Olivier Knox me je v Washington Postu prehitel z metaforo somraka. Vem, za Pulitzerja ne bi zaleglo, a zdaj si tudi avtorstva ne morem pripisati. Nekaj nenavadnega je v Trumpovi tišini. Twitter in Facebook nista edini možnosti pod soncem. Ampak Donald Trump molči. Somrak nanj vpliva blagodejno, saj na državljana Trumpa prežijo z vseh strani. Nad njim visi grožnja tožb zaradi poslov še pred mandatom, saj preglednost ni nekaj, s čimer bi se nekdanji predsednik lahko pohvalil. Proti njemu so pravkar sprožili kazensko preiskavo zaradi pritiskov na republikansko vodstvo Georgie, naj spremeni izide volitev v tej zvezni državi. Čeprav je izid procesa druge ustavne obtožbe v senatu precej predvidljiv, je za Trumpa bolje, da ne izstopa, dokler ni končan.

S Tamaro, ki stoično preverja kader, čakava na vklop v televizijski Dnevnik, v katerem me bodo ob začetku procesa spraševali prav o tej Trumpovi imitaciji kafre. Ta dan nisem imel dovolj energije za juriš na Kapitolski grič. Pred dobrim mesecem tako prepusten za vstajnike je Kapitol danes nedostopna trdnjava. Težava tudi za akreditirane novinarje. Stojiva pred ograjo na zahodni strani, poleg Nacionalnega muzeja ameriških staroselcev. Kapitol za mojim hrbtom se lesketa v soncu, čeprav bi po vremenski napovedi moral izginjati v snežnem metežu. Čakava, skušam misliti na nič, ko opazim, da se bliža neznanec. Starejši, nevpadljiv možakar z masko. Čutim, da sem pečen. Ne bom mogel misliti na nič.

"A ste iz Rusije ali Ukrajine?" Ne vem, kje me najdejo. Moje slovanstvo dobesedno zavohajo. Ker sva s Tamaro molčala in brez ročnega mikrofona tudi simbolika RTV ni vidna, ni mogel sklepati po tem. Preprosto, tudi on je to čutil. "Oho, iz Slovenije, edine nekdanje jugoslovanske republike, kjer še nisem bil!" Nato je sledil do obisti poznani arzenal iz ruskih časov. Slovani, duša, bratstvo, družina, otroci, ženitna ponudba Tamari v imenu možakarjevega sina, ruska in ukrajinska zgodovina. Izkazalo se je, da je možakar po rodu iz Luganska. Za trenutek ne vem več, kje sem, morda v Moskvi ali Kijevu, ko me sogovornik nenadoma s treskom postavi nazaj v Washington. "Te ograje. Ste opazili, da so vsak dan višje? Veste, za vogalom je sedež FEME (Zvezna agencija za posredovanje v nesrečah – op. a.). Tudi tam je vse ograjeno in zaprto. Samo straža stoji. Zelo rad klepetam s temi fanti. In veste, kaj je najbolj nenavadno? Portreti. Po inavguraciji jih še niso zamenjali. Si predstavljate? Pa saj to je prvo, kar zmeraj zamenjajo. Portrete predsednika! Zdaj bi rad govoril z gardisti, ampak so predaleč. Zanima me, ali so zamenjali portrete v njihovih vojašnicah."

Somrak se ne razteza samo okrog osebe nekdanjega predsednika. Somračne so širjave politične krajine, ki jo je zarisal. Dokumentarni posnetki kapitolske vstaje – demokratski upravitelji procesa so nekatere v javnosti prikazali prvič – ne potrebujejo komentarja. Svetovalcu Trumpove kampanje Jasonu Millerju se sicer zdi, da ga, kajti "hinavski demokrati so tako, kot so zmontirali dele predsednikovih govorov in izpustili vse 'domoljubno in miroljubno', zmontirali tudi dele ustave". Zato so montirali tudi Trumpovi zagovorniki in z montažo besed demokratskih politikov dokazovali, da vsak politik poziva k boju "za stvar". Zakaj tega torej ne bi smel Donald Trump? Nihilizem in relativizacija sta popolnoma sprejeti dejstvi v coni somraka. Kot pravi republikanski senator Ted Cruz iz Teksasa: "Nobene možnosti ni, da bi senat obsodil Trumpa za spodbujanje k vstaji 6. januarja." Vsaj nekaterim od republikancev se sicer ni bilo prijetno soočati s posnetki surovosti kapitolskih vstajnikov, ki so grozili tudi njim, in z neskončnim ponavljanjem Trumpovih besed, za katere bodo pozneje trdili, da so bile izrečene zgolj kot osebno mnenje. Pač, prvo ustavno določilo.

