Odvisno, koga vprašate. Njegovo predsednikovanje je zaznamovala gospodarska kriza, dve podedovani vojni, kar nekaj neizpolnjenih obljub in presenetljiv militarizem, ki ga od Nobelovega nagrajenca za mir morda ne bi pričakovali.
Obama je bil namreč v Ovalni pisarni komaj devet mesecev, ko mu je norveški Nobelov odbor podelil ugledno nagrado za mir. Še sam Obama je nagrado takrat prevzel z določeno mero rezerviranosti. Odločitev je bila nedvomno kontroverzna in številni so Oslo zaradi tega močno kritizirali. Ne nazadnje je šlo kljub vsemu za osebo, ki načeluje državi, tisti čas vpleteni v vojni v Afganistanu in Iraku.
Tudi Obamova poznejša dejanja niso ravno upravičila podelitve nagrade za mir. Sojenje Osami bin Ladnu na lastno pest, po kavbojsko, napadi brezpilotnih letal v Pakistanu, posredovanje v Libiji, zunajsodni uboj terorističnega osumljenca, ameriškega državljana Anwarja Al Alwakija v Jemnu ...

Ni čudnega, da je ameriški politolog in aktivist Noam Chomsky tudi Obamo vrgel v isti koš kot druge ameriške predsednike, ki bi jih po njegovem mnenju lahko vse obesili, če bi zanje veljala načela nürnberškega sodišča.

44. predsednik ZDA sicer ni imel lahkega dela v svojem mandatu - republikanci so mu pogosto metali polena pod noge, tako da številnih svojih liberalnejših idej ni mogel izpolniti - vsaj ne v celoti. Guantanamo je še vedno odprt, zdravstveno reformo je po hudih težavah in številnih kompromisih le spravil skozi kongres, pa čeprav so mu republikanci očitali, da je "socialistična". Je pa Obama izboljšal odnose z Rusijo, zavzel ostrejše stališče do Izraela in javno podprl istospolne zakonske zveze.
Otroštvo na Havajih in Indoneziji
Obamova pot do predsedniškega stolčka je bila morda krajša od številnih njegovih predhodnikov, zato pa nič manj zanimiva. Rojen je bil 4. avgusta leta 1961 na Havajih Američanki Ann Dunham in Kenijcu Baracku Obami starejšemu, ki sta se spoznala na havajski univerzi, kamor je prišel Obama starejši na študijsko izmenjavo.

Ko je bil star dve leti, sta se njegova starša ločila, njegov oče pa se je vrnil v rodno Kenijo. Barack je po tistem svojega očeta, ki je umrl v prometni nesreči leta 1982, videl le še enkrat. Njegova mama se je drugič poročila z Indonezijcem Lolom Soetorom in družina se je leta 1967 preselila v Indonezijo. Obama je tam hodil v šolo do svojega 10. leta, potem pa se vrnil v Honolulu k materinim staršem, mati pa je izmenjaje živela na Havajih in v Indoneziji, dokler ni dokončala svojega doktorata. Leta 1995 je umrla za rakom na jajčnikih.
Po srednji šoli, v kateri je užival kokain in alkohol, kar danes označuje za svojo največjo moralno napako, se je Obama preselil v Los Angeles, kjer je dve leti študiral na kolidžu Occidental College, potem pa se preselil v New York, kjer je šolanje nadaljeval na univerzi Columbia, smer politična znanost - mednarodni odnosi.
Po štirih letih se je preselil v Chicago, leta 1988 pa začel študirati na pravni fakulteti na Harvardu in že po prvem letu študija postal urednik pravne revije, po drugem letu pa vodja celotnega uredništva, o čemer so se takrat mediji na široko razpisali, saj je bil prvi temnopolti glavni urednik. Poletja je preživljal v Chicagu, kjer je delal v pravnih podjetjih, leta 1991 je z odliko diplomiral in se za stalno vrnil v "vetrovno mesto".
Zakonski stan
Svojo ženo Michelle Robinson je Obama spoznal leta 1989 med poletnim delom v pravni družbi Sidley Austin, kjer je bila Robinsonova njegova nadrejena in je sprva zavračala njegova vabila na zmenke. Poročila sta se leta 1992, leta 1998 se jima je rodila prva hči Malia Ann, tri leta pozneje pa še Natasha (Sasha).
Chicaška pravna univerza je želela, da se ji Obama pridruži, zato ga je štipendirala in mu zagotovila mir za pisanje knjige. Obama je namreč po medijski odmevnosti svoje izvolitve za predsednika pravne revije na Harvardu podpisal pogodbo o knjigi o rasnih odnosih. Knjiga, ki nosi naslov Sanje mojega očeta, je postala zapis njegovih spominov. Od leta 1992 je poučeval ustavno pravo na chicaški univerzi, leta 1993 pa se obenem pridružil odvetniški pisarni Davis, Miner, Barnhill & Galland, kjer je ostal do leta 2002.
Leta 1996 je bil prvič izvoljen za senatorja v zvezni državi Illinois, kar je ponovil še v letih 1998 in 2002, medtem ko ga je leta 2000 v boju za mesto v predstavniškem domu porazil Bobby Rush. Leta 2004 se je podal v boj za ameriški senat in januarja 2005 postal peti afroameriški senator v ameriški zgodovini. Postal je član več senatnih odborov, med njimi tudi zunanjepolitičnega, v okviru katerega je obiskal Vzhodno Evropo, Bližnji vzhod, osrednjo Azijo in Afriko.
Predsedniški boj
V začetku leta 2007 je naznanil svojo kandidaturo za demokratskega predsedniškega kandidata na volitvah 2008. Na začetku svoje kampanje se je osredotočil na tri točke: kritiko politike Georgea Busha v Iraku, odvisnost ZDA od tujih energentov in zavzemanje za javno zdravstvo.

Za favoritinjo je dolgo veljala nekdanja prva dama ZDA Hillary Clinton, a Obama je že na začetku primarnih volitev z več zmagami v ključnih državah dal vedeti, da bo boj težek in zagrizen. T. i. super torek, ko so volitve potekale v več zveznih državah hkrati, je Obama končal z 20 delegati več od Clintonove, sledila je zmaga v 11 zveznih državah. Tesna bitka je napovedala vse bolj ostro obračunavanje med kandidatoma, zaradi česar so se mnogi zbali (pre)globokega razkola v stranki.
23. avgusta je Obama tudi uradno postal demokratski predsedniški kandidat, za svojega podpredsedniškega kandidata pa je izbral prekaljenega političnega mačka Josepha Bidna, ki pa za razliko od Obamovih retoričnih spretnosti slovi bolj po svojih nepremišljenih izjavah.

Nadaljevanje volilne tekme je bilo, kot se je izkazalo, zgolj formalnost. Kljub izkušenosti in 26 letom več senator iz Arizone John McCain nikdar ni resneje ogrozil Obamovega zgodovinskega pohoda v Belo hišo. Obama je kot prvi predsedniški kandidat v zgodovini ZDA zavrnil javno financiranje in zbral rekordno vsoto samo s pomočjo donatorjev. 4. novembra je s 365 elektorskimi glasovi (McCain jih je zbral 173) in 52,9 odstotka glasov volivcev osvojil mesto predsednika. Svoj položaj je zasedel 20. januarja 2009.