Francoski predsednik Emmanuel Macron je v sredo sporočil, da je Francija prekinila načrtovano volilno reformo na čezmorskem ozemlju Nova Kaledonija, zaradi katere so izbruhnili nemiri, v katerih je bilo ubitih devet ljudi.

Glavni povod za nemire je bil predlog spremembe volilne zakonodaje, ki volilno pravico dodeljuje tudi francoskim prebivalcem, ki na otočju živijo najmanj deset let. Nova Kaledonija ima namreč zaradi statusa čezmorskega ozemlja Francije in kolonialne zgodovine posebno volilno ureditev.

Predlagani reformi volilne zakonodaje so nasprotovali predvsem pripadniki avtohtonega ljudstva Kanak, ki se v nekdanji francoski koloniji počutijo zapostavljene, reforma pa bi po mnenju separatistov oslabila zastopanost staroselcev. Čeprav je francoska vlada del krivde pripisala tujim silam, predvsem Azerbajdžanu, ki je navezal stike s separatisti, so se protesti okrepili tudi zaradi globokih gospodarskih pretresov na pacifiškem arhipelagu.

Razmere so bile kritične tudi zaradi velikega števila orožja, je poročal Politico. Po podatkih tamkajšnjih medijev je na ozemlju skoraj 64.000 kosov orožja – po en kos na vsake štiri prebivalce.

Predlog zakona zanetil upor

Po treh zavrnjenih referendumih je francoska vlada hotela spremeniti volilno zakonodajo kljub opozorilom novokaledonijskih politikov, da bi položaj lahko eskaliral. Postopek so v parlamentu sprožili aprila, ko so mesec pozneje v narodni skupščini zakon sprejeli, so se stvari obrnile na slabše.

Na ulicah Noumee, glavnega mesta Nove Kaledonije, so izbruhnili nemiri, v katerih je bilo ubitih devet ljudi, v valu nasilja je bilo požganih več poslopij, promet na cestah so ustavile barikade. V dele glavnega mesta so zaradi nevarnosti prepovedali vstop, mednarodno letališče so zaprli za komercialne polete. Francija je 15. maja razglasila izredne razmere in v glavno mesto poslala več kot 3000 enot, da bi policiji pomagale umiriti razmere. Na protestnike niso streljali le policisti, ampak tudi ostali Novokaledonci, ki so branili svoje premoženje.

Ranjenih je bilo 212 policistov in žandarjev, več kot 1000 ljudi je bilo aretiranih, 2700 turistov in obiskovalcev pa se je moralo vrniti v domovino. Nemiri so povzročili gospodarsko škodo v vrednosti približno 200 milijonov dolarjev.

Takratni francoski premier Gabriel Attal je po izbruhu nemirov opozoril, da "razmere ostajajo resne", tamkajšnji predstavnik francoskih oblasti pa je celo dejal, da je "državljanska vojna" neizbežna.

Mlade na ulice pripeljala družbenogospodarska kriza

Staroselski aktivist Jimmy Naouna, ki je bil politično dejaven že v osemdesetih letih, je za Guardian dejal, da je velik razlog za nemire predvsem nezadovoljstvo mladih. "Ne moremo zanikati, da so del nasilnih protestov tudi mladi, ki bi jih lahko oklicali za huligane, vendar se je večina mladih barikadam pridružila zaradi nasprotovanja zakonodaji, ki jo je sprejel Pariz," je dejal.

"To ni le politična, ampak tudi družbenogospodarska kriza," poudarja Naouna. "Minilo je več več kot dvajset let od mirovnega sporazuma, ki je predvideval tudi večja gospodarska vlaganja, vendar je bila mladina izključena iz tega gospodarskega napredka," je dejal in poudaril, da še posebej v glavnem mestu Noumei obstaja velik socialni razkorak. "Večina teh mladih na barikadah nima služb, urejenih prebivališč ali dostopa do osnovnih storitev," je dodal.

Pacifiške skupine za človekove pravice so obsodile pošiljanje dodatnih enot v Novo Kaledonijo, saj te le krepijo krog represije, ki še naprej ovira proces dekolonizacije ozemlja, so zapisale v skupni izjavi. Obenem so obtožile politike, lojalne Franciji, da vse težave pripisujejo gibanjem za neodvisnost, ter opozorile, da je represiven pristop francoskih oblasti že v osemdesetih letih vodil do nasilnih spopadov.

Nova Kaledonija se je na naslovnicah svetovnih časopisov iz podobnih razlogov znašla že pred štirimi desetletji. Nemiri na ulicah glavnega mesta Noumee tako predstavljajo del večdesetletnega prizadevanja za ureditev pokolonialnega statusa otoške države v Oceaniji.

Zanemarjena industrija niklja

Težave Nove Kaledonije v veliki meri izvirajo tudi iz slabega gospodarskega položaja. Otočje ima namreč skoraj 30 odstotkov svetovne zaloge niklja, materiala, ki je potreben za izdelavo nerjavnega jekla in baterij, vendar je rudarska industrija v velikih težavah. Proizvodnja niklja je padla, tuji vlagatelji so zapustili otočje. Rudarski sektor trpi tudi zaradi izvoznih omejitev novokaledonijskih oblasti in visokih stroškov energije, zaradi česar je proizvodnja niklja v primerjavi z drugimi azijskimi tekmeci precej manj donosna.

"Znašli smo se v katastrofalnih razmerah," je za Politico dejal Philippe Gomes, nekdanji predsednik vlade Nove Kaledonije, ki nasprotuje neodvisnosti. Poudaril je, da je gospodarska "katastrofa" na otočju eden od glavnih vzrokov za zdajšnjo krizo. "Nikljeva industrija je popolnoma izgorela," je dejal.

"Hočemo imeti glas v prihodnosti"

Kanaki, avtohtono ljudstvo Nove Kaledonije, predstavljajo približno 41 odstotkov prebivalstva, tamkajšnji voditelji pa se bojijo, da bi vsakršna sprememba volilne zakonodaje oslabila njihove glasove in spodkopala dolgoletna prizadevanja za neodvisnost. Zdaj ustavljeni francoski predlog bi prinesel volilno pravico približno 25.000 ljudem in zmanjšal vpliv avtohtonega ljudstva Kanak, kar bi koristilo predvsem Franciji naklonjenim politikom.

"Za nas je to grožnja naši pravici do samoodločanja," je dejal Naouna, pripadnik gibanja za neodvisnost Kanakov, Narodne in socialistične osvobodilne fronte Kanakov (FLNKS). "Mi smo v procesu dekolonizacije." Staroselsko ljudstvo Kanaki in zagovorniki neodvisnosti že dolgo pozivajo, naj se kolonialni status enkrat za vselej uredi, poudarja Naouna.

"To je politično vprašanje, ki zahteva politično rešitev," pravi Naouna. "Več varnostnih enot ne bo rešilo težav, saj bomo čez desetletje v enakem položaju, kot smo bili v osemdesetih letih."

Francija spregledala želje staroselcev

"Nemiri, ki so zajeli Kanako in Novo Kaledonijo, so neposredna posledica pristranskega in trmastega političnega manevriranja Emmanuela Macrona, s katerim želi izničiti proces samoodločbe v moji domovini," je v Guardianu zapisal Naouna.

Staroselci so na nesprejemljivost volilne zakonodaje začeli opozarjati kmalu po tem, ko je francoska vlada predlog vložila v parlament. Na mirnih shodih, demonstracijah in pohodih se je zbralo več deset tisoč ljudi, vendar to ni ustavilo francoskih oblasti, ki so kljub jasnim znakom, da bo zakon sprožil nemire, vztrajale pri njenem sprejetju.

Podporniki neodvisnosti so zaupanje v francosko vlado izgubili tudi zaradi po njihovem mnenju očitnega francoskega podpiranja lojalističnih strank v Novi Kaledoniji. Tako oblastem v Parizu očitajo imenovanje predsednice južne province Sonie Backes za državno sekretarko, pristojno za državljanstva, ki je odkrita nasprotnica neodvisnosti, ter Nicolasa Metzdorfa kot poročevalca predlaganega zakona o reformi volilnega sistema, še enega nasprotnika neodvisnosti.

Macron na 18-urnem obisku

Kmalu po izbruhu nemirov se je Macron 23. maja nenadoma odločil za kratek obisk Nove Kaledonije, da bi pomiril napetosti in nadaljeval pogovore s tamkajšnjimi strankami, kar so mu na otočju očitali kot javni nastop pred francosko in mednarodno javnostjo. Macron je podporo za spremembo volilne zakonodaje izgubil celo v svoji stranki, preostale politične stranke pa so njegovemu pristopu začele nasprotovati tudi na državni ravni, saj so se bližale evropske volitve.

Po 18-urnem obisku je Macron dejal, da reforme ne bo skušal sprejeti na silo in da bo položaj še enkrat ocenil po enem mesecu. "V tem času se ne moremo prepustiti dvoumnostim," je dejal Macron. "Polno moč moramo prepustiti dialogu na terenu."

FLNKS je pozval k prekinitvi ali umiku volilne reforme, pa tudi k napotitvi neodvisne misije, ki bi zmanjšala napetosti in zagotovila ugodnejše okolje za nadaljevanje pogovorov o novem političnem sporazumu, ki bi določil dokončno in jasno pot do novega – "in pravega" – referenduma o neodvisnosti Kanake in Nove Kaledonije.

