Predvolilne bitke je tako rekoč konec, Britanci bodo v četrtek izbirali nove predstavnike parlamenta in vlade. Kdo jih je v težkem času gospodarske krize najbolj prepričal? Foto: EPA
Predvolilne bitke je tako rekoč konec, Britanci bodo v četrtek izbirali nove predstavnike parlamenta in vlade. Kdo jih je v težkem času gospodarske krize najbolj prepričal? Foto: EPA
Gordon Brown
Britanski premier Gordon Brown si je pred volitvami privoščil rahel spodrsljaj, za katerega pa je Ambrožič prepričan, da njegova nerodnost ali spodrsljaj v predmestju Manchestra ne bo imela tako zelo usodnega vpliva na njegovo trenutno priljubljenost. Foto: EPA
David Cameron
David Cameron je sicer upal, da bo stranka predvolilno kampanjo končala z ogromno prednostjo pred tekmeci, a se je ta v zadnjem času zmanjšala. Cameron kljub temu še vedno upa na zmago na volitvah, saj je vprašanje, če bo lahko v primeru poraza še naprej brez težav vodil svojo stranko. Foto: EPA
Nick Clegg
Vodja liberalnih demokratov Nick Clegg je največje presenečenje prevolilne kampanje, ki pa se je pojavil v pravem času in bo po vsej verjetnosti krojil podobo prihodnjega britanskega parlamenta in vlade. Foto: EPA
Soočenje
Prvič v zgodovini britanske politike so letos potekala tri televizijska soočenja, kjer so se spopadli vsi trije prvaki. Ambrožič je prepričan, da so bila soočenja skoraj idealno zdravilo proti volilni apatiji Britancev, ki so si besedne spopade ogledali z velikim zanimanjem. Foto: EPA
Laburistična kampanja
Laburisti so pred odločujočim trenutkom - ali bodo po 13 letih na oblasti morali v opozicijo? Foto: EPA
Gillian Duffy
Letošnjo kampanjo si bodo Britanci zapomnili tudi po "spodrsljaju" premierja Gordona Browna, ki je volivko Gillian Duffy v Rochdalu pri Manchestru označil za zadrto, ker pa je imel vključen mikrofon, so to slišali vsi. Foto: EPA
Velika Britanija bo izbirala novo vlado

Predvolilna kampanja v Veliki Britaniji je dosegla vrelišče in v četrtek zvečer bo jasno, kdo bo naslednjih pet let vodil britansko politiko - bodo to laburisti premierja Gordona Browna ali konservativci Davida Camerona. Izid bo zelo tesen, skoraj gotovo pa je, da bodo liberalni demokrati Nicka Clegga tisti, ki bodo pomagali krojiti politični zemljevid Velike Britanije. O predvolilni kampanji smo se pogovarjali z RTV-jevim dopisnikom iz Londona Matjažem Ambrožičem.

Kako ocenjujete letošnjo volilno kampanjo? Katere so bile teme, ki so najbolj zanimale Britance, in ki bi lahko bile najbolj odločujoče na volitvah?
Sliši se lahko tudi paradoksalno, toda tokratna predvolilna kampanija se je že zelo kmalu osredotočila le na eno samo vprašanja ali težavo: kako zmanjšati grozovit javni dolg. Eno samo veliko, največje vprašanje, največja neznanka - pa vendar je volilna kampanija zelo zanimiva, dinamična, sočna, skrajno tekmovalna in napeta ter nadvse nepredvidljiva. Dobri nastopi vodje liberalnih demokratov Nicka Clegga so vse skupaj le še popestrili.

