18 milijonov avstralskih volivcev je 14. oktobra na glasovanju, ki so ga označili za "zgodovinski referendum", odločalo o tem, ali se strinjajo z dopolnilom k ustavi iz leta 1901 o priznanju aboriginov in prebivalcev otokov v Torresovi ožini kot avtohtonih prebivalcev in z vzpostavitvijo stalnega posvetovalnega telesa staroselcev, imenovanega Aboriginal and Torres Strait Islander Voice, ki bi parlamentu in vladi svetovalo pri zadevah, ki jih neposredno zadevajo. Mnenje tega telesa sicer ne bi bilo zavezujoče, končne odločitve bi bile še vedno v rokah politike, prav tako bi imel parlament pravico, da odloča o sestavi in pristojnostih tega organa.

Tako kot so predvidele javnomnenjske ankete, so volivci večinsko te spremembe zavrnili, 60,6 odstotka jih je bilo proti. Največ podpornikov, 61 odstotkov, je referendum dobil v območju, ki zavzema prestolnico Canberra, sledila je zvezna država Viktorija s 45 odstotki glasov "za". Najbolj množično so proti predlogu glasovali v Queenslandu, kjer je bilo proti skoraj 70 odstotkov ljudi. Da bi referendum uspel, bi sicer moral dobiti dvojno večino – tako podporo več kot polovice volivcev, ki so se ga udeležili, kot podporo v najmanj štirih izmed šestih zveznih držav.

Referendumi v Avstraliji so sicer zelo redki in tudi težko uspejo, saj je predlagateljem uspelo doseči potrebno dvojno večino le na osmih izmed 44 referendumov, ki so bili izvedeni do zdaj. Zadnji referendum pred tem je v državi potekal leta 1999, zadnji uspeli referendum pa leta 1977.

Razprava v predreferendumski kampanji je bila zelo burna, pogosto tudi polna stereotipnih in rasističnih izjav.

Tabor "da" za ustanovitev posvetovalnega telesa Voice

Tisti, ki so predlog o oblikovanju posvetovalnega telesa staroselcev, na kratko imenovanega Voicea (Glasu) podpirali, torej so bili za spremembe, so bili prepričani, da bo dopolnilo omogočilo popravo neenakosti, katerih žrtve so staroselci. Med zagovorniki sprememb je bila tudi laburistična vlada premierja Anthonyja Albaneseja, ki trdi, da je njen cilj izboljšanje življenja staroselcev, ki še vedno trpijo zaradi socialne izključenosti in prikrajšanosti ter posledic kolonizacije evropskih naseljencev. Predlog o oblikovanju posvetovalnega telesa je bil osnovan na podlagi dokumenta iz leta 2017, imenovanega Ulurujska izjava iz srca (Uluru Statement from the Heart), ki ga je spisalo več kot 250 voditeljev avtohtonih avstralskih ljudstev in je pozval k ukrepanju za izboljšanje pravic teh skupnosti. Albanese je marca dejal, da bi ustanovitev telesa Voice "pomenila priznanje, da si Avstralci svojo celino delijo z najstarejšo neprekinjeno kulturo na svetu". "V 'rojstnem listu' našega naroda bi morali to priznati in biti na to ponosni," je dodal.

V Ulurujski izjavi je namreč zapisano, da avtohtoni prebivalci Avstralije občutijo nemoč pri reševanju strukturnih težav, zaradi katerih ne morejo izboljšati svojega življenja. "Ljudje, ki niso staroselci, sprejemajo odločitve o skupnostih, ki jih niso nikoli obiskali, in ljudeh, ki jih ne poznajo," je takrat po poročanju BBC-ja zapisala profesorica Megan Davis, tudi ena izmed podpisnic izjave.

Tabor "da" je ob tem trdil, da imajo staroselci pravico odločati o politikah, ki jih zadevajo. S tem, ko bi bili ukrepi učinkovitejši, bi bila javna sredstva bolje porabljena. Ker prihodnje vlade delovanja Voicea ne bi mogle ukiniti, saj bi bil njegov obstoj zapisan v ustavo, bi izginil strah pred morebitnim poslabšanjem statusa staroselcev ob vsaki spremembi oblasti. Ker bi telo sestavljale različne generacije, bi v proces odločanja vključili tudi mlade.

