V Hanoju se je ta teden na tisoče ljudi poslovilo od enega najbolj prepoznavnih vietnamskih voditeljev Ngujen Fu Čonga, ki je deset let vodil komunistično partijo in bil zaslužen za uveljavitev države na mednarodnem prizorišču, kar so s svojo prisotnostjo potrdili tudi številni tuji predstavniki, ki so se udeležili pogrebnih slovesnosti.

Čong je bil na čelu komunistične partije od leta 2011 in tako prvi med voditelji v štiristebrnem sistemu, ki ga poleg generalnega sekretarja partije sestavljajo še predsednik države, predsednik vlade in predsednik narodne skupščine.

Med njegovim vodenjem je bil Vietnam priča razcvetu gospodarstva, ki je postalo s številnimi tujimi naložbami eno najhitreje rastočih v Aziji. Za gospodarski uspeh in tuja vlaganja ima veliko zaslug tudi njegova bambusova diplomacija, s katero je krepil nevtralnost države in hkrati poglabljal odnose z velesilami, med njimi s Kitajsko in ZDA.

O njegovi zunanji politiki, odnosih s Kitajsko in ZDA, položaju Vietnama v regiji, pa tudi o boju proti korupciji smo se pogovarjali z vietnamskim političnim analitikom Khang Vujem. Kot je poudaril v pogovoru za MMC, prav Čong s svojo pragmatično diplomacijo nosi velik del zaslug, da je Vietnam edina država, ki so jo v manj kot letu dni obiskali ameriški, kitajski in ruski voditelj. Zaradi tega je velik ugled užival tudi v vietnamski javnosti, ki mu je bila hvaležna, da njihove države ni vpletal v tuje spore in je ni priključil kateremu izmed vojaških zavezništev v regiji.

Čong velja za enega najpomembnejših vietnamskih politikov po Ho Ši Minhu, saj je pod njegovim vodenjem država doživela gospodarski razcvet, medtem ko se je v zunanji politiki proslavil s svojo bambusovo diplomacijo, s katero je vzpostavil tesne odnose tako s Kitajsko kot z ZDA. Kaj so glavne značilnosti bambusove diplomacije in kako mu je uspelo?

Za bambus velja, da ima močne korenine in prožne veje, kar v bambusovi diplomaciji pomeni, da se bo Vietnam držal svojih temeljnih načel in jih ne bo ogrožal. Ta temeljna načela so nacionalna neodvisnost, samozadostnost in ohranitev komunistične vladavine, ki se ne smejo postavljati pod vprašaj. Prožnost pa je v tem, da je Vietnam pripravljen sodelovati s katero koli drugo državo, ki spoštuje njegove interese in politični režim. Vietnam je tako na primer pripravljen sodelovati z ZDA, dokler spoštujejo njegove interese in ne stremijo k strmoglavljenju komunistične partije. Če spoštujete interese Vietnama, bo tudi on spoštoval vaše interese. Lahko bi rekli, da gre za hiperrealistično politiko, od katere imata koristi obe strani. Čong je med svojo vladavino dal vedeti, da ideološke razlike ne bodo ovirale odnosov Vietnama z drugimi državami, zato pri vodenju zunanje politike ni veliko omenjal ideologije. Bil je prvi generalni sekretar vietnamske komunistične partije, ki je obiskal v Belo hišo in si prislužil priznanje kot partijski voditelj, ne kot predstavnik vlade. Torej, glavna ideja bambusove diplomacije je, da se je Vietnam pripravljen prilagoditi glede izbire diplomatskih partnerjev.

Je bila bambusova diplomacija njegova ideja?

Ta oblika diplomacije je v veljavi že vsaj od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko se je po razpadu sovjetskega bloka Vietnam znašel skoraj sam in se je zato odločil, da ne bo več odvisen od velikih sil. Takrat je šel na pot multilateralne diplomacije, ki je temeljila predvsem na načelu treh NE-jev (proti vojaškim zavezništvom, proti sodelovanju z eno državo proti drugi državi in proti tujim vojaškim oporiščem na svojem ozemlju, op. a.), ki jih je leta 1998 formaliziral tudi v obrambni strategiji. Njegova nevtralna zunanja politika tako obstaja že od devetdesetih let, je pa bil Čong prvi, ki je leta 2016 skoval izraz bambusova diplomacija, s čimer je dal ime tej vietnamski multilateralni in nevtralni zunanji politiki. Ta pristop v bistvu temelji na ideji Ho Ši Minha, ki sega v 40. leta prejšnjega stoletja in pravi, da je treba biti trden pri svojih strateških ciljih, a prilagodljiv pri taktiki. Čong ima zasluge za poimenovanje bambusova diplomacija, ki ga zdaj uporabljajo tudi druge države, ko imajo opravka z Vietnamom. V Vietnamu ga cenijo, saj je s to diplomacijo pridobil nacionalno veljavo.

