V začetku lanskega novembra je evropsko javnost in poslance Evropskega parlamenta močno razburila t. i. afera Lux-Leaks.

Osemdeset preiskovalnih novinarjev iz 26 držav je po temeljiti analizi zaupnih dokumentov objavilo, da je luksemburška davčna uprava s številnimi multinacionalkami sklenila posebne dogovore, ki so velikim koncernom omogočili, da so se izognili plačilu večine davkov od dobička. Razkritje Luksemburga kot davčne oaze je v hude politične težave spravilo tudi predsednika Evropske komisije Junckerja, ki je bil med sklepanjem davčnih dogovorov premier in finančni minister Luksemburga.

Čeprav se je znašel pod plazom hudih kritik, se je stari politični maček Juncker ujel na noge. Nezaupnica v Evropskem parlamentu ni uspela, sam pa je predvsem poudarjal dvoje: prvič, da svoji državi ni omogočal nikakršnih posebnih ugodnosti, ampak je le izkoriščal obstoječi pravni red EU in, drugič, da bo kot vodja Evropske komisije storil vse, da se ugotovi, ali so podjetja davčne oaze izrabila na nedovoljen način.

Več kot 300 vpletenih podjetij in tudi revizijske hiše (zlasti PriceWaterhouseCoopers), ki so jim pomagale pri sklepanju posebnih davčnih dogovorov, neprestano poudarjajo, da niso zagrešili nič nezakonitega, ker je vse potekalo v skladu z zakoni. To seveda drži, čeprav je Evropska komisija vzela pod drobnogled tudi nekaj velikih podjetij (Starbucks, Amazon, Ikea, Fiat …), ki jih sumi, da so s posebnimi davčnimi dogovori v davčnih oazah, kot sta Luksemburg ali Nizozemska, kršili evropsko zakonodajo o dovoljeni državni pomoči in pošteni konkurenci na trgu. Če bo podjetjem dokazano, da so kršila zakonodajo, bodo morala plačati visoke denarne kazni, ki pa običajno znašajo le majhen del njihovih dohodkov.

Ne glede na to, kaj bo preiskava Evropske komisije ugotovila, pa je dejstvo, da je izkoriščanje davčnih oaz za povečevanje dobičkov verjetno nelegitimno, predvsem pa nemoralno! Kdor se izogiba plačevanju davkov, naj si bo to posameznik ali podjetje, s tem breme vzdrževanja družbene infrastrukture (od prometne infrastrukture do šolstva, zdravstva, vojske, policije …) prelaga na pleča drugih, običajno manj premožnih in šibkejših od sebe. Res pa je, da tako egoistično gledanja pogosto temelji na zameri do države, ki pobranih davkov ne zna ali noče namensko uporabiti, ampak denar ponikne neznano kam!

Koliko držav ali delov njihovega ozemlja lahko prištevamo med davčne oaze, ni povsem jasno, ker ne obstaja natančna definicija davčne oaze. Po nekaterih ocenah je na vsem svetu nekaj več kot 80 davčnih oaz, ki ustrezajo tudi definiciji Mednarodnega denarnega sklada. Ta pravi, da je davčna oaza področje, na katerem je finančni sektor tako razvit, da je v neskladju s številom prebivalstva. Čeprav se davčne oaze razlikujejo med sabo (ne nazadnje so si konkurenca), pa so za vse značilni nizki davki in diskretnost pa tudi varnost naložb. Po grobih ocenah v njih letno izgine okrog 300 milijard dolarjev.
T. i. afera Lux Leaks je razkrila predvsem sporno prakso izogibanja plačevanju davkov velikih koncernov, a nič manj ni škodljivo ravnanje posameznikov, ki svoje premoženje skrivajo v tujih državah in na računih tujih bank, ki ponujajo nizke obdavčitve. Tovrstno prakso je že aprila 2013 razkrila t. i. afera Offshore Leaks. Med tisoči imen lastnikov podjetij ali tajnih računov v nekaterih davčnih oazah so se znašla tudi imena Slovencev. Da bi preprečili, ali pa vsaj močno omejili tovrstne škodljive prakse, je oktobra lani 51 držav (med njimi tudi davčne oaze) sklenilo dogovor o avtomatičnem izmenjevanju podatkov o bančnih računih posameznikov. To hvale vredno dejanje pa ima tudi kar nekaj pomanjkljivosti. Dogovor bo začel veljati šele čez dve leti in ne bo vključeval starih računov, ampak le bančne račune, ki bodo odprti po 1. januarju 2016.