Koliko bo na volitve vplivala gospodarska kriza, ki je prizadela tudi Veliko Britanijo? Kako Britanci ocenjujejo ukrepe, ki jih je sprejela vlada premierja Gordona Browna?
Sedanja laburistična vlada je z ukrepi za zajetje gospodarske krize pred dobrim letom ali dvema načeloma ukrepala pravilno in uspešno. Če ne bi, se premier Brown tako ali tako najbrž danes ne bi upal na cesto, kaj šele, da bi se potegoval za nov petletni mandat. Kot sem že omenil, pa precej izrazita prednost opozicijskih konservativcev – ta je bila pred letom, tudi pred, denimo, šestimi meseci še precej višja – ni posledica nezadostnih ali nepravilnih vladnih ukrepov, ampak bolj posledica načelne zamere ali skepse Britancev, ki laburistom ne zaupajo v tem smislu, da bi po vladnem ali pač Blairovem solo slalomu v primeru vojne v Iraku, zdaj pač (še) Brown ekonomsko politiko lahko kar nekako prireja po svoje. Brown v skoraj vsakem stavku v sklopu predvolilne kampanije ponavlja, da je bila recesija globalni pojav, pred katero ni bilo mogoče ubežati, in da sta laburistična prioriteti, ki sta vzdržali in imata po njihovem še naprej svetlo prihodnost, zagotovljena osnovna zdravstvena skrb in neprizadetost potratnega javnega sektorja. Slednjega bi v prihodnje le postopoma optimizirali, ga delno pocenili, nikakor pa mu ne bi porezali peruti.

Na drugi strani naj bi bila po mnenju laburistov glavna grožnja konservativcev ta, da bodo javni sektor takoj po prevzemu oblasti zaradi varčevanja razcefrali. Se pravi, da se v vsakem od nasprotujočih si pogledov na mogoče rešitve zrcali prav gospodarska kriza ali njene posledice. Naivno pa bi bilo pričakovati, da bi Britanci zdaj v en glas zatrjevali, da so se v preteklosti preveč zadolžili in da je zdaj čas za varčnejših pet ali deset let in da za to obdobje potrebujejo novo, torej konservativno vodstvo. Čeravno je prav taka miselnost najbolj racionalna. Toda ne-ambicija, pa naj ta zahteva še tako visoke, previsoke izdatke ali pa tudi žrtve med vojaki, nikoli ni bila del značaja Britancev.

Kako so Britanci ocenili predvolilna soočenja, ki so jih britanske televizije priredile prvič v zgodovini? So si jih ogledali v velikem številu? Bodo soočenja ljudem pomagala pri odločanju o tem, koga bodo podprli na volitvah?
Predvolilna televizijska soočenja so dobro sprejeli. Njihova gledanost je bila zelo visoka. Prvo na največji komercialni tv postaji ITV si je ogledalo 8 milijonov, drugo, ki jo je pripravil SkyNews, 4 milijoni, zadnjo, BBC-jevo, pa spet okrog 8 milijonov gledalcev. Za primerjavo, finale priljubljenega resničnostnega tekmovanja pevskih talentov X-Factor je dosegel skoraj 16 milijonov gledalcev. Zanimivo je tudi to, da so bili pretekli teden na vrhovih prodajnih lestvic knjigarn trije manifesti največjih strank. Britance je malenkost zmotilo pravilo, po katerem občinstvo v studiu, kjer poteka soočenje, ne sme pripominjati, aplavdirati, vpiti ipd. Nekateri so soočenja kritizirali zato, ker naj bi ta pač preveč izpostavljala vlogo treh vodij strank in so tako osebnosti prevladale nad vsebinami, ki jih zagovarjajo. Bila naj bi preveč predsedniška. Sicer pa so soočenja gotovo pozitivno razvnela politično prizorišče in krepko spodbudila iskrenje na njem. Vsekakor lahko zatrdim, da so bila tri televizijska soočenja skoraj idealno zdravilo proti volilni apatiji, ki je z afero o nedopustnih stroških poslancev pred dobrim letom Britance speljala do roba obupa, saj je tedaj veliko razočaranih volilcev zahtevalo, da naj se parlament dosledno očisti prevarantskih poslancev in da naj te nemudoma nadomestijo novi obrazi – in to v klopeh na obeh straneh poslanske zbornice.