Ali lahko prav bambusovi diplomaciji pripišemo zasluge za gospodarski razcvet Vietnama v zadnjem desetletju in privlačnost države za tuje vlagatelje?

Mislim, da, saj je ideja bambusove diplomacije, da je Vietnam odprt za vse vrste denarja, ne glede na to, ali je kapitalističnega ali komunističnega izvora. Dokler spoštujete komunistični režim in se držite vietnamskih zakonov, potem skoraj ni omejitev, kdo lahko vlaga v Vietnam. Zato so dobrodošle naložbe iz ZDA, Kitajske, Japonske, Južne Koreje, Rusije. Tako preprosto je to. Ko je v zadnjem času veliko govora o tem, da se morajo ZDA znebiti odvisnosti od Kitajske, je Vietnam postal logična destinacija, saj ima podoben komunistični sistem kot Kitajska s politično stabilnostjo, po drugi strani pa ima nižje stroške dela. Je tudi geografsko blizu, saj če imate tovarno na jugu Kitajske, je potem priročno, da jo preselite v severni Vietnam, kjer so že tovarne in delovna sila. Zato se je Vietnam znašel v središču zmanjševanja zahodne odvisnosti od Kitajske.

Omenili ste že, da je bil Čong leta 2015 prvi voditelj vietnamske komunistične partije, ki je obiskal Belo hišo, kjer se je srečal s predsednikom Barackom Obamo, lani septembra pa je s predsednikom Joejem Bidnom med njegovim obiskom v Vietnamu podpisal celovit strateški sporazum med državama. Kakšni interesi vodijo ideološka in nekoč vojaška nasprotnika v navezovanje tako tesnih stikov?

Obisk leta 2015 je bil izjemnega pomena, saj Čong tam ni bil kot predstavnik vlade, ampak kot predstavnik partije, ki ga je Obama obravnaval kot sebi enakega, kar nekako ni v navadi, saj vodje stranke niso ravno enakovredni vladnim predstavnikom. To srečanje je bilo nato podlaga za obisk Bidna v Vietnamu leta 2023. Glede tesnih stikov med državama: z vidika ZDA gre za poskus zajezitve vpliva Kitajske, zato krepijo odnose tudi s številnimi drugimi državami v regiji, kot je na primer Indija, poleg tradicionalnih zaveznikov, kot so Japonska, Južna Koreja in Avstralija. Vietnam je trenutno v osrčju ameriške politike v indopacifiški regiji in je za ZDA strateškega pomena zaradi svoje geografske lege. ZDA nujno potrebujejo Vietnam pri svojih poskusih omejevanja Kitajske.

Če pogledamo z vidika Vietnama, pa ta res potrebuje podporo ZDA, sploh ko govorimo o Južnokitajskem morju. Ne potrebuje ameriške pomoči za vojskovanje proti Kitajski, ampak bolj pomoč njene diplomacije, ki poudarja svobodo plovbe v Južnokitajskem morju. Vietnam resnično pozdravlja prisotnost in večjo vlogo ZDA v regiji kot nekakšno protiutež kitajskemu vplivu. A če pogledate dogovore med ZDA in Vietnamom, boste videli, da je največ poudarka na gospodarskem razvoju. ZDA so za Kitajsko drugi največji trgovinski partner Vietnama in imajo zato zanj tudi tako veljavo. S poglabljanjem odnosov lahko Vietnam izkoristi trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko v svoj prid, tako da pridobi naložbe v vietnamsko gospodarstvo in si zagotovi prenose tehnologij.

Ampak navezovanje na ZDA ni načelo odnosov s Kitajsko, saj državi še naprej ohranjata tesne vezi, ki jih je še potrdil kitajski predsednik Ši Džinping, potem ko je le tri mesece po Bidnu obiskal Vietnam.

