Pa čeprav jih večina ne zna natančno določiti. Britanski mediji so pohiteli s primerjavo Tottenham 2011 - Brixton 1981. V t. i. 'krvavi soboti' je bilo ranjenih 280 policistov in 45 civilistov, na stotine vozil je bilo požganih, poškodovanih pa 150 zgradb. V ozadju so bile socialne težave brixtonske afrokaribske skupnosti, visoka nezaposlenost, recesija, visoka stopnja kriminala, v mesecih pred nemiri pa se je napetost med policijo in tamkajšnjim prebivalstvom stopnjevala.
Prevrtimo na 2011, z juga se premaknemo na sever. Okoliščine so podobne. A, kot piše Globe and Mail, tokratnih nemirov ne moremo označiti za rasne, čeprav jih je sprožila smrt temnopoltega moškega, ki ga je policija ustrelila v sumljivih okoliščinah. "Tisto je bil drug London, globoko razdeljen po rasnih mejah, besna in družbeno izključena karibska skupnost pa se je borila z izključno belopolto in izrazito rasistično policijo," piše časnik o razliki med 80. leti in današnjimi časi. Res je, da so danes tako protestniki kot policisti različnih barv polti in da se London (kot tudi VB) oglašuje kot multikulturno mesto.
A, kot piše v svojem komentarju v Independentu Brian Paddick, nekdanji visoki uradnik londonske metropolitanske policije, je "sedemkrat večja možnost, da te policija ustavi in preišče, če si temnopolt, kot če si belec". Zato: "Temnopolta skupnost je upravičeno sumničava." In: "Policija bi morala služiti ljudem, delovati v imenu skupnosti, ki naj bi jo varovali." Od leta 1998 je med policijskim pridržanjem umrlo najmanj 333 ljudi, obsojen pa ni bil niti en policist.
"Črnska težava"
Stafford Scott, temnopolti komentator Guardiana, tudi izpostavlja "rasno karto". "Da, neopravičljivo - a ne nepričakovano. Jasne znake globokih težav naše mladine se je ignoriralo, češ da gre za 'črnsko težavo'," piše Scott, ki je skupaj s sorodniki in prijatelji ubitega Marka Duggana pred policijsko postajo v Tottenhamu zahteval odgovore. "Vse, kar smo hoteli, so bili odgovori. Zgrožen sem nad stopnjo uničenja, do katerega je prišlo. Nočem opravičevati neopravičljivega," začenja Scott.
A ob tem pristavlja, da nemiri dokazujejo, da se ni kaj dosti spremenilo od 80. let. Mladi čutijo, da nimajo nobenega deleža v soseski in posledično nobenega deleža v širši družbi. "Plenjenje prihaja iz prepričanja, da če ne moreš doseči enakosti in če ne moreš pričakovati pravice, potem stori vse, da se ti plača. 'Pri vsem gre za denar!' je moto prevelikega števila mladih temnopoltih mož, ki so opustili vsakršno upanje, da bi uspeli v svetu belega moža. Na žalost tako mišljenje tudi lažje upravičuje preprodajo mamil, saj tudi to 'prinaša denar'."
Opozorilni znak bi moral biti tudi pospešeno nastajanje tolp in "vojn poštnih številk". A, kot piše Scott, širša skupnost je tudi te znake ignorirala, češ da gre za "črnsko težavo'. "Črni mulci pobijajo črne mulce, zato je na nas, da rešimo to našo težavo."
Opozorilni znaki
In čeprav Globe and Mail meni, da to "niso politični nemiri" ("Ni nobenega sporočila, nobenega motiva, nobenega vzroka, nobenega slogana."), se delno moti, ko to enostavno zreducira na površni argument: "Nekateri skušajo povezati nemire s Cameronovim krčenjem proračuna, a zakaj ni potem izbruhnilo kje drugje?"
Guardianova kolumnistka Nina Power opozarja, da imajo nemirih kontekst, ki ga ne gre ignorirati. "Odkar je koalicija pred letom dni stopila na oblast, smo priča številnim študentskim protestom, vrsti stavk, polmilijonskemu pohodu sindikatov in zdaj nemirom na ulicah prestolnice," piše. "Vsakega izmed teh dogodkov je zanetil drug vzrok, a vsi potekajo pred kuliso brutalnih krčenj proračuna in vsiljenih varčevalnih ukrepov. Vlada dobro ve, da tvega in da s svojo politiko tvega množične proteste na ravni, kakršni nismo bili priča od 80. let dalje."
In še: "Tisti, ki obsojajo dogodke, ki smo jim priča v zadnjih dneh, naj raje stopijo nazaj in pogledajo večjo sliko: državo, v kateri je 10 odstotkov najbogatejših danes 100-krat premožnejših od najrevnejših", kjer je število "falirancev" iz srednje šole precej večje od večine zahodnih držav, socialna mobilnost pa je slabša kot v vseh preostalih razvitih držav.
Strokovnjaki se strinjajo s portretom protestnikov: "Prihajajo iz revnejših družin, visoke nezaposlenosti in večina jih nima kakšne večje legitimne prihodnosti," je za Guardian povedal kriminolog in strokovnjak za mladinsko kulturo John Pitts. Meni, da plenjenje "podžiga socialna izključenost", mladi plenilci iz revnih domov pa čutijo, da nimajo česa izgubiti in nobenega razloga za spoštovanje socialnih norm.
Se je arabska pomlad prevesila v angleško poletje?
A britanski mediji - vsaj tisti konvencionalni - so ob vseh analizah v nasprotju z blogarji in komentatorji prikladno zadržani. Skrbno pazijo, da ne bi iskali globjih vzrokov in razlogov za nemire, ki so jih zajeli. Da ne bi bilo videti, da jih na kakršen koli način opravičujejo. Istočasno pa poročajo o arabski revoluciji.
"Ne podpiram plenjenja ali požiganja, a ko marginaliziraš neko skupnost štiri desetletja, moraš pričakovati, da se bo zgodilo nekaj takega," je zapisala Nora Shalaby v spletni razpravi egiptovskih blogarjev, ki so primerjali februarske nemire v Egiptu, ki so odnesli predsednika Hosnija Mubaraka, z nemiri v Londonu. Še en ugleden egiptovski blogar Alaa Abd El Fattah pa: "Zdi se, da se zadeva redno ponavlja po Evropi: policija ubije ubogega fanta, izbruhnejo nemiri, nekaj ur pozneje nihče več ne govori o policijskih ubijalcih, le o plenilcih."
Ali, kot stanje povzame egiptovski blogar in aktivist Mostafa Hussein: "Če poslušaš BBC, zveni, kot da imajo mladi en sam cilj, in to je plenjenje in vandalizem. Nič ali zelo malo pa izveš o tem, zakaj to delajo." Podobno, kot je februarja počela egiptovska državna televizija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje