Kako je v Avstriji potekala predvolilna predsedniška kampanja predstavnika socialnihdemokratov Heinza Fischerja (SPÖ), kandidatke skrajne Svobodnjaške stranke Barbare Rosenkranz (FPÖ) in predstavnika krščanske stranke Rudolfa Gehringa (CPÖ)?
Sprva je kazalo, da Fischer sploh ne bo imel protikandidatov, ker se je Ljudska stranka odpovedala kandidaturi. Šele ko je v boj stopila Barbara Rosenkranz, torej Stracherjevi Svobodnjaki, so Fischer in njegov socialdemokrati občutili nevarnost. Vedeli so sicer, da njihova zmaga ni ogrožena, skrbelo pa jih je, kolikšna bo njihova zmaga. Torej, ali bo Rosenkranzeva dobila več kot 25 odstotkov ali ne. Ker želijo zmagati s čim višjim odstotkom, so se odločili za obsežno vseavstrijsko kampanjo. Po ameriških zgledih so naredili ''Fischer bus'', ki kroži po vsej Avstriji. Vidi se, da konkurenco Barbare Rosenkranz jemljejo zelo resno. Ker je njen proračun zelo majhen, se je osredotočila predvsem na tiste sredine, kjer je FPÖ močna.

Kandidat krščanske stranke Rudolf Gehring pa se je odločil za kandidaturo tik pred iztekom volilnega roka. CPÖ je kandidirala že pred šestimi leti, ko je dobila le 1,5 odstotka glasov. Tudi zdaj vedo, da ne bo bolje, a gre za politični manever, s katerim poskuša CPÖ mobilizirati krščanski tabor. Nima pa ta stranka nič skupnega z Ljudsko stranko, razen krščanskih vrednot. Ljudska stranka ne nastopa s svojim kandidatom in tudi ni podprla nobenega drugega kandidata.

V enem izmed vaših prispevkov ste poročali, da avstrijski analitiki pravijo, da, če bo Rosenkranzeva osvojila več kot 25 odstotkov, bo to ''hud udarec za avstrijsko demokracijo''. Zakaj?
Zaradi njenih izjav. Prvič, prihaja iz svobodnjaškega tabora Heinza Christiana Stracheja in nastopa kot mobilizacijski faktor za stranko, saj se Strache pripravlja na prihajajoče občinske volitve na Dunaju. Dejstvo pa je, da je Rosenkranzeva naredila veliko napako že na začetku kampanje, ko je zahtevala, da se spremeni ali ukine zakon o prepovedi neonacističnih organizacij, kar je v Avstriji sprožilo velike proteste. Rosenkranzeva svoje podporo išče v skupini skrajno desnih protimanjšinskih in protitujskih volivcev. A tu je prekoračila mejo, zaradi katere se je morala opravičiti.

Torej je to počela zgolj zaradi populizma?
Ona je populistična, njen populizem je podoben Strachejevemu. Barbara Rosenkranz in Strache poskušata mobilizirati bivši tabor Jörga Haiderja, ki je veljal za desno desnega od Ljudske stranke. In ta tabor je močan.

Kakšna je bila Haiderjeva zapuščina? Jo njegovi nasledniki nadgrajujejo ali se skušajo od njega oddaljiti?
Strache in Haider sta bila kot pes in mačka, bila sta velika nasprotnika. Bilo bi prav zanimivo videti, kako bi se politična scena razvijala, če bi bil Haider še živ. Strache je Haiderjev politični klon, ki pa tega nikoli ne prizna. Tako Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ) kot Stracherjevi svobodnjaki (FPÖ) jemljejo volivce iz iste vreče. Zdaj ko Haiderja ni več, se je Strachejev politični prostor razširil, zato je pridobil tudi Haiderjeve volivce. A Haiderjeva zapuščina je na Koroškem doživela nekaj hudih moralnih udarcev, tudi zato se je njegov tabor razdelil na dva dela. Njegovemu BZÖ je ostalo zvestih relativno malo Haiderjevih najožjih prijateljev. Njen obstoj pa je vprašljiv.