S svojim skrbno negovanim mitom o volilnih poneverbah je Donald Trump mobiliziral množice. Že prej ločeni stvarnosti, v katerih je živela Amerika, sta s tem porušili še zadnjih nekaj brvi, ki so ju povezovale. Kar je v eni videti kot podžiganje ljudi, ki se že med govorom odpravljajo proti Kapitolu, v katerega vdrejo z zastavami govorca, nekateri oboroženi, uničujejo, grozijo s smrtjo in pet ljudi dejansko umre, je v drugi stvarnosti videti kot mirovniška akcija. Njen nasilni del je strogo ločen in je izključna domena vstajnikov, nad vsem skupaj pa lebdi Trump v podobi goloba miru. Kako se ob tem počutijo vstajniki? Zdaj je videti, da z njimi nihče noče imeti opravka. A Donaldu Trumpu tudi v somraku očitno uspeva zadrževanje večine svoje volilne baze. Na to meri večina republikancev, prepričanih, da bodo z glasovi teh ljudi naprej gradili svoje kariere. Vzorčni primer je senator Josh Hawley. Sin misurijskega bančnika in oče treh otrok, gojenec jezuitov iz Kansas Cityja, zgodovinar s Stanforda in pravnik z Yala v eni osebi nima težav z vživljanjem v delavski razred in težave "modrih ovratnikov". Tudi njegova vera v ponarejene volilne izide ni omajana. Očitno se bomo pri analizah političnih odločitev v 21. stoletju morali začeti predvsem ukvarjati s fenomenom vere.

So pa vidne razpoke, saj republikanci, zavezani tradicionalnim vrednotam stranke, obžalujejo, da so sledili Trumpu. Nekateri stranko zapuščajo, drugi bi radi pisali novo poglavje v njeni zgodovini. Ljudje, kot je Liz Cheney, ki prihaja iz stare republikanske družine. Ali karieristi z drugačno strategijo od Hawleyjeve. Na primer nekdanja veleposlanica ZDA pri OZN-u Nikki Haley, hči indijskih priseljencev, ki po tem, ko je v vlogi guvernerke Južne Karoline leta 2015 po poboju v charlestonski cerkvi pokopavala temnopolte žrtve belega supremacista, lani na republikanski konvenciji Amerike ni več prepoznala kot rasistične. Decembra lani je klicala dobrega prijatelja, ki je zaradi nasvetov slabih ljudi izgubil službo in padel v depresijo, kot piše v Politicu: "Želim se prepričati, da ste dobro. Ste moj predsednik, ampak tudi moj prijatelj." Nato pa je 7. januarja na shodu Republikanske stranke na Floridi, dvorani, polni Trumpovih sledilcev, Haley mirno izjavila: "Včeraj se je zelo motil. Pa ne samo po njegovih besedah, zgodovina ga bo neprizanesljivo sodila tudi po njegovih dejanjih po volilnem dnevu."

Stvari se postavljajo na svoja mesta tudi v širših krogih. Po začetnem šoku zaradi neuresničene prerokbe – 6. januarja ni bilo "masakra satanistov", Joe Biden pa je prisegel 20. januarja – , so verniki gibanja QAnon našli novo rešilno bilko: Donald Trump bo slovesno prisegel 4. marca letos kot 19. predsednik ZDA. Spomnili so se, da je bil zadnji zakoniti predsednik Ulysses S. Grant (1869–1877). Leta 1871 naj bi se namreč ZDA spremenile v korporacijo, ki jo vodijo ljudje iz ozadja, zato predsedniki, ki so sledili Grantu, niso zakoniti in legitimni.

Kaj od tega smo v zgodovini že videli? Nekateri še zmeraj verjamejo, da gre zgodovino razumeti kot večni boj med dobrim in zlim. Pri čemer se ima seveda vsak – kako priročno – za bojevnika dobrega. Ker smo očitno na izdihu veljavnosti argumentov in dejstev kot temelja prepričanj in politik in prehajamo v polje nadnaravnega, ne nujno dokazljivega in transcendentnega, se postavlja vprašanje, ali zgodovina vendarle res ni ciklična. Na tej točki smo namreč že bili. Najbrž res ni pomemben cilj, kajti za njim je zmeraj še "nekaj" ali pa se tam za slehernika zgodovina konča. Zato je pomembna pot, na kateri pa ni črno-belih odgovorov. Smo edini, ki smo. Vsi dobri in slabi hkrati. Prej omenjeni Lugančan mi je govoril o grozotah, ki jim je bil priča na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Pet nekdanjih republik je namreč obiskal v času vojn v 90. letih. "Kako pa to? Kaj ste pa počeli?" "Potoval. Sem svetovni popotnik. Amerika je sicer v redu. Svobodna. Ne bi pa bil rad tukaj, če bo državljanska vojna." Seveda. Pred Kapitolom sem naletel na turista, ki ga zanimajo vojne in predsedniški portreti. Ki rad klepeta z varnostniki in gardisti, ki so kot rezervisti napoteni od drugod in bivajo v dobrih washingtonskih hotelih. In novinarji. Eno od spoznanj težkega leta 2020 je v tem, da je vse mogoče. Vse. Zato je lahko tudi drugače, kot je. Tega ne morem izraziti bolje, kot je to že zdavnaj storil Bertolt Brecht: "Stvari ne morejo ostati takšne, kakršne so, prav zaradi tega, ker so takšne, kakršne so." Stvar prevladujočega skupnega imenovalca. Včasih je treba malce več aktivnosti za dosego "pravega". Tako morda tudi cone somraka ne bo (več). Ali pa nas bo za nekaj časa zagrnila tema.