Ministrica za notranje zadeve Clare O'Neil je predstavila novo desetletno strategijo priseljevanja. Dejala je namreč, da je prejšnja vlada migracijski sistem pustila "v razsulu". Pregled je pokazal, da sistem ne deluje, saj je po nepotrebnem zapleten, počasen in neučinkovit ter da zato potrebuje "veliko reformo".

Do junija leta 2025 želijo tako v Canberri zmanjšati število letno sprejetih priseljencev na 250.000, kar je približno enako številu priseljencev, ki so jih sprejeli pred pandemijo. V skladu z novim načrtom bodo poostrili tudi vizumska pravila za mednarodne študente in nizkokvalificirane delavce, poroča BBC. Za tuje študente bodo namreč uvedli strožje zahteve za znanje angleškega jezika, strožji bo tudi nadzor nad tistimi študenti, ki zaprosijo za drugi vizum. Po novem bodo morali dokazati, da bo nadaljnji študij v Avstraliji pripomogel k njihovi akademski karieri. Po uradnih podatkih je v Avstraliji približno 650.000 tujih študentov, od katerih jih ima veliko drugi vizum.

V Avstraliji se je število priseljencev povzpelo na rekordno visoko raven, kar povečuje pritisk na stanovanjsko in infrastrukturno politiko. Po drugi strani pa še vedno primanjkuje kvalificiranih delavcev, ki jih država le s težavo privablja. Od januarja do junija letos je v Avstralijo namreč prišlo rekordnih 510.000 ljudi, vendar je ministrica dejala, da bo njena vlada "ponovno vzpostavila nadzor nad številom" in to število prepolovila.

Predstavnik opozicije Dan Tehan je ob tem opozoril, da je vlada prepočasi prilagajala migracijske politike, ki naj bi Avstraliji pomagale pri okrevanju po pandemiji covida-19. "Ko govorimo o priseljevanju, lahko rečem takole: konj je pobegnil, vlada pa ne le, da ga ne more ujeti, ampak ga tudi ne more najti," je dejal.

Priljubljenost laburistične vlade se je sicer od lanskih volitev zmanjšala, znašla se je tudi pod pritiskom, naj glede priseljevanja sprejme kakšne ukrepe, ki bi pomagali ublažiti stanovanjsko krizo v Avstraliji. Spet drugi pa opozarjajo, da se priseljenci izrabljajo za grešne koze za pomanjkanje naložb v dostopna stanovanja in desetletja slabe stanovanjske politike.