Če ne drugega, ko se Slovenci vozimo v celovško nakupovalno središče, ne moremo mimo spominskega obeležja, ki so ga Haiderju postavili na mestu, kjer je umrl. Tako imamo občutek, da je spomin nanj še kako živ. Še več, da ga poskušajo idealizirati?
V bistvu so z vsemi spomeniki in obeležji hoteli iz Haiderja narediti lik večnosti. Haider pa je umrl hitreje, kot so sprva mislili, in ne bo ostal simbol prihodnosti, kot so morda nekateri drugi voditelji. V Celovcu so mu postavili Haiderjev muzej, ki bi ga moralo obiskati vsaj od 50.000 do 60.000 ljudi, na koncu pa so imeli komaj 5.000 obiskovalcev. Haiderja bremeni cela vrsta škandalov. Prvi je zamolčana in nikoli priznana istospolna usmerjenost. Še večji greh pa je bil, da je to javno skrival.

Druga stvar pa je afera banke Hypo Alpe Adria, iz katere je Haider očitno črpal sredstva in je svoje bogato življenje, kot pišejo avstrijski mediji, financiral tudi s temi nepravilnimi posli. To še ni dokazano, a se zdaj odkriva. Tudi nihče izmed bivših Haiderjevih naslednikov na Koroškem, kot je deželni glavar Koroške Gerhard Dörfler, v svojih govorih ne uporablja več toliko Haiderja kot simbol, čeprav seveda navzven še vedno vsi prisegajo na njegovo moč, ki da je ne bodo nikoli pozabili. Zato so mu tudi postavili tisto obeležje. Da pa bo Haider za večno ohranil status simbolne figure, kot so si nekateri želeli, je seveda nemogoče.

Nedavna raziskava je pokazala, da za polovico Avstrijcev islam predstavlja grožnjo. Tudi Gehring nasprotuje gradnji minaretov, Rosenkranzeva pa meni, da bi se tujci morali popolnoma integrirati. Kaj se dogaja v mentaliteti naših severnih sosedov, zakaj tak strah?
Pri Avstrijcih je to vseskozi prisotno. Prvi, ki je to izkoristil, je bil Haider in zdaj to počne Strache. Avstrija ni opravila z denacifikacijo. Ta neonacistični element, ki je po vojni preoblekel svojo uniformo, se je takoj integriral v vse družbene pore. Nacionalistični duh je na Koroškem še naprej rasel s slovensko manjšino – ta je bila hrana za desnonacionalni tabor. Podobno se dogaja z vprašanjem ksenofobije, kar posebej podpihujejo Strachejevi svobodnjaki. Vedno so našli en element, prek katerega so se oplajali in razširjali. To je v mentaliteti naroda, ki iz različnih razlogov ni opravil s temi pojavi, zato je tudi tako velik odstotek tistih, ki menijo, da so tujci tujek v državi. Za razliko od Fischerja in zelenih ter socialnih demokratov pa Strache in Rozenkranzeva iščeta prostor ravno med takšnimi volivci.

Kakšno stališče so v predvolilni kampanji zastopali kandidati glede tujcev in glede slovenske manjšine?
Fischer se zavzema za enakopravnost vseh. Glede manjšin ima jasna stališča, da mora Avstrija izpolniti določila 7. člena državne pogodbe in da je treba rešiti vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov. Diametralno delata Rosenkranzeva in Strache, ki nastopata domovinsko, proti islamizaciji, proti tujcem, proti minaretom. Skrajna desnica v simbolih islama vidi ekstremizem, pravijo, da je to uvoz ekstremnih muslimanskih skupin v Avstrijo, zato so tudi proti gradnji mošej in minaretov v Avstriji, ki jih je v Avstriji kar nekaj.

Svoje obljube o uvedbi dvojezičnih krajevnih napisov bi lahko Fischer rešil že v preteklem šestletnem mandatu. Gre spet le za sladke obljube?
Tu moramo upoštevati, kakšna je sploh vloga predsednika v Avstriji. Ta je predvsem velika moralna avtoriteta z omejenimi pooblastili. Predsednik lahko le moralno vpliva, ta vpliv je sicer dokaj močan, ne more pa poli tično odločati, lahko opozarja in pomaga manjšinam, ne more pa spreminjati stvari.

