S padcem Asadove vlade se je tako dramatično končalo njegovo 14-letno krčevito oklepanje oblasti, potem ko je Sirijo razdejala uničujoča državljanska vojna, nekoč cvetoča in napredna bližnjevzhodna država pa je hkrati postala posredno bojišče tako regionalnih kot mednarodnih sil.

Sorodna novica Z zavzetjem Damaska padel režim Bašarja Al Asada, ki je iz Sirije z družino pobegnil v Rusijo

In medtem ko številni slavijo padec 59-letnega Asada kot padec diktatorja, so njegovi začetki na oblasti nakazovali drugačno zgodbo. V Veliki Britaniji šolani oftalmolog se je na oblast povzpel povsem nepričakovano in povsem nepripravljen na vlogo, v kateri se je znašel po nenadni smrti očeta, dolgoletnega sirskega predsednika Hafeza Al Asada, ki je državi vladal z železno pestjo.

Sirijo je vodil 30 let in v državi vzpostavil sovjetski tip centraliziranega gospodarstva in režim, v katerem je lahko posameznik že za najmanjše nestrinjanje z oblastjo končal v zaporu, zaradi česar si Sirci niso upali šaliti se o politiki niti s svojimi prijatelji.

Al Asad starejši je umrl leta 2000 pri 69 letih za posledicami srčnega napada, sredi telefonskega pogovora z libanonskim premierjem Al Husom, parlament pa je nemudoma znižal potrebno starost predsednika s 40 let na 34.

Kot mlajši sin Bašar ni bil predviden za njegovega naslednika. Očeta naj bi nasledil njegov starejši brat Basel, ki pa je leta 1994 umrl v prometni nesreči. Asad je moral takrat prekiniti izobraževanje v Londonu, kjer je tudi spoznal ženo Asmo, sunitko sirsko-britanskega rodu, s katero imata tri otroke.

Sorodna novica Asad naj bi Sirijo zapustil še pred prihodom upornikov v Damask – kje se zadržuje, ni znano

Z ženo Asmo moderen, netradicionalen par

V domovini so ga nemudoma poslali na vojaško usposabljanje in ga povzdignili v poveljnika, da bi bil tako pripravljen, ko bi moral na določeni točki prevzeti oblast.

To se je nazadnje zgodilo leta 2000 po referendumu, na katerem je zanj glasovalo 97,29 odstotka volivcev. Tedaj so številni Sirci upali, da je s prihodom Bašarja, ki je dajal videz reformatorja, konec zatiranja in vsesplošnega nadzora države nad ljudmi.

Takrat 34-letni Asad je bil plahega videza, bolj navdušen nad računalniki kot politiko (njegov edini uradni položaj pred predsednikovanjem je bil vodja Sirske računalniške zveze), s tem pa je predstavljal diametralno nasprotje svojega očeta.

In sprva je dejansko odpravil nekatere omejitve, ki jih je uvedel njegov oče, osvobodil je politične zapornike in dopustil bolj odprte razprave, vključno s saloni za intelektualce, kjer so ti lahko razpravljali o umetnosti, kulturi in politiki, kar bi bilo pod njegovim očetom nepojmljivo.

Večkrat se je tudi pojavil v javnosti, med drugim je sam vozil avtomobil in z elegantno ženo, ki jo je revija Vogue poimenovala Puščavska vrtnica, večerjal v restavracijah v Damasku, namesto v predsedniški palači, kot večina arabskih voditeljev pa sta živela v stanovanju v elitni soseski Abu Rumane.

Z gospodarskimi reformami odprl državo

Asad se je kot pripadnik manjšinske skupine alavitov, ki v večinsko sunitski Siriji predstavljajo desetino prebivalstva, predstavljal kot zaščitnik manjšin v Siriji ter branik pred ekstremizmom in kaosom.

Lotil se je gospodarskih reform, sprostil gospodarske omejitve, spustil v državo tuje banke, Sirijo odprl tujemu uvozu in opolnomočil zasebni sektor. V Damasku in drugih mestih so vzniknila nakupovalna središča, nove restavracije in trgovine, razcvetel se je tudi turizem.