Macron je pozivom deloma ugodil in sporne spremembe volilne zakonodaje začasno ustavil.

Manjšina na lastni zemlji

Skupnosti Kanakov in francoskih priseljencev so dolga leta živela izolirano. Francija si je Novo Kaledonijo priključila leta 1853 in konec 19. stoletja na otoke naselila več deset tisoč kaznjencev, staroselska skupnost pa je postala manjšina na svojih otokih.

Oboroženi odpor staroselcev je francoske priseljence večkrat pregnal v mestna središča, vendar le za ceno hudih vojaških porazov, izgube zemlje ter izseljevanja. Staroselce so zaprli v rezervate, ki so obsegali le 10 odstotkov največjega otoka Grande Terre.

Na začetku sedemdesetih let je razcvet industrije niklja sprožil novo priseljevanje iz Francije in drugih francoskih pacifiških ozemelj, hkrati pa so kanaški aktivisti začeli zasedati ozemlja in pozivati k suverenosti, vendar je večina prebivalcev že leta 1958 glasovala proti samostojnosti.

Prelaganje referendumov za neodvisnost

V prihodnjih desetletjih sta se razvila dva nasprotna tabora, Narodna in socialistična osvobodilna fronta Kanakov, ki jo je vodil Jean-Marie Tjibaou, glavni ideolog neodvisnosti, ter Franciji lojalni Zbor za Kaledonijo v republiki (RPCR), ki ga je vodil milijonar in poslovnež Jacques Lafleur. FLNKS je za nekaj časa tudi razglasil začasno vlado z lastno zastavo in mediji.

Vendar sta Tjibaou in Lafleur zaradi naraščajočega nasilja v osemdesetih letih morala skleniti dogovor in tako so s francoskim premierjem Michelom Rocardem podpisali matignonski sporazum, ki naj bi za desetletje odložil vprašanje neodvisnosti in povečal dotok pomoči iz Pariza v regije, kjer živijo Kanaki.

Dogovor so številni priseljenci zavrnili, so pa ga večinsko podprli staroselci in prebivalci Francije. Med stranema v konfliktu so se znašli priseljenci neevropskega izvora, ki so po večini volili stran, zvesto Franciji, saj jim je francosko državljanstvo omogočalo delo v Novi Kaledoniji.

Sporazum je prekinil dolgotrajne nemire v Novi Kaledoniji med privrženci neodvisnosti in lojalisti francoski vladi, na strani katerih je bila tudi francoska vojska. Obljubljal je tudi, da bo Nova Kaledonija v roku desetih let izvedla referendum o samostojnosti. Vendar so deset let pozneje z novim sporazumom le potrdili predhodno "sporazumno rešitev" in čas referenduma zamaknili.

Sporazum iz Noumee, ki predstavlja temelj trenutnega spora v Novi Kaledoniji, je leta 1998 s politiki Nove Kaledonije podpisal takratni francoski premier Lionel Jospin. Določil je večletni načrt postopnega prenosa oblasti, vendar ni obljubljal neodvisnosti. Tako staroselci in stranke, ki so se zavzemali za neodvisnost, kot Franciji lojalni politiki s sporazumom niso bili povsem zadovoljni, vendar so ga številni videli kot najboljše upanje za stabilnost.

Sporazum je prvič priznal avtohtono ljudstvo Kanak in njegovo posebno povezanost z zemljo, prav tako je zapisal, da je kolonizacija staroselcem odvzela dostojanstvo in identiteto. Vendar večjega napredka v otoški državi, ki jo pestijo socialna razslojenost in etnične razlike, ni bilo.

Ponavljajoče se kolonialne težave

Sporazuma sta obvezovala k izpeljavi referendumom za osamosvojitev, ki so jih v Novi Kaledoniji izvedli leta 2018, 2020 in 2021. Prva referenduma, kjer je s tesno večino zmagala Franciji lojalna stran, sta razkrila, da vprašanje neodvisnosti cepijo globoke etnične razlike.

Macron se je leta 2021 odločil, da bo kljub nasprotovanju staroselcev izvedel še tretji referendum o neodvisnosti. Kljub pozivom skupin za neodvisnost in ljudstva Kanak, naj ga preloži zaradi pandemije covida, ki je zahtevala veliko število smrtnih žrtev, je bil referendum izpeljan. Volilna udeležba je bila 43-odstotna, večina volivcev je predlogu za neodvisnost nasprotovala. FLNKS in njegovi podporniki izpodbijajo politično legitimnost referenduma, saj se večina avtohtonega prebivalstva Nove Kaledonije ni udeležila glasovanja.