V taboru "ne" tudi nekateri staroselci

A še glasnejši je bil tabor nasprotnikov sprememb, ki je združeval pester nabor posameznikov, organizacij in politikov, med katerimi je bil tudi konservativni opozicijski voditelj Peter Dutton, ki je trdil, da se bo s tem le še povečal razdor med aborigini in belimi Avstralci, poleg tega je predlogu očital tudi premalo jasnosti. Na družbenih omrežjih so se razširile mnoge dezinformacije, med drugimi ta, da bo posvetovalno telo lastnikom zemljišč odvzelo njihovo lastnino in da gre za zaroto Združenih narodov, da bi država postala totalitarna republika. Pojavili so se tudi namigi, da bi bilo lahko oblikovanje telesa le prvi korak do radikalnih sprememb, kot so na primer odškodnine za kolonizacijo in razlastninjenje ljudi.

Spet drugi so trdili, da so staroselski prebivalci že zdaj pravično zastopani v parlamentu. Trenutno je v poslanskih klopeh namreč 11 staroselskih poslancev, kar predstavlja 4,8-odstotni delež, to je nekaj več, kot znaša delež avtohtonih prebivalcev v celotni družbi. Zagovorniki sprememb so sicer poudarjali, da ti poslanci bolj kot interese avtohtonih prebivalcev zastopajo interese okrožja, v katerem so bili izvoljeni.

Med nasprotniki so bili tudi nekateri staroselci. Nekateri so trdili, da je predlog premalo ambiciozen in da ne bo prinesel želenih sprememb. Organizacija Unija temnopoltih se je tako zavzemala za popolno samoodločbo staroselcev in tudi za nadzor nad svojo zemljo in naravnimi viri. Zagovarjali so namreč podpis pravno zavezujoče pogodbe med Avstralijo in avtohtonimi prebivalci, saj je Avstralija edina nekdanja britanska kolonija, ki takšnega dokumenta nima. Po mnenju nekaterih bi imelo telo Voice bolj kot ne simbolno vlogo, zato so trdili, da naj se denar raje nameni za zagotavljanje takojšnjih rešitev.

"Izid bo ostal neverjeten in grozljiv še desetletja"

Po objavi izidov referenduma so politiki dajali pričakovane izjave, staroselske skupine, ki so podpirale spremembe, pa so se za teden dni zavile v molk. Šele po tem času so v javnost poslali izjavo, v kateri so zapisali, da je bil izid referenduma "tako zloben, da bo ostal neverjeten in grozljiv še desetletja". Kot je poročal Guardian, so v izjavi v 12 točkah, ki sicer ni bila podpisana, staroselski voditelji zapisali, da se je Avstralija z zavrnitvijo referenduma odločila, da bo "postala manj liberalna in manj demokratična", ob tem pa so Avstralce, ki so glasovali proti, obtožili, da so storili "sramotno dejanje, pa naj je bilo to zavestno ali ne".

"Zavrnitev priznanja je bila grenka lekcija, ki je jasno pokazala, da reforma ustave za avstralske staroselce nikoli ne bo mogoča. Z zavrnitvijo pravice naših ljudstev, da se jim prisluhne pri zadevah, ki jih zadevajo, se je Avstralija odločila, da bo postala manj liberalna in manj demokratična. Naša pravica biti slišani pa še naprej obstaja kot demokratična nujnost tega naroda, tako kot naša neodtujljiva pravica do samoodločbe," so zapisali.

Odprto pismo je bilo uperjeno tudi proti nacionalni in liberalni stranki. "Predlog sprememb je več let imel 60-odstotno podporo, dokler ti dve stranki nista dali prednosti brezobzirni politični škodi pred podporo nekaterim najbolj prikrajšanim ljudem v tej državi," je bilo zapisano v pismu. "Kampanja "za" je lahko storila le malo, da bi se temu zoperstavila."

