David Cameron, novi britanski premier, ki je poln besed o spremembah, spominja na zgodnji čas konservativnih voditeljev. Je učenec elitne britanske zasebne šole Eton, njegove korenine pa je mogoče izslediti vse do kralja Williama IV., kar pomeni, da je tudi daljni sorodnik kraljice Elizabete II. Cameron ni nikoli skrival svojega ozadja, a se je ob tem trudil, da bi ustvaril svežo in ne preveč nasilno podobo.

Pri 43 letih je najmlajši britanski premier od Roberta Banksa Jenkinsa, drugega liverpoolskega grofa, ki je prišel na oblast leta 1812. Cameron je tudi šest mesecev mlajši, kot je bil Tony Blair, ko se je vselil na Downing Street 10, ima pa, kot je imel Blair, mlado družino in samozavesten pristop do politike. Če je Blair na Downing Street 10 prišel s kitaro v roki, je Cameron tja pripeljal kolo in svojo ljubezen do indieglasbe.

Prijatelji novega premierja pravijo, da je duhovit in skromen ter zvest družinski človek, ki obožuje vrtne zabave, ki jih prireja na svojem domu v Oxfordshiru. Po drugi strani pa ga tisti, ki so z njim sodelovali na poslovnem in političnem področju, opisujejo kot težavnega in neusmiljeno ambicioznega pogajalca. Kdo je v resnici David Cameron?

V šoli Cameron ni kazal političnih ambicij
Cameron, tretji od štirih otrok, se je rodil 9. oktobra 1966 v Londonu, imel pa naj bi zelo srečno otroštvo. Kot rečeno, se je šolal v elitni šoli Eton, kjer sta šolske klopi pozneje gulila tudi britanska princa William in Harry. Njegovi sošolci so povedali, da Cameron ni nikoli kazal ne akademskih ambicij ne zanimanja za politiko, razen konservativnega prepričanja, ki ga je delil z večino svojih vrstnikov.

Svoje izobraževanje je nadaljeval na univerzi Oxford, kjer je študiral filozofijo, politologijo in ekonomijo, še predtem pa si je vzel leto premora, ko je delal za konservativnega poslanca Tima Rathbonea, preživel tri mesece v Hongkongu ter se v Veliko Britanijo vrnil z vlakom čez Sovjetsko zvezo in vzhodno Evropo. Na univerzi se je izogibal politiki, bil pa je član elitnega kluba študentov.

Po končanem šolanju ga je hitro potegnilo v politiko
Po študiju se je na kratko spogledoval z novinarstvom, a se je nato raje prijavil na oglas za delo v konservativnem raziskovalnem centru. Kot raziskovalec je bil izjemno priden in bister, nekaj časa je delal tudi v ekipi nekdanjega premierja Johna Majorja, pozneje pa se je zavihtel na položaj svetovalca finančnega ministra Normana Lamonta.

V začetku 90. let se je Cameron odločil, da bi tudi sam postal poslanec, a se je ob tem zavedal, da je ključnega pomena tudi to, da si pridobi izkušnje iz politike, zato je politično areno za nekaj let zapustil in prestopil v komunikacijsko podjetje Carlton. Tam je kot vodja komuniciranja preživel sedem let, v tem času pa je prepotoval velik del sveta.

Z ženo v septembru pričakujeta naraščaj
Cameron je poročen družinski človek, z ženo Samantho imata dva otroka, Nancy in Arthurja, septembra pa pričakujeta še tretjega. Njun prvi otrok Ivan, ki je imel cerebralno paralizo ter redko in hudo obliko epilepsije, je umrl februarja lani. Samantha Cameron, ki ima tako kot mož tudi sama aristokratske korenine, dela kot kreativna direktorica uglednega usnjarskega podjetja Smythson, zelo aktivno pa je vključena tudi v moževo politično življenje.

Leta 2001 prvič v parlamentu, 2005 že na čelo stranke
Leta 1997 se je potegoval za poslanski mandat, a ni bil izvoljen, to pa mu je uspelo leta 2001, ko je prišel v parlament kot konservativni poslanec iz Oxfordshira. Tako je Cameron počasi začel tudi vzpon na vrh stranke. Najprej je delal v odboru za notranjo politiko, nato pa ga je pod svoje okrilje vzel nekdanji vodja konservativcev Michael Howard, ki ga je pooblastil za koordinatorja politik, leta 2005 pa je imel ključno vlogo pri sestavi novega strankarskega manifesta.

Leta 2005 je Cameron zmagal na strankarskih volitvah, kjer je nasledil Howarda in tako prevzel vodenje stranke, ki ji je Tony Blair z laburisti zadal že tretji zaporedni poraz na volitvah. Mediji so Cameronovo zgodbo sprejeli z odprtimi rokami, saj so po letih neuspehov konservativcev in z vse bolj nepriljubljeno laburistično vlado, hrepeneli po novi zgodbi. Cameronu je tako uspelo "razstrupiti" stranko, ki so ji v preteklosti pripisali, da je "nesramna", saj je bila znana po svojih odločnih stališčih, ko je šlo za teme, kot je odnos do priseljevanja in etničnih manjšin.

Cameron stranko znova potegnil na vrh
Cameron je stranko preoblikoval in jo popeljal nazaj v bolj sredinske in populistične vode, kjer se, po stari modrosti, dobivajo in izgubljajo britanske volitve. Stranko je usmeril v "sočutni konservativizem", prekinil je strankarsko obsesijo z Evropo in vanjo vključil več žensk in pripadnikov etničnih manjšin. S preteklostjo je skušal prelomiti tudi tako, da je namenil poudarek okoljskim temam in se leta 2006 celo podal na norveški ledenik, da bi opozoril na problematiko globalnega segrevanja.

Cameronova politika je konservativce nagradila z visoko podporo v javnomnenjskih raziskavah od leta 2005 dalje, z izjemo kratkega vmesnega obdobja leta 2007, ko je vodenje laburistov prevzel Gordon Brown. V letošnji predvolilni kampanji so Cameron in konservativci sicer izgubili nekaj podpore na račun liberalnih demokratov in njihovega vodje Nicka Clegga, a kljub temu zmagali na volitvah.

Kaj bi prinesla koalicija z liberalnimi demokrati?
Konservativna stranka je na letošnjih volitvah pridobila 97 sedežev, kar je največ v zadnjih desetletjih, a so za las zgrešili absolutno večino, kar bi jim omogočilo, da bi sami sestavili vlado. Tako so bili prvič po letu 1974 primorani sklepati kompromise in po dogovoru z Nickom Cleggom se je David Cameron kot 76. britanski premier že vselil na Downing Street 10. Oči Britancev so zdaj uprte v konservativca, ki obljublja, da bo obnovil zaupanje v politiko in politični sistem. Čas bo pokazal, če mu bo to resnično uspelo.