Več desetletij je bilo Združeno kraljestvo pod pritiskom, naj Mavriciju prizna suverenost nad odročnim arhipelagom Chagos, čemur so se britanske oblasti vseskozi upirale zaradi strateško pomembnega ameriškega vojaškega oporišča na največjem od atolov otočja sredi Indijskega oceana na polovici poti med Afriko in Indonezijo.

Otočje Chagos je bilo zgodovinsko del Mavricija, a ga je London leta 1965 ločil od svoje nekdanje kolonije in ga od takrat upravlja kot del Britanskega ozemlja v Indijskem oceanu. Na Mavriciju so vseskozi vztrajali, da so se Chagosu odpovedali pod prisilo in nezakonito v zameno za neodvisnost, ki so jo dosegli leta 1968.

Med letoma 1968 in 1973 so britanske oblasti z otočja na silo izgnale tamkajšnje prebivalce, da so ZDA vzpostavile enega svojih najskrivnostnejših vojaških oporišč, ki ga že od začetka 70. let prejšnjega stoletja uporabljajo za podporo svojim vojaškim operacijam na Bližnjem vzhodu in v Aziji.

Med hladno vojno je bilo oporišče namenjeno pretežno za izvidniške naloge, pozneje pa tudi za bojne operacije v prvi zalivski vojni in po 11. septembru za napade z bombniki dolgega dosega na Afganistan in Irak. Sredi prvega desetletja tega tisočletja se je Diego Garcia omenjal v povezavi s tajnimi zapori Cie za teroristične osumljence, vendar so ZDA zanikale, da bi oporišče uporabljalo za pridržanja ali postanke med premeščanjem.

Mavricij si otočje lasti od svoje neodvisnosti in je leta 2019 doseglo pomembno zmago, ko je Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu odločilo, da mora Združeno kraljestvo opustiti svoj nadzor in ga predati Mavriciju, kar je nato potrdila tudi Generalna skupščina ZN-a

Za ZDA dogovor darilo Kitajski

Pogajanja z britansko vlado o pravnem statusu Chagosa so se začela leta 2022 in se končala lani oktobra z dogovorom o sporazumu, v skladu s katerim se Združeno kraljestvo odpoveduje suverenosti nad otočjem, medtem ko vojaško oporišče Diego Garcia ostaja v skupni uporabi z ZDA še naslednjih 99 let, kar je bil ključen pogoj za dogovor.

Ob dogovoru za sporazum sta britanski premier Keir Starmer in njegov mavricijski kolega Pravind Jugnauth dejala, da gre za prelomnico v odnosih med državama. Mavricijski zunanji minister Maneesh Gobin je takrat dejal, da se bo 3. oktober zapisal kot "dan spomina na popolno suverenost Republike Mavricij nad njenim celotnim ozemljem".

Tudi nekdanji ameriški predsednik Joe Biden je sporazum označil za zgodovinskega in kot jasen dokaz, "da lahko države z diplomacijo in partnerstvom premagajo dolgotrajne zgodovinske izzive, da dosežejo miroljubne in obojestransko koristne rezultate".

Toda prelomnemu sporazumu so sledile volitve na Mavriciju, ki so prinesle zamenjavo oblasti na otočju in s tem pozive k novim pogajanjem o Chagosu. Še pomembnejše volitve so sledile v ZDA, kjer se od takrat čaka na zeleno luč administracije Donalda Trumpa, ki pa do zdaj ni bila naklonjena doseženemu dogovoru in ne kaže, da bi se to stališče spremenilo.

Še preden je namreč postal ameriški zunanji minister, je bil Marco Rubio kritičen do sporazuma, ki ga je predstavljal kot "resno grožnjo ameriški nacionalni varnosti" zaradi "predaje" otočja državi, ki je zaveznica Kitajske in ima z njo sklenjen trgovinski sporazum. S svojim stališčem je v prvem pogovoru seznanil tudi britanskega zunanjega ministra Davida Lammyja.

Med glavnimi kritiki dogovora je drugače Trumpov svetovalec za nacionalno varnost Mike Waltz, ki ga je primerjal s kaotičnim ameriškim odhodom iz Afganistana, tudi sam pa poudarja grožnjo Kitajske. "Če bo Združeno kraljestvo prepustilo Mavriciju nadzor nad Chagosom, ne dvomim, da bo nastalo praznino izkoristila Kitajska," je že leta 2002, ko se je britanska konservativna vlada odločila za pogajanja, zapisal v svojem protestnem pismu ameriškemu zunanjemu ministrstvu.

