Peking je pred leti vzpostavil kvote za premestitev več sto tisoč tibetanskih kmetovalcev v "centre za usposabljanje", kjer jih usposobijo za industrijske delavce in premestijo na slabo plačana delovna mesta, raziskavo povzemata Reuters in Guardian.

Regionalna vlada v Tibetu je avgusta na svoji spletni strani sporočila, da so v prvih sedmih mesecih letošnjega leta "usposobili" pol milijona Tibetancev, kar je 15 odstotkov populacije Tibeta.

Okoli 50.000 so jih nato premestili na delovna mesta po Tibetu, več tisoč pa tudi v druge dele Kitajske. Večino zaposlijo v slabo plačanih proizvodnji tekstila, gradbeništvu in kmetijstvu.

"Gre za najmočnejši, najjasnejši in najbolj usmerjen napad na tradicionalno življenje Tibetancev, kar smo ga videli od t. i. kulturne revolucije med letoma 1966 in 1976," je za Reuters dejal neodvisni nemški antropolog Adrian Zenz. Njegove ugotovitve je objavila fundacija Jamestown iz Washingtona, ki se ukvarja s strateško pomembnimi političnimi zadevami za ZDA.

Zenz: Prisilna sprememba kmetovalcev v delavce

"Gre za prisilno spremembo načina življenja iz nomadstva in kmetovanja v mezdno delo," dodaja nemški antropolog, ki usposabljanje označuje kot "ideološko izobraževanje". Kitajske oblasti so vojaška usposabljanja in premestitve prebivalstva v Tibetu izvajale že preteklosti, vendar gre prvič za tako obsežen, množičen projekt.

Satelitski posnetki, ki so jih analizirali novinarji Reutersa, so pokazali, da so leta 2016 pospešili gradnjo "centrov za usposabljanje" v Tibetu, kjer je bilo v različnih predelih postavljenih vsaj 12 novih objektov.

"Vzgoja hvaležnosti" v vojaških uniformah

Tibetanske oblasti so v uradnih dokumentih s konca leta 2019 in leta 2020 zapisale, da usposabljanje poteka v "v vojaškem slogu". Tibetanci morajo nositi vojaške uniforme in tudi izvajati vojaške vaje, pri čemer je največ poudarka na disciplini.

Uradni dokumenti opisujejo različne programe poučevanja, ki združujejo usposabljanje v spretnostih za delovna mesta, politično izobraževanje, pravno izobraževanje, učenje mandarinščine ter "vzgojo hvaležnosti", namenjeno povečevanju zvestobe kitajski partiji.

Uradni dokument s spletne strani tibetanskega mesta Nagču iz leta 2018 opisuje, kako so uradniki pred premestitvijo kmetovalcev obiskali več vasi in zbrali podatke 57.800 prihodnjih delavcev. Cilj projekta dokument opisuje, kot spreminjanje "ne morem narediti, ne želim narediti in ne upam si narediti" odnosa do dela, dokument pa poziva tudi k ukrepom za "učinkovito odpravljanje lenih ljudi".

"Nekateri dokumenti navajajo, da shema temelji na prostovoljnem sodelovanju, elementi, kot so obvezne kvote in navodila za pritisk na učence, pa kažejo na prisotnost prisile," piše Zenz.

Peking zanika prisilno delo

Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je v izjavi za Reuters odločno zanikalo prisotnost prisilnega dela in zapisalo, da je Kitajska pravna država, delavci pa so tam prostovoljno in prejmejo ustrezno finančno nadomestila. "Tisto, kar ljudje s skritimi motivi imenujejo prisilno delo, ne obstaja. Upamo, da bo mednarodna skupnost znala ločiti dobro od slabega, spoštovala dejstva in ne bo zavedena z lažmi," so sporočili iz Pekinga.

Zenz sicer centre primerja s podobnimi prevzgojnimi programi v pokrajini Sinkiang, kamor naj bi kitajske oblasti prisilno premestile več kot milijon Ujgurov, pripadnikov muslimanske manjšine.

Kitajska vlada je sicer centre v Sinkiangu sprva zanikala, po vse več satelitskih posnetkih in drugih dokazih o njihovem obstoju pa pojasnila, da gre za šole.

Podobnost s centri v Sinkiangu

Zenz navaja, da je podobnosti med centri v Sinkiangu in Tibetu precej, saj obe shemi poudarjata mobilizacijo manjšinske skupine, da spremeni svoj tradicionalni način življenja.

Pri tem oblasti uporabljajo vojaške treninge za zagotavljanje discipline in poslušnosti, poudarjajo potrebo po "preoblikovanju" mišljenja in identitete ter nujnost reforme njihove "zaostalosti", kar naj bi dosegli z učenjem prava in mandarinščine ter oslabljenjem vpliva religije.