Dobro, torej je Fischer pokazal svojo dobro voljo. Ne glede na predsednika, kdaj bi lahko v prihodnosti pričakovali spremembo krajevnih napisov?
To je zapleteno politično vprašanje, saj je Koroška zelo specifična pokrajina, kjer veljajo drugačni zakoni kot na Dunaju. Politični prostor se oblikuje in se je oblikoval tako, da je vsakdo, ki je popustil manjšini, izgubil volitve in zato odletel z glavarskega prestola. Kdor torej naredi več proti manjšini, lažje uspe kot tisti, ki manjšini pomaga. Ta strah se drži koroških političnih veljakov in se je prenesel tudi na zvezno raven, zato si nihče izmed zveznih politikov ne upa posegati v koroško politično prakso. Vidimo, da nihče izmed preteklih kanclerjev ni naredil ničesar, če tega niso ''požegnali'' v koroški politični nacionalistični kuhinji.

So imeli predsedniški kandidati kakšne skupne točke v predvolilnem boju?
Teh ni bilo, saj so mnenja glavnih protagonistov Fischerja in Rozenkranzeve tako različna, da se jih ne da primerjati. Točne se ve, kdo kam spada. Ločnica je presenetljivo močna.

Zakaj je stranka FPÖ tako napadla Fischerja, češ da je ''strahopetec'', ki se obnaša ''nedemokratično'' in ki ''ni sposoben opravljati niti osnovnih nalog predsednika''? Primerjali so ga celo s severnokorejskim vodjo Kim Džong Ilom.
Vzrok za to je bilo predvsem to, da se je Fischer zavestno odpovedal javnemu soočenju z Rosenkranzevo, zato so rekli, da si ne upa in da se boji. A Fischer ima svojo pot, ve, da bo zmagal, zato bi si v soočenju z njo naredil samo škodo in ravno to mu očitajo.

Rosenkranzeva je kritizirala tudi lizbonsko pogodbo, zaradi katere naj bi Avstrija ''izgubljala suverenost''. Kakšno je splošno mnenje Avstrijcev o EU-ju?
Haider je bil prvi resen evroskeptik, ki je skušal organizirati evroskeptično stranko in zato za sabo potegnil nekakšen voz evroskepticizma. Ljudje so temu prisluhnili, zato je izražanje evroskepticizma volilen potencial. Kar 40 odstotkov Avstrijcev ni zadovoljnih z EU-jem. Po mnenju nekaterih poznavalcev je vprašljivo, če bi se Avstrijci na referendumu sploh znova odločili za vstop v EU.

Po vsem kar sva povedala, se bodo Avstrijci na nedeljskih volitvah bolj odločali glede na stranko, iz katere prihaja kandidat, ali glede na njegove osebne vrline in simpatičnost?
Javnomnenjske raziskave kažejo, da bo skrajno desni tabor Stracheja volil Rozenkranzevo. Vprašanje je le, koliko tradicionalno desnih volivcev ljudske stranke bo dalo glas Rozenkranzevi in Gehringu. Zeleni in socialnidemokrati so se javno opredelili za Fischerja, ljudska stranka se ni opredelila. Nekateri Fischerju napovedujejo med 70 in 75 odstotki glasov, Rosenkranzevi 15 odstotkov, vse kar bo več, bo odraz avstrijske demokracije in odnosa do vprašanj, ki jih ona zastopa. Veliko vprašanje nedeljskih volitev bo volilna udeležba. Volilna abstinenca bo močno sooblikovala nedeljski rezultat. Če bo visoka, bo Fischerjeva zmaga višja in obratno.

Bi lahko rekla, da potem sploh ni pomembno, kdo je kandidat, saj se bodo volivci odločali glede na stališča stranke?
Ne, če bi imela ljudska stranka močnega kandidata, bi bile to bipolarne volitve in bi bil zagotovo drugi krog s Fischerjev. Zdaj drugega kroga ne bo, ker bo Fischer po vsej verjetnosti v prvem krogu zmagal z več kot 50 odstotki, če bo drugače, bi bilo to veliko presenečenje. Volilni boj je tako pravzaprav dolgočasen, saj se ve, da bo Fischer zmagal. Njegova zmaga pa vsekakor ne bo zmaga socialdemokratske stranke, saj ta na javnomnenjskih raziskavah kotira slabše kot Fischer sam.