Mavricij je januarja sporočil, da je pripravljen na podpis sporazuma, in si za datum izbral 12. marec, ko praznuje neodvisnost, vendar so ti signali iz Washingtona vplivali na odločitev britanske vlade, da ratifikacija počaka na odgovor ameriške administracije in pogovore z njenimi predstavniki.

Na odločitev ZDA bi lahko zaradi drugih trenutno prednostnih zunanjepolitičnih izzivov čakali še nekaj časa, če sklepamo po besedah Trumpa, ki je konec januarja na vprašanje glede britanskega dogovora o Chagosu odvrnil: "Če sem iskren, to ni prva stvar na mojem seznamu."

"Nemoralna predaja" suverenosti

Medtem je na Otoku odjeknilo poročanje medijev o stroških dogovora, ki naj London ne bi stal devet milijard funtov, ampak še enkrat več, potem ko naj bi Starmer sprejel zahtevo Mavricija po spremembah pogojev dogovora.

Vlada ni komentirala devetih milijard funtov, je pa zanikala govorice, da naj bi Mavriciju ponudila 18 milijard funtov v zameno za ohranitev vojaškega oporišča. Dogovor je vseeno naletel na neodobravanje opozicijskih konservativcev in reformistov, ki so vladi očitali zastonj odpovedovanja ozemlju in razmetavanje z denarjem v času, ko se Britanci spoprijemajo z naraščajočimi življenjskimi stroški.

Vodja konservativcev Kemi Badenoch je premierja obtožila "nemoralne predaje" suverenosti nad otočjem, medtem ko je vodja reformistov Nigel Farage dejal, da bo "razprodaja Chagosa" ogrozila odnose s Trumpovo administracijo, saj bi se ta po njegovem mnenju lahko maščevala tudi z uvedbo dodatnih carin.

Po pisanju BBC-ja je govorice o precej večjih stroških dogovora v britanskem tisku verjetno sprožil govor mavricijskega premierja Navina Ramgoolama v parlamentu, kjer je poslancem povedal, da se je Združeno kraljestvo strinjalo z določeno vnaprej plačano vsoto in privolilo v spremembo obračunavanja obresti s fiksnega na variabilni tečaj. "Kakšen smisel je na koncu prejeti le polovico tega denarja," se je vprašal Ramgoolam in se pohvalil, da jim je uspelo spremeniti prvotni dogovor, kjer po njegovih besedah plačila niso bila odporna proti inflaciji.

Čeprav je Ramgoolam zatrdil, da so se Britanci odpovedali tudi pravici do enostranskega podaljšanja najema še za 40 let po izteku zdajšnjega sporazuma, pa je britansko zunanje ministrstvo to zanikalo in sporočilo, da pri podaljševanju ni bilo sprememb pogojev, izjave mavricijskega predsednika pa pripisalo domačemu političnemu občinstvu.

Ramgoolam je bil namreč v predvolilni kampanji velik kritik dogovora z Združenim kraljestvom, ki ga je sklenil njegov predhodnik Jugnauth, za katerega pa je bila to velika diplomatska zmaga. Kljub zmagoslavju v pogajanjih z Britanci so Jugnautha mesec dni pozneje odnesle volitve, na katerem je doživel prepričljiv poraz po izbruhu škandala s prisluškovanjem politikom, podjetnikom in predstavnikom civilne družbe.

Prejšnji teden je mavricijski premier napovedal, da bo v pogovorih o usodi otočja sodeloval tudi predstavnik nove administracije v ZDA, da bi dodatno okrepili proces, potem ko je po njegovih besedah, kot jih navaja britanski časopis Telegraph, navzočnost v pogajanjih zahtevala Bela hiša.

Vsi domačini so se morali umakniti oporišču

Ne glede na to, kdaj bo prišlo do odločitve Washingtona in Londona, pa se čas izteka za prvotne prebivalce, ki čakajo, da se bodo lahko po več kot pol stoletja vrnili na Chagos, s katerega so jih Američani in Britanci prisilno izselili pred postavitvijo vojaškega oporišča, o čemer so se pred tem dogovorili v tajnosti.

Njihova kalvarija sega v začetek 60. let, ko se je Združeno kraljestvo po sprejetju deklaracije o neodvisnosti kolonialnih držav in narodov v Generalni skupščini ZN-a začelo pripravljati na neodvisnost Mavricija in so do Britancev leta 1964 pristopile ZDA s predlogom za spremenitev Diega Garcie v ameriško vojaško oporišče. Ameriška vojska si je pred tem že nekaj let ogledovala otoke v Indijskem oceanu, kjer bi lahko vzpostavila svojo vojaško navzočnost po vzoru oporišč v Tihem oceanu na otokih, ki jih je zasedla po drugi svetovni vojni.

