To pomeni, da je bila med letoma 1950 in 2019 skoraj tretjina otrok izpostavljena takšni ali drugačni zlorabi, vključno posilstvu, električnim šokom in prisilnemu delu, razkriva preiskava Kraljevske komisije. Do objave poročila prihaja po šestih letih preiskave, zajela pa je izkušnje skoraj 3000 ljudi.

Novozelandski premier Christopher Luxon se je za izsledke opravičil in jih označil za "temen in žalosten dan v novozelandski zgodovini kot družba".

Kot poroča BBC, je bila preiskava največja in najdražja v zgodovini Nove Zelandije in je državo stala okoli 170 milijonov novozelandskih dolarjev (93 milijonov evrov). Številni med zlorabljenimi prihajajo iz revnejših in marginaliziranih skupnosti, vključno z Maori in avtohtonimi prebivalci tihomorskih otokov, pa tudi tisti z invalidnostmi in duševnimi motnjami.

Več kot 2300 žrtev je spregovorilo za potrebe preiskave, ki je ugotovila, da so se v večini primerov "zlorabe in zapostavljanje skoraj vedno začeli s prvim dnem". Ena od žrtev, Anna Thompson, je komisiji opisala, kako so jo fizično in verbalno zlorabljali v katoliški sirotišnici. "Ponoči so me nune slekle, me zvezale na posteljo z obrazom navzdol in udrihale po meni s pasom z zaponko, dokler nisem začela krvaveti in se potem več tednov nisem mogla usesti," je povedala.

Jesseja Ketta je osebje v internatu v Aucklandu pretepalo in posiljevalo, ko je bil star komaj osem let, drugi člani osebja pa naj bi včasih vse skupaj opazovali.

Moeapulu Frances Tagaloo je v 70. letih, ko ji je bilo pet let, duhovnik zlorabljal dve leti. "Bil je priljubljen, znan učitelj," je povedala. "Bil pa je tudi pedofil in žal je zlorabil tudi nekatere druge deklice." Tagaloa zdaj dela z žrtvami zlorab in poziva k uresničitvi vseh 138 priporočil v poročilu.

Preiskovalci so ugotovili, da so bili Maori in avtohtoni prebivalci tihomorskih otokov deležni hujših fizičnih zlorab, osebje pa jih je pogosto "poniževalo zaradi njihovega rodu in barve kože". Največ spolnih zlorab so doživeli otroci v rejništvu.

"Nacionalna sramota je, da je bilo več 10.000 otrok, mladih in odraslih zlorabljenih in zapostavljenih v skrbi državnih in cerkvenih institucij," piše v poročilu. "Številne žrtve so v oskrbi tudi umrle - ali pa so pozneje storili samomor. Za druge so posledice zlorab trajne in se nalagajo, zaradi česar jim vsakdanje življenje predstavlja nenehen izziv."

Luxon priznava, da bi kot država morali "storiti več", pri tem pa se je zahvalil žrtvam, ki so spregovorile, za njihovo moč, pogum in iskrenost. "Zaradi vas vemo resnico o teh zlorabah in travmah, ki ste jih prestali," je dejal, njihove izpovedi pa označil za "grozljive". "Ne morem vam olajšati bolečine, vam pa povem, da vas slišimo in vam verjamemo," je sporočil.

Po premierjevih besedah je še prezgodaj, da bi razkrili, kako visoke odškodnine namerava vlada izplačati žrtvam, a poročilo ekonomsko škodo zlorab ocenjuje na od 96 do 217 milijard novozelandskih dolarjev, pri čemer so upoštevali tudi negativne posledice, kot so povišani stroški zdravstvene in psihiatrične oskrbe, brezdomstvo in kriminal.

Pred objavo poročila se je pred parlamentom zbralo več deset žrtev. Ena od njih je poročilo označila za "zgodovinsko". "Desetletja so nam govorili, da smo si vse skupaj izmislili," je dejal Toni Jarvis. "Tako, da je to danes zgodovinsko in je priznanje. Priznava vse žrtve, ki so bile dovolj pogumne, da so razkrile svoje zgodbe."