Na področju zunanje politike se je Bašar držal smeri, ki jo je zastavil njegov oče, temelječe na zavezništvu z Iranom in vztrajanju, da Izrael vrne Siriji priključeno Golansko višavje, čeprav se v praksi Asad ni nikdar vojaško zapletel z Izraelom.

A ko so marca 2011, na vrhuncu arabske pomladi, ko so protivladni protesti zajeli večji del arabskega sveta, izbruhnili protesti tudi proti njegovi vladavini, je uporabil ostro taktiko, po kateri je bil znan njegov oče, vključno z aretacijami pripadnikov reformističnega gibanja, da bi tako skušal upor zatreti.

Krvava državljanska vojna

Ko se je vstaja razmahnila v krvavo državljansko vojno, pri čemer je na drugi strani sodelovalo tudi več džihadističnih skupin, med njimi Islamska država, se je Asad z vojsko na svoji strani boril z obstreljevanjem mest pod nadzorom opozicije, pri čemer je imel močno podporo zaveznikov, Rusije, Irana in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah.

Čeprav so mednarodne organizacije za človekove pravice in Zahod sirsko vlado obtoževali grobega kršenja človekovih pravic ter mučenja in pobijanja nasprotnikov, se je Asadu nekako uspelo obdržati na oblasti, vojski, ki mu je ostala zvesta do konca, pa je uspelo znova osvojiti dve tretjini ozemlja države.

V vojni je umrlo več kot pol milijona ljudi, razseljena je bila polovica prebivalstva, na milijone Sircev pa je pobegnilo v Evropo. Francosko pravosodje je leta 2023 zanj izdalo mednarodni priporni nalog zaradi zločinov proti človečnosti zaradi domnevnih napadov s kemičnim orožjem leta 2013.

Asad je bil maja 2021 s 95 odstotki glasov izvoljen še za četrti predsedniški mandat in do nedavnega se je zdelo, da je blizu stabiliziranja svojega položaja. Vojna se je umirila, Asadu je uspelo znova zasesti večino države, pri čemer so opozicijske skupine ohranile nadzor nad severozahodom, kurdske sile pa nad severovzhodom.

Kljub zahodnim sankcijam, ki so ohromile Damask, so sosednje države začele sprejemati Asadovo vodstvo. Arabska liga je lani odmrznila članstvo Sirije, maja pa je Savdska Arabija po 12 letih, odkar je pretrgala vezi z Damaskom, prvič imenovala veleposlanika v Siriji.

A geopolitična situacija se je hitro spremenila, ko so opozicijske skupine konec novembra izvedle nepričakovano ofenzivo.

Vladne sile so se naglo sesule, Asadovi zavezniki, zaposleni z drugimi spopadi, vključno z rusko vojno v Ukrajini in napadi Izraela na Gazo in Libanon, pa se niso zdeli pripravljeni posredovati z vojaškimi okrepitvami.

In danes, le enajst dni po začetku silovite ofenzive upornikov, je Bašar Al Asad zbežal iz države. Kam se je zatekel, za zdaj ni znano, nekateri viri kot možnost omenjajo Rusijo ali Iran.

In medtem ko številni slavijo konec Asadove vladavine, drugi opozarjajo, da zmaga upornikov Siriji ne prinaša nič boljšega – konkretno, vodjo islamistične skupine Hajat Tahrir al Šam (HTS) Abuja Mohameda Al Džolanija.

Zahodni mediji pa ob tem pozabljajo, da so ZDA Al Džolanija, ustanovitelja sirske podružnice Al Kaide Fronte al Nusra, leta 2013 kot "radikalnega džihadista" uvrstile na seznam mednarodnih teroristov, štiri leta pozneje pa so ponudile 10 milijonov dolarjev nagrade za informacije, ki bi privedle do njegovega prijetja.

Danes je Al Džolani na čelu opozicije, zahodni mediji pa o njem pišejo kot o "revolucionarju" in "pragmatiku".