da je glede vsebinskega dela obrazložitve arbitražnega sodišča pomembno to, da je končna odločitev, ki je bila znana leta 1977, upoštevala interese obeh strani in da je sodišče pri odločitvi upoštevalo notranje morske vode in utemeljilo odločitev tudi z upoštevanjem pogodbe iz leta 1881.

Argentina je odločitev arbitražnega sodišča zavrnila, nato pa je Čile leta 1979 predlagal mediacijo svetega sedeža (papeža). Predlog svetega sedeža, ki je temeljil predvsem na upoštevanju pravičnosti in interesov obeh držav, sta Argentina in Čile sprejela leta 1984, s sprejetjem te mediacije pa sta državi preprečili drugo falklandsko vojno. MZZ ob tem pravi, da je odločitev za Slovenijo pomembna predvsem zato, ker je Čilu omogočila stik z odprtim morjem proti Atlantiku, Argentini pa so omejili širino izključne ekonomske cone.

Ad hoc arbitraža med Gvinejo in Gvinejo Bissau
Zahodnoafriški sosedi, nekdanja francoska kolonija Gvineja in nekdanja portugalska kolonija Gvineja Bissau, sta svoj teritorialni spor po letih neuspešnih pogajanj leta 1983 predložili ad hoc arbitražnemu sodišču. Odločitev sodišča je bila znana leta 1985, MZZ pa ob tem poudarja, da je odločitev sodišča pomembna zaradi ugotovitev sodišča o preprečevanju "cut off" učinkov glede dostopa do odprtega morja in zaradi sklicevanja sodišča na relevantne člene Dunajske konvencije o pogodbenem pravu iz leta 1969, ki so se nanašali na razlage relevantnih mednarodnih pogodb. MZZ kot zelo pomembno navaja še izjavo predsednika sodišča, da je posledica razsodbe, kjer ni ne zmagovalca in ne poraženca, dokaz, da skušajo forumi za mirno reševanje sporov v okviru danih mandatov iskati kompromisne in pravične rešitve.