Opozorili so še, da je bil "obseg namernih dezinformacij brez primere in da so se te dezinformacije nenadzorovano širile po družbenih medijih, se ponavljale v osrednjih medijih in sprožile cunami rasizma proti našim ljudem". "Resnica je, da je večina Avstralcev zavestno ali ne storila sramotno dejanje, iz katerega ni mogoče razbrati ničesar pozitivnega. Avstralci bi morali slišati resnico." Pismo so končali z obljubo, da se bodo v kratkem znova zbrali in pripravili nov načrt za prihodnje usmeritve.

Premier Albanese obljubil nove rešitve

Tudi Thomas Mayo, eden najvidnejših zagovornikov referenduma, je izid glasovanja označil kot "sramoto za Avstralijo", ob tem pa politike pozval, naj ne opustijo načrtov o nadaljnjih projektih sprave, predlagal je tudi ustanovitev posvetovalnega odbora staroselcev, ki bi deloval zunaj zakonodajne veje oblasti. "Mislim, da je izid referenduma sramota za našo državo. Kako bo lahko Avstralija zdaj opozarjala na človekove pravice v drugih državah, na primer na Kitajskem, ko pa imamo doma še vedno tako marginalizirane ljudi in sprejemamo odločitve o njih? Na mednarodnem področju bomo težko govorili o človekovih pravicah drugod, če niti doma nismo zaprli svojega kolonialnega poglavja," je dodal.

Premier Albanese še ni želel razkriti nadaljnjih korakov vlade v tej smeri, dejal je le, da bo tudi v prihodnje prisluhnil zahtevam avstralskih staroselcev. "Sprejemam izid referenduma. Mislim, da si Avstralci v veliki večini želijo, da se razlike med staroselci in nestaroselci v Avstraliji zmanjšajo. Ko gre za premik naprej, mislim, da moramo vsi stopiti skupaj in najti drugačen način, kako priti do istega spravnega cilja. In zelo sem optimističen, da nam to lahko uspe," je dejal po porazu.

Več ustanov, ki skrbijo za duševno zdravje, je opozorilo, da so opazili izrazito povečanje števila prijav spletnega sovražnega govora in zlorab, vzrok za to pa so našli izključno v referendumski kampanji. "Obseg škode bo znan šele po referendumu. Razmislite o odgovornosti, če se bo povečalo število samomorov med aborigini, in bomo to lahko povezali z dezinformacijami, ki so krožile o referendumu," je dejala Marjorie Anderson, vodja enega izmed SOS-telefonov.

Pri konservativni organizaciji Fair Australia, ki je bila ena najvidnejših zagovornic glasovanja proti, so se na obtožbe odzvali z besedami, da stojijo za svojimi trditvami. "Vlada in tabor "da" nosita vso odgovornost za ta razdiralni referendum. Mi nismo tisti, ki skušamo Avstralce razdeliti glede na raso," je dejala vodja organizacije, senatorka Jacinta Nampijinpa Price.

Potisnjeni ob rob, z nizko izobrazbo in visoko stopnjo kriminala

Aborigini in prebivalci otokov v Torresovi ožini sicer predstavljajo 3,8 odstotka izmed 26 milijonov prebivalcev Avstralije. Aborigini naj bi v Avstraliji živeli že več kot 65.000 let, s tem pa veljajo za najstarejšo ohranjeno kulturo na svetu, zato jih imenujejo tudi "prvi prebivalci" ali "tradicionalni lastniki zemlje". V Avstraliji gre sicer za dve skupini staroselcev. Aborigini so poselili Avstralijo in Tasmanijo, prebivalci otokov v Torresovi ožini pa prihajajo z otokov, ki ležijo med Avstralijo in Papuo Novo Gvinejo. Ko so britanski priseljenci leta 1788 kolonizirali Avstralijo, je po takratnih ocenah na tej celini živelo več kot 750.000 aboriginov, ki so pripadali 500 različnim klanom in so govorili 250 različnih jezikov. Vsak klan je imel tudi drugačne oblike verovanj in kulturo. S prihodom priseljencev iz Evrope se je začela njihova marginalizacija, danes jih je le še okoli 560.000.