Da bi ustregle Američanom, so britanske oblasti leta 1965 ločile Chagos od Mavricija in mu zanj odštele tri milijone funtov, leto dni pozneje pa Diego Garcio odstopile ZDA v 70-letni najem za oporišče, ki so ga Američani poimenovali "Odtis svobode". V zameno so ZDA odobrile 14 milijonov dolarjev popusta pri nakupu podmorniškega raketnega sistema Polaris, ki je bil ključen za britansko jedrsko oborožitev.

Poleg popolne tajnosti dogovora je bila ameriška zahteva tudi, da Chagos zapustijo vsi prebivalci, zato so jih skupaj z Britanci leta 1968 začeli preseljevati, večinoma na Mavricij in Sejšele, kjer živijo še danes v slabih razmerah. Deportacije so se končale leta 1973, ko so bili preseljeni vsi domačini, po nekaterih podatkih skupaj od 1500 do 2000 ljudi.

"Rasizem na vsakem koraku žalostne zgodbe"

"Vsa zgodba je zavita v skrivnost, pomanjkanje transparentnosti in seveda laži, vključno z izmišljotinami o Chagošanih in praktično o vsaki fazi procesa," je za mednarodno organizacijo za človekove pravice Human Rights Watch dejal David Vine, avtor knjige Otok sramote, ki govori o ameriškem oporišču na Diegu Garcii. Po njegovih besedah je ZDA v obdobju dekolonizacije začela skrbeti izguba nadzora nad svetom in Diego Garcia je bil idealen otok za postavitev oporišča.

Da bi nekako upravičile izgon domačinov, je britanska vlada trdila, da je skupnost Chagosa sestavljena iz sezonskih delavcev in ne iz stalno naseljenih prebivalcev, zato po njenem mnenju ni bilo potrebno njihovo soglasje za izselitev.

"Rasizem je vplival na vsak korak v tej žalostni in grozljivi zgodbi. Imate skupino skoraj povsem belopoltih evropsko-ameriških uradnikov, ki odločajo o prebivalcih afriškega in indijskega rodu, pri tem pa sklenejo, da njihove pravice in interesi niso pomembni," je Vine povzel zgodbo izgnanih Chagošanov.

"Kar se je zgodilo nam, je podobno suženjstvu. Izkoreninjenje ljudi, prisilno preseljevanje," je povedal aktivist in vodja združenja beguncev s Chagosa Olivier Bancoult, ki se bojuje za pravice Chagošanov do vrnitve v domovino. Njegovo združenje je od leta 1997 že večkrat tožilo britansko vlado zaradi odrekanja pravic Chagošanov in leta 2000 doseglo zmago na britanskem sodišču, ki je razsodilo, da je bila izselitev prebivalcev Chagosa nezakonita.

"Kar prosimo Chagošani, je, da se lahko vrnemo v svoj rojstni kraj, kar ni zločin, je pa zločin proti človečnosti, kar se je zgodilo nam," je pojasnil prizadevanja, ki so pripeljala do tega, da je britanska vlada priznala "sramotno" ravnanje s Chagošanih.

Kot je Bancoult dejal za Al Džaziro, se prvi generaciji izseljenih Chagošanov, kot je tudi on sam, izteka čas, da bi dosegli pravico, saj ima najmlajši 52 let, najstarejši pa jih šteje sto let.

Sorodna novica Maldivi zaradi strateške lege postali prizorišče rivalstva med Indijo in Kitajsko

Kljub sodnim zmagam in priznanju nezakonitega ravnanja v preteklosti je težko pričakovati, da se bodo ZDA odpovedale strateško pomembnemu pomorskemu oporišču v času stopnjevanja napetosti in rivalstev, kjer se težišče vse bolj premika v indijsko-pacifiško regijo, v kateri vloga Indijskega oceana le še narašča.

Če je bila do 80. let prejšnjega stoletja pomorska trgovina najobsežnejša na Atlantskem oceanu, pa od takrat dalje upada, medtem ko se je v tem času povečala v Tihem in Indijskem oceanu. Glede na podatke zbornika Ekonomika, upravljanje in politika pristanišč iz leta 2022 je še leta 1980 Atlantik predstavljal 49 odstotkov trgovine po morju, a se je do leta 2020 ta delež zmanjšal za več kot polovico na 20 odstotkov. Po drugi strani se je delež Indijskega oceana podvojil na 12 odstotkov, Tihi ocean pa prevzel prevladujočo vlogo.