Prav to je bistvo bambusove diplomacije. Da lahko izboljšaš odnose z eno državo, ne da bi jih poslabšal z drugo, da slediš svoji agendi. Čong je bil res dober pri pojasnjevanju velesilam, da poglabljanje odnosov z eno velesilo ne pomeni ogrožanja odnosov z drugo ali ignoriranja drugih velesil. Vietnam bo vedno storil en korak z ZDA, nato en korak s Kitajsko, en korak z Rusijo. Zato smo videli obisk kitajskega predsednika takoj po obisku ameriškega, to je bil namen Vietnama in njegov signal Kitajski, da še vedno ceni odnose z njo in jih noče ogroziti na račun odnosov z ZDA.

S Kitajsko ima Vietnam raznoliko zgodovino medsebojnih odnosov, kjer je bil večino časa v podrejenem položaju, konec 70. let prejšnjega stoletja pa sta se državi celo zapletli v vojno. Kako sta obe državi dosegli trenutno visoko stopnjo medsebojnega zaupanja?

Prav zaradi boleče izkušnje iz 70. in 80. let, ko sta imela Vietnam in Kitajska po koncu vietnamske vojne različen pogled na regionalne politike. Vietnam je takrat želel igrati vodilno vlogo na Indokitajskem polotoku, kjer je bilo njegovo komunistično gibanje prevladujoče, zato je imel namen Laos in Kambodžo spraviti pod svoj vpliv, kar seveda ni bilo všeč Kitajski, še posebej ne po padcu njej naklonjenih Rdečih Kmerov v Kambodži. Ker niso hoteli, da Vietnam postane regionalni hegemon, so izzvali vojno na njegovem severu. Vietnam se je v odgovor povezal s Sovjetsko zvezo in izkoristil sovjetsko-kitajski spor, kar je prineslo pritisk sovjetske vojske na Kitajsko in na njeno mejo. Vietnam je kasneje v 90. letih opustil težnje po regionalni prevladi, a vseeno je bila to za obe državi lekcija, ki je nočeta ponoviti in si želita pozabiti ta boleči del zgodovine. Zato zdaj negujeta stike med obema komunističnima partijama, da bi lahko presegli medsebojne razlike. Južnokitajsko morje predstavlja enega od sporov med Vietnamom in Kitajsko, a vseeno je med državama več skupnih točk kot razlik.

Kako se vietnamske oblasti lotevajo ozemeljskih teženj velike sosede in kako vietnamska javnost gleda na Kitajsko?

Vietnamska javnost je bila vedno nenaklonjena Kitajski zaradi zgodovinskih nasprotij in kitajskega ekspanzionizma. Generacija, ki je bila rojena v 40., 50. in 60. letih, je odraščala ali bila že odrasla, ko je potekala vojna s Kitajsko, zato so skeptični do Kitajske. In veliko ljudi iz te generacije zdaj zaseda visoke vladne položaje. Toda vietnamska partija skuša brzdati ta protikitajski nacionalizem, saj bo Kitajska pač vedno soseda in velika država, proti kateri Vietnam nima možnosti, da bi se zoperstavil. Dolgoročno je tako vsekakor v interesu Vietnama, da ohranja prijateljske odnose s Kitajsko. Vietnam skuša sodelovati in komunicirati s Kitajsko predvsem v ozadju, prek povezav med obema partijama. Sporov ne želijo razčiščevati javno kot na primer Filipini, ki takoj v javnosti in v medijih objavijo vsak incident, da bi lahko Kitajsko prikazali v slabi luči. Vietnamci bodo ob podobnih incidentih to skušali rešiti po tiho, kar menim, da je pravi pristop. Na koncu je jasno, da se ne moreš boriti proti kitajski mornarici v Južnokitajskem morju, to je nemogoče in tega se vietnamska vlada zaveda.

Popolnoma drugačno pa je v vietnamski javnosti mnenje glede ZDA, ki uživajo veliko naklonjenost, kar je zanimivo, saj gre za ideološki in nekdanji vojaški nasprotnici.

Tudi če so državi ZDA in Vietnam nekoč bili uradni sovražnici, pa nezaupanje med Kitajsko in Vietnamom traja dlje, vsaj tisoč let, tako da je tistih 20 let sovražnosti z ZDA res minimalno v primerjavi z odnosi s Kitajsko. Verjetno ima veliko ljudi dobro mnenje o ZDA, ker znajo angleščino in imajo radi tudi ameriške naložbe v Vietnamu. ZDA so tudi daleč od Vietnama, ki je lahko bolj sproščen v odnosu z njimi kot s Kitajsko, ki je v neposredni bližini.