Šele leta 1967 so jih priznali za državljane, vendar v avstralski ustavi še vedno niso omenjeni. Aborigini so najbolj zapostavljen in reven del prebivalstva. Življenjska doba tistih, ki živijo v največjih mestih, je 72,1 leta za moške in 76,5 leta za ženske, kar pomeni, da je za osem let nižja od povprečja v državi. Na podeželju se ta razlika še poveča, saj je tam pričakovana življenjska doba staroselcev nižja od 70 let, kažejo podatki spletne strani Statista. Stopnja smrtnosti med otroki staroselcev, mlajšimi od pet let, je bila leta 2020 147,5 smrti na 100.000 ljudi, kar je več kot dvakrat več kot pri nestaroselcih.

Tare jih tudi velika brezposelnost, možnost, da bodo končali v zaporu, je 25-krat večja od povprečja. V letu 2022 je v avstralskih zaporih umrlo 33 staroselcev, kar je največ od leta 2008. Imajo tudi slabši dostop do zdravstvene oskrbe in izobraževalnih ustanov.

Odvzemanje aboriginskih otrok za "prevzgojo"

V zgodovini Avstralije je še en črn madež, povezan z aborigini, imenovan "ukradena generacija". Med letoma 1910 in 1970 so namreč okoli 100.000 aboriginskih otrok oziroma med 10 in 33 odstotki vseh, večinoma tistih mešanega rodu, na podlagi zvezne zakonodaje odvzemali družinam, da bi jih "prevzgojili" v krščanskih ustanovah ali pri belih družinah. Zaradi te prisilne asimilacije se je tem t. i. ukradenim generacijam staroselcev, pa tudi njihovim potomcem in družinam, šele leta 2008 uradno opravičila vlada premierja Kevina Rudda. Oktobra letos je Al Džazira navedla poročilo komisarke za aboriginske otroke April Lawrie, ki je opozorila, da Avstralija tvega novo "ukradeno generacijo", če se bo sedanja "uničujoča stopnja" odvzema otrok iz staroselskih družin nadaljevala. Lawrie je namreč dejala, da aboriginske otroke kljub zavezam vlade, da bo zmanjšala ločevanje družin, še naprej in celo vse pogosteje odvzemajo iz njihovih družin. "Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, se bo v naslednjem desetletju število aboriginskih otrok, ki živijo v zunajdružinski oskrbi, povečalo za nadaljnjih 50 odstotkov," je zapisala v poročilu.

"Otrokova kulturna identiteta se razvija skozi povezanost z družino, skupnostjo in državo," je dodala. "Družina in kultura sta vse, zato bo prekinitev te povezave le stopnjevala začarani krog prikrajšanosti, revščine in travm." Po njenih podatkih je bil vsak drugi otrok aboriginov v Južni Avstraliji v letih 2020–21 deležen vsaj enega obvestila avstralskih služb o zaščiti otroka, medtem ko je bilo pri nestaroselskih otrocih le eno takšno obvestilo na 12 otrok.

Avstralija edina nekdanja britanska kolonija brez pogodbe s staroselci

Če odnos in pravno urejenost pravic avstralskih staroselcev primerjamo z odnosom drugih nekdanjih britanskih kolonij do svojih avtohtonih skupnosti, vidimo, da se staroselske skupnosti tudi drugje še vedno bojujejo z marginalizacijo, a so druge države bolje poskrbele za zagotavljanje njihovih pravic. Kanada tako priznava pravice svojim avtohtonim prebivalcem z ustavnim zakonom iz leta 1982.