Petina prebivalcev brez volilne pravice

Nova Kaledonija je del Francoske republike, vendar ima poseben status, ki jo razlikuje tudi od drugih francoskih čezmorskih skupnosti. Sporazum iz Noumée iz leta 1998 zagotavlja, da ima Nova Kaledonija lastne institucije in zakonodajo, ki se razlikuje od celinske Francije. Obenem je sporazum začrtal prenos določenih pristojnosti na lokalno samoupravo, pri čemer si je Francija pridržala odločanje o varnostnih in zunanjih zadevah.

Sporazum iz leta 1998 je tudi določil, kdo je upravičen do volilne pravice. Za udeležbo na lokalnih volitvah morajo imeti volivci novokaledonijsko državljanstvo, poleg tega pa so morali na arhipelagu živeti med letoma 1988 in 1998. Francoski državljani, ki so na otočje prispeli po sklenitvi sporazuma, tako nimajo volilne pravice. Krog oseb, ki lahko volijo v Novi Kaledoniji, je torej precej ožji kot v celinski Franciji, kjer imajo volilno pravico vsi, ki so dan pred volitvami dopolnili 18 let.

Tako je približno 20 odstotkov francoskih državljanov, ki prebivajo v Novi Kaledoniji, prikrajšanih za volilno pravico na lokalnih volitvah, kar predstavlja več kot dvainštirideset tisoč volivcev od približno dvesto sedemdeset tisoč prebivalcev leta 2023. Položaj je še presenetljivejši za domačine, ki nimajo vsi volilne pravice, kar je odvisno od tega, ali so njihovi starši prišli v Novo Kaledonijo pred sporazumom iz Noumee ali po njem.

Pariz vztraja, da je bil namen ustavne spremembe, ki sta jo sprejela oba domova francoskega parlamenta, zagotoviti demokratična načela francoske republike. Ta zagotavljajo, da lahko francoski državljani izbirajo svoje predstavnike na svobodnih in poštenih volitvah, ne glede na to, ali so organizirane na lokalni ali nacionalni ravni. V povezavi s tem je Nova Kaledonija izjema, namen ustavne presoje, ki jo je začela francoska vlada, pa je bil zagotoviti boljšo zastopanost prebivalstva v institucijah Nove Kaledonije. Glede na nedavno poročilo francoskega senata bi reforma omogočila 14,5-odstotno povečanje števila volivcev.

Ponovno odpiranje ran

Novokaledonijski predsednik Louis Mapou je pred Macronovim umikom sporne zakonodaje dejal, da je "enostranska odločitev" Francije "ponovno odprlo rano, ki se je tako dolgo celila". Ustavni zakon je bil po njegovih besedah neuporaben ter "v nasprotju s tokom nedavne zgodovine Nove Kaledonije".

Macron je po porazu na evropskih volitvah razpustil parlament in za 30. junij sklical predčasne volitve. Dve mesti v narodni skupščini pripadata tudi čezmorskemu ozemlju Nove Kaledonije.

Na predčasne splošne volitve so se začele pripravljati tudi tamkajšnje novokaledonijske stranke, je poročal novozelandski javni medij Radio New Zealand. Politično gibanje FLNKS je sporočilo, da bo v kratkem izpeljalo strankarski kongres. V francoskem parlamentu dva sedeža, ki pripadata Novi Kaledoniji, trenutno zasedata profrancoska politika Nicolas Metzdorf in Philippe Dunoyer.

Daniel Goa, predsednik Union Calédonienne (UC), ki predstavlja radikalnejši del združenja FLNKS, je dejal, da se "mobilizacija" v središču trenutnih civilnih nemirov ne bo ustavila. "Okrepili bomo našo zastopanost na nacionalni ravni," je dejal Goa.

"Ni se mogoče pogajati, če ti grozijo s smrtjo"

Dunoyer, eden od zastopnikov Nove Kaledonije v francoski narodni skupščini, je zaskrbljen, da bodo razpustitev parlamenta, predčasne volitve, ki jih je pred kratkim napovedal Macron, in gostovanje olimpijskih iger v Parizu še bolj utišali poročanje o razmerah na pacifiškem ozemlju, je poročal Global Voices.

"Ne bomo mogli sprejeti nujnih ukrepov za oživitev gospodarstva, podporo sistemu socialne zaščite in financiranje Nove Kaledonije," je opozoril.

Vodja kanaškega sindikata delavcev Melanie Atapo je medtem opozorila, da večja represija ne bo privedla do sporazuma, saj se "ni mogoče pogajati, če ti grozijo s smrtjo".

"Nikakor ne smemo ponoviti prejšnjih napak pogajanj, ki so le ohranila kolonialni sistem," je dejala Atapo in dejala, da so katastrofalne posledice takšnih dogovorov vidne na ulicah Nove Kaledonije. "O vsem se je mogoče pogajati, razen o neodvisnosti," je še dodala.