Potem ko je bil lani Vietnam edina država, ki je v enem letu gostila ameriškega in nato še kitajskega predsednika, je letos junija državo obiskal še ruski predsednik Vladimir Putin. Kaj je s tem obiskom pridobil Vietnam, gre res samo za nakupe orožja?

Vsi ti obiski so pomembni vsak na svoj način in vsak utrjuje položaj Vietnama na mednarodnem prizorišču. Z obiskom ameriškega predsednika je Vietnam res pridobil spoštovanje ZDA do komunistične partije. Če se ameriški predsednik med obiskom sreča z vodjo partije, ji s tem resnično podeli ogromno legitimiteto in dvigne ugled tudi med samimi Vietnamci, med katerimi je veliko liberalno usmerjenih nasprotnikov partije. S Putinovim obiskom je Vietnam sporočil Rusiji, da so še vedno odprti za nakupe njihovega orožja, poleg tega pa upajo tudi na nadaljevanje sodelovanja v Južnokitajskem morju pri izkoriščanju nafte in plina. S tem skušajo uveljaviti svojo suverenost in se izogniti kritikam s strani Kitajske, zaradi njenih dobrih odnosov z Rusijo.

Kakšno vlogo igra pa Vietnam v trenutni regionalni vojaški politiki v tem delu sveta, kjer imamo na eni strani Kitajsko, Rusijo in Severno Korejo, na drugi pa vojaško zavezništvo Japonske, Južne Koreje in ZDA?

Vietnam je nevtralen in ne sodeluje v nobenem vojaškem zavezništvu, prav tako se ne vmešava v notranje zadeve drugih držav. Res mu je dobro uspelo ohraniti to nevtralnost in Vietnamci so hvaležni Čongu, da je državo odpeljal stran od geopolitičnih vojaških vpletenosti in tudi ne sodeluje v nobenih tujih vojaških aktivnostih. Tako ne dobavlja orožja Rusiji za vojno v Ukrajini in ne podpira ZDA v tej vojni, preprosto se ne želi vpletati.

Se lahko od Vietnama pri oblikovanju odnosov do velesil kaj naučijo tudi druge države na svetovnem jugu, ki iščejo svoje mesto v času ponovne polarizacije v svetu, ali ima Vietnam kakšno posebno prednost pred drugimi in zato ni mogoče kopirati njegovega modela?

Pri Vietnamu je zelo pomembna njegova geografska lega, ki mu daje tudi geopolitično veljavo. Kitajska ne bo kar tako prepustila vpliva nad Vietnamom, ki bi lahko predstavljal izhodišče za napad na njeno ozemlje, kar se je že zgodilo v preteklosti. Vietnam ima to prednost, da lahko greš od tam kamor koli v jugovzhodni Aziji, meji na Južnokitajsko morje in na Tajski zaliv, eno uro je z letalom oddaljen od Singapurja. Vietnam je kopenska in pomorska sila, medtem ko so druge države v regiji eno ali drugo. Skozi zgodovini so bile velesile vedno zainteresirane za Vietnam, Francozi, Američani, Sovjeti, Britanci, Japonci, Kitajci in zdaj vidimo, da se zgodovinski vzorci ponavljajo. Vietnam se zaveda pomembnosti svoje geografske lege, kar tudi izkorišča za mednarodno uveljavljanje.

Čong je leta 2016 zagnal obsežno protikorupcijsko kampanjo, v okviru katere je bilo "discipliniranih" 139.000 članov partije, 40 članov centralnega komiteja in 50 generalov ter devet članov politbiroja, med njimi dva predsednika države in predsednik skupščine. Kakšen je rezultat skoraj desetletje dolgega boja proti korupciji, v kakšnem stanju je Čong zapustil partijo in v kakšnem državo?

Če greste te dni v Vietnam, boste med ljudmi videli veliko pristnega spoštovanja do Čonga, saj je bil eden redkih politikov, ki se je res odločno boril proti korupciji, kar so priznali tudi tuji opazovalci in zaradi česar se je tudi izboljšal položaj države na indeksu zaznave korupcije. In v Vietnamu zasluge za protikorupcijsko kampanjo pripisujejo prav Čongu, ki je bil sam znan, da ni živel v razkošju, saj se ni vozil z dragim avtomobilom in ni prebival v razkošni hiši, ampak v vladnem stanovanju. Politično okolje je danes veliko bolj pregledno kot v času, ko je položaj prevzel Čong in za tako stanje mu je vietnamska javnost resnično hvaležna.