Novozelandski staroselci, Maori, prav tako še vedno občutijo duh kolonializma, zato se tudi oni, podobno kot avstralski staroselci, spoprijemajo s slabšo zdravstveno oskrbo, z nižjimi prihodki, nižjo stopnjo izobrazbe in večjo stopnjo kriminala. Toda Avstralija in Nova Zelandija sta pri pravicah staroselcev stopali po zelo drugačni poti, saj se tudi njuni zgodovini razlikujeta. Avstralija je mnogo večja kot Nova Zelandija in ima 26 milijonov ljudi, kar je več kot petkrat več kot njena manjša soseda. V Avstraliji staroselci predstavljajo 3,8 odstotka vsega prebivalstva, Maori na Novi Zelandiji pa so mnogo večja skupnost, njihov delež med prebivalstvom je 16,5-odstoten, navaja BBC.

Britanska krona Maore priznavala kot suverene, aboriginov ne

Strokovnjaki tudi pravijo, da je maorska kultura zahodnjakom bližja kot množica aboriginskih kultur, poleg tega v Avstraliji obstaja več kot 150 različnih jezikov staroselcev, a nobeden med njimi ni prišel v splošno rabo, prav nasprotno, mnogi so na robu izumrtja. Razlike so tudi v državni ureditvi. Na Novi Zelandiji ima večino pristojnosti vlada, v Avstraliji pa so pristojnosti porazdeljene med vlado in zvezne države.

V nasprotju s tem, kar se je zgodilo v Avstraliji, je britanska krona novozelandske staroselce dojemala kot suverene in se tudi pogajala z njihovimi voditelji. Pogodba iz Waitangija iz leta 1840 tako velja za ključni dokument, temeljno nacionalno pogodbo, ki določa pravice in priznanje Maorov, čeprav so bile pravice, ki jih je država zagotavljala Maorom, v celoti spoštovane šele v 70. letih 20. stoletja. Pogodba obljublja tudi zaščito maorske kulture.

Poleg tega je Nova Zelandija Maorom že leta 1867 zagotovila sedeže v parlamentu in oblikovala volilna okrožja, v katerih lahko kandidirajo in volijo le Maori, maorski jezik te reo maori pa je priznan kot uradni jezik in se uporablja v šolah, na univerzah in v javnih uradih. Maorsko ime za Novo Zelandijo, ki se uporablja vse pogosteje, je Aotearoa.

"Čeprav so si usode Maorov in avstralskih staroselcev v marsičem podobne, saj je bila vsem odvzeta zemlja, bili so razseljeni, doživljali so diskriminacijo, so Maori kljub temu že zelo zgodaj našli svoje mesto v novozelandskem političnem sistemu. Kljub neugodnim razmeram niso nikoli izgubili svojega političnega glasu. To je bilo izjemno pomembno," je dejal zgodovinar Ben Attwood.

Po drugi strani Avstralija s svojimi staroselskimi skupnostmi ni sklenila nobene pogodbe, saj britanska krona staroselcev ni priznala kot suverene in kot ljudstva, ki imajo pravico do lastnine, naslovov ali zemlje, je dodal Attwood. Za to navaja več razlogov, od tega, da je bila Avstralija ustanovljena kot naselbina kaznjencev, do tega, da je britanski dvor na staroselce iz Avstralije gledal kot na manjvrednejše od Maorov.

Avstralski zgodovinarji so ob tem opozorili, da se v šolah zgodovina države še vedno prikazuje na način, ki daje poudarek britanskemu osvajanju zemlje in dosežkom belih naseljencev, ne pa temu, kakšen vpliv je imela kolonizacija na avtohtono prebivalstvo, od pobojev, odvzemanja otrok in kulturnega genocida do politike prisilne asimilacije in integracije.

Zagovorniki referenduma so vzporednice o priznanju svojih pravic vlekli tudi z ustanovitvijo parlamentov, ki jih je ljudstvo Sami dobilo na Norveškem, Švedskem in Finskem. To sicer niso parlamenti v tradicionalnem pomenu, ampak bolj posvetovalni organi, ki nimajo formalne zakonodajne funkcije. Na Finskem na primer vlada s parlamentom Samijev razpravlja o zadevah, kot so upravljanje zemljišč ter zakonodajne ali upravne spremembe, ki vplivajo na njihovo kulturo.