Navsezadnje je bil atentat usoden za prvega japonskega premierja, poskus atentata pa je preživel tudi stari oče umorjenega Abeja.

Še posebej burna je bila druga polovica 19. stoletja, obdobje velikih premikov v japonski zgodovini in obdobje revolucij.

Leta 1860 je tako skupina samurajskih privržencev umorila fevdalnega posestnika in državnika Ii Naosukeja, leta 1864 je skupina pripadnikov rivalskih klanov umorila politika in akademika Šozana Sakumo, leta 1867 pa je bil izveden atentat na samuraja Rjomo Sakamota.

Leta 1869 je skupina nekdanjih samurajev umorila "očeta" japonske cesarske vojske, vojaškega voditelja Masujira Omuro, istega leta pa je bil umorjen tudi veliki politični reformator in akademik Šonan Jokoj.

Leta 1876 je za posledicami napada umrl Rjosuke Jasuoka, fevdalni posestnik in samuraj, leta 1878 pa so samuraji umorili Tošimičija Okuba, državnika, ki velja za enega od glavnih ustanoviteljev moderne Japonske. Atentat je bil leta 1889 usoden tudi za Arinorija Morija, državnika in diplomata, ustanovitelja japonskega modernega izobraževalnega sistema, leta 1901 pa je osamljeni napadalec z mečem pokončal politika in ministra Toruja Hošija.

Da ima Japonska dolgo zgodovino atentatov, priča navsezadnje podatek, da je bil umorjen tudi prvi premier Japonske, Ito Hirobumi, ki je ta položaj zasedal skupno kar štirikrat in je avtor osnutka ustave japonskega cesarstva.

Nekdanjega samuraja je na železniški postaji v Harbinu, kjer se je sešel z ruskim predstavnikom v Mandžuriji, leta 1909 ustrelil korejski nacionalist in aktivist za neodvisnost An Jung-geun, ki je nato na sojenju predstavil pamflet "15 razlogov, zakaj je moral Ito umreti". Naslednje leto je Japonska priključila Korejo svojemu imperiju.

Še en premier, čigar mandat se je predčasno končal z atentatom, je bil Hara Takaši, ki ga je na železniški postaji v Tokiu leta 1921 zabodel skrajno desni uslužbenec železnic Nakaoka Koniči.

"Vladanje s pomočjo atentatov"

V 30. letih prejšnjega stoletja je bilo na Japonskem toliko poskusov atentatov, da je Hugh Byas, takratni dopisnik New York Timesa iz Japonske, burno politično stanje v državi v svoji knjigi spominov opisal kar kot "vladanje s pomočjo atentatov", o čemer je v petek ob atentatu na Abeja tvital tudi Luka Culiberg, predstojnik Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer poučuje japonski jezik, zgodovino in družbo.

Hamaguči Osači z vzdevkom "levji premier", ki je bil premier Japonske med letoma 1929 in 1931, je poskus atentata desničarskega skrajneža leta 1930 sprva preživel, a umrl devet mesecev pozneje za posledicami bakterijske okužbe zaradi nezaceljenih ran.

Le leto dni pozneje je podobna usoda doletela premierja Inukaja Cujošija, čigar spor z vojsko se je nazadnje končal tako, da ga je leta 1932 ustrelilo 11 mladih pripadnikov mornarice, ki so delovali v poskusu državnega udara, ki so ga izvedle reakcionarne frakcije japonske cesarske mornarice.

Prvotni načrt za atentat na premierja naj bi sicer vključeval še umor filmskega zvezdnika Charlieja Chaplina, ki je maja 1932 obiskal Japonsko in se je mudil na sprejemu, ki mu ga je pripravil premier Inukaj.

Leta 1936 je bil v še enem poskusu državnega udara umorjen nekdanji premier, državnik Makoto Saito, istega leta pa še en nekdanji premier, Korekijo Takahaši, sicer tudi poslanec in direktor japonske banke.

Atentat v živo

A politično nasilje se ni končalo v 30. letih, ampak se je nadaljevalo tudi v povojnem obdobju.

Leta 1960 je desničarski ultranacionalist Jamaguči Otoja z mečem med političnim soočenjem v Tokiu do smrti zabodel Asanumo Inedžira, vodjo japonskih socialistov. Ker je soočenje prenašala televizija, so bili tudi gledalci priča Inedžirovemu umoru, fotograf Jasuši Nagao pa je za svojo fotografijo atentata celo osvojil Pulitzerjevo nagrado.

Isto leto je bil izveden tudi poskus atentata na takratnega premierja Kišija Nobusukeja, ki ga je ob zapuščanju njegove rezidence z nožem napadel 65-letni brezposelni moški, povezan z vrsto desničarskih skupin. Napadalec je Kišija šestkrat zabodel v stegno, a ker ni zadel nobene od glavnih arterij, je premier napad preživel.

Zanimivo je, da Kiši, ki je bil sicer po drugi svetovni vojni tri leta zaprt zaradi suma vojnih zločinov, v svoji knjigi spominov napad komajda omeni. In še ena zanimivost – Kiši je bil dedek Šinza Abeja, ki ni imel tolikšne sreče, da bi napad preživel.

Župani Nagasakija kot tarče

Obstaja tudi nekaj časovno manj odmaknjenih primerov političnih umorov oz. poskusov umorov. Leta 1990 je bil takratni župan Nagasakija Motošima Hitoši huje ranjen, ko je nanj streljal skrajni desničar. Leta 1992 je prav tako neki desničarski napadalec streljal na takratnega podpredsednika Liberalnih demokratov Kanemaruja Šina, ko je ta imel javni govor, a je napad preživel.

Leta 1994 je nekdanji pripadnik desničarske skupine v hotelu v Tokiu streljal na nekdanjega premierja Hosokavo Morihira, a ni bil ranjen, leto dni pozneje pa so pred njegovim domovanjem napadalci ustrelili takratnega načelnika nacionalne policijske agencije Kunimacuja Takadžija, ki pa je napad preživel.

Leta 2002 je bil v sumljivih okoliščinah umorjen Koki Išij, politik iz demokratske stranke in dolgoletni reformist, leta 2007 pa je pod streli pripadnika organizirane kriminalne združbe padel župan Nagasakija Ito Itčo.

Zaradi izredno stroge japonske zakonodaje glede strelnega orožja in nadzora nad njim so strelski napadi v zadnjih desetletjih sicer izjemno redki, še posebej če to primerjamo s strelskimi pohodi v ZDA, a kot je v Odmevih izpostavil Culiberg, atentati na politike nikjer po svetu niso ravno pogosti, Japonska pa, gledano širše zgodovinsko primerjalno z 20. stoletjem, nikakor ni izjema.

"V 20. in 30. letih so kot žrtve atentatov padali politiki, industrialci, bil je tudi poskus atentata na cesarja, in to se ni končalo niti v 60. letih, v času množičnih protestov," razlaga Culiberg, ki tako oznanja malce drugačno plat države, ki ji v zadnjih skoraj 68 letih vlada de facto ena sama stranka (liberalnodemokratska LDP).

Več pa v spodnjem gostovanju Luke Culiberga v Odmevih.