Nadžib Al Hatib, ki je v poboju izgubil očeta in še deset družinskih članov, se še vedno spominja vonja po truplih, ki je več mesecev vztrajal v taboriščih, navaja francoska tiskovna agencija AFP. "Vsak dan so pršili kemikalije, a vonj je ostal," je v Sabri, kjer še vedno živi v nemogočih razmerah, povedal zdaj 52-letni Al Hatib.

Izraelska vojska je junija 1982 začela invazijo v Libanonu, kjer je divjala državljanska vojna, da bi tam izkoreninila Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki je z juga Libanona izvajala napade na Izrael. Do konca avgusta se je ta po večtedenskih bojih v zahodnem Bejrutu, kjer je med drugim branila omenjeni taborišči, skorajda povsem umaknila iz države. Ob tem je PLO sicer od ZDA dobil zagotovila, da bodo civilisti v taboriščih zaščiteni, piše Al Džazira.

Pokol je trajal 43 ur

14. septembra je bil predsednik Libanona in vodja libanonskih oboroženih sil Bašir Gamajel umorjen, izraelska vojska pa je zasedla zahodni Bejrut in taborišči obkolila. Nato je pripadnikom milice, željnim maščevanja zaradi umora predsednika, za katerega so krivili PLO, ukazala, naj taborišči "očistijo" borcev PLO-ja. Medtem je sama vso noč z raketami razsvetljevala nebo nad njima, da bi pripadnikom zavezniške milice nudila luč v ozkih, temnih ulicah.

V poboju, ki se je začel 16. septembra ponoči in končal dva dni pozneje zjutraj, je bilo ubitih do 3500 palestinskih, tudi libanonskih in sirskih civilistov. Ocene o številu žrtev se sicer razlikujejo.

Sorodna novica Ariel Šaron (1928-2014): „bojevnik“ in nikoli obsojeni vojni zločinec

Žrtve so bili večinoma begunci iz leta 1948, ko so sionistične milice z ozemlja, na katerem je nato nastal Izrael, v etničnem čiščenju pregnale okoli 750.000 Palestincev. Več kot 100.000, večinoma s severa Palestine, jih je bilo pregnanih v Libanon.

Očividci so govorili o grozljivih dejanjih, pohabljanjih, posilstvih in množičnih grobovih.

Generalna skupščina ZN-a obsodila "genocid", odgovarjal ni nihče

Generalna skupščina ZN-a je po pokolu sprejela resolucijo, ki je pokol označila za "dejanje genocida".

Istega leta je izraelska preiskovalna komisija ugotovila, da je tedanji izraelski obrambni minister Ariel Šaron "osebno odgovoren, da je ignoriral nevarnost prelivanja krvi in maščevanja", in predlagala njegovo zamenjavo. Šaron, ki si je s pokolom v Sabri in Šatili prislužil naziv "bejrutski klavec", je sicer februarja prihodnje leto odstopil s položaja obrambnega ministra, ni bil pa izključen iz vlade, dodeljeno mu je bilo namreč ministrstvo brez resorja. Leta 2001 je bil celo izvoljen za izraelskega premierja.

ZN-ova komisija pa je februarja 1983 ugotovila, da so bile "izraelske oblasti oziroma sile vpletene, posredno ali neposredno, v pokola" v Sabri in Šatili.

Za zločine kljub temu ni odgovarjal niti en libanonski ali izraelski borec ali uslužbenec, poroča Al Džazira.

Preživeli so leta 2003 v Belgiji sprožili postopek proti Šaronu, vendar je sodišče zadevo zavrnilo z utemeljitvijo, da Šaron ni bil prisoten na sodišču, kljub zakonu iz leta 1993, ki je Belgiji omogočil sojenje tujcem za vojne zločine, storjene zunaj Belgije.