Kot kažejo javnomnenjske raziskave, naj bi največ glasov prejeli konservativci Davida Camerona. Kaj bi imenovanje Camerona na mesto premierja pomenilo za britansko politiko, kako bi se ta spremenila?
David Cameron je zanimiva osebnost, zagrizen in vešč politik, tudi zelo omikan. V slovitih besednih spopadih z nasprotnikom Brownom ob sredah v parlamentu je bil velikokrat prav bleščeče nabrit in navit. Nekolikanj bolj skrivnostne so njegove menedžerske, upravljalske sposobnosti. Cameron je po drugi plati nedvomno odgovor konservativcev na pred trinajstimi leti sijočo najsvetlejšo politično zvezdo v povojni Britaniji, to je na Tonyja Blaira. Blair je bil priljubljen tudi zato, ker je imel prave razloge za novosti, nove načine, nove taktike ipd. Cameronu ti motivi manjkajo. Velika Britanija je prepoznavna, gospodarsko še vedno zelo vplivna, finančni sektor je močan, potrošnja je izjemna, ponudba je nadizjemna, pogojev za britansko dominacijo ne manjka. Britanci potujejo in zapravljajo, da jim lahko zavida ves svet. Vprašanje je torej, kaj zmore Cameron, da bo Velika Britanija še boljša. Pri čemer je na eni strani zavezan konservativni tradiciji, ki vselej prinaša doslednejšo davčno politiko, po drugi pa sedanji položaj ne zahteva drugega kot varčevanje, racionalizacijo. Za tak tip vladanja bi koncervativci v resnici prej potrebovali kakšnega bolj sivolasega, bolj umirjenega, bolj premišljujočega politika. In ne mladega še ne dokazanega vodje. Mnogi prav zaradi opisane dvopolnosti v Cameronovih očeh opažajo le njegovo osebno ambicijo, bolestno željo po oblasti in ga zato nezaupljivo uvrščajo med taktike brez vsebine, če ne kar med politike s hinavskim nasmeškom. Cameron je, res, v marsičem lahko primerljiv z (mladim) Georgeem Bushem ml., ki je izhajal iz priviligiranega okolja in ki mu ne bi bilo hudega, tudi če državi ne bi šlo posebej dobro. Zanimivo bi bilo spremljati predvolilni boj med Cameronom in nekom iz laburističnih vrst, ki bi pripadal Cameronovi generaciji, na primer Davidom Milibandom, sedanjim britanskim zunanjim ministrom. Brownova profesorska osornost je, spet, za dvig priljubljenosti Davida Camerona tako kot naročena.

Na vprašanje, kaj se bo spremenilo, če bo v petek britanskih premier postal David Cameron, pa skoraj ne bi upal odgovoriti drugače kot z vprašanjem: so se ZDA oziroma ali se je njena politika korenito spremenila po nastopu predsednika Obame? Obami počasi uspeva z uveljavitvijo zdravstvene reforme, medtem ko vojnam severno od Perzijskega zaliva ni videti konca, pa tudi Zemlja od začetka njegovega mandata ni posebej čistejša. Cameron bo povišal davke, morda mu uspe zdravstvena anti-reforma, vojski se ne bo zameril, sprešane britanske smeti pa se bodo še potapljale na dno morij.

Če gre verjeti napovedim, nobena stranka ne bo prejela dovolj glasov, da bi sami sestavili vlado, in bo treba sestaviti koalicijo z liberalnimi demokrati. Kako bi to spremenilo britansko politiko in kaj za britansko politiko pomeni viseči parlament oz. "Hung parliament"?
Vse kaže na to, da volivci nikomur ne bodo namenili toliko glasov, da bi potem število teh iz vmesnega proporcionalnega filtra izšlo kot nekogaršnja čista zmaga. Vsekakor bodo največ pridobili konservativci, toda željenih 326 poslanskih sedežev jim najbrž res ne bo uspelo zasesti. Na nasprotnem političnem krilu pa so trenutna razmerja, seveda ta špekulativno prevezana med laburisti in liberalnimi demokrati, še nedorečena. Clegg je pred dnevi zatrdil, da bo njegova stranka koalicijsko voljna, le če laburisti naženejo Browna in mu za partnerja ponudijo nekoga drugega. Ta čas se veliko govori o t. i. taktičnem voljenju. To približno pomeni nekaj podobnega namigu, da naj volivci le volijo, niti ni pomembno, ali laburiste ali liberalne demokrate, le z namenom, da se konservativcem prepreči zmagoslavje oz. da se jim tega zagreni.

Viseči parlament, ki bo poslednično zakuhal koalicijsko vlado, bo gotovo zelo močno vplival na nihanje britanske politične tehtnice v prihodnjih mesecih, v prihodnjem letu. Bo pa zagotovo korenito spremenil tudi ustavni ustroj in predvsem britanski volilni sistem ter britansko politično miselnost in navade. To je tudi glavni namen liberalnih demokratov. Ti so v tem trenutku dejansko tik pred mega korakom v sredo politične arene. Če jim ta uspe, in vse kaže, da jim bo, bodo naši vnuki o tradiciji britanskih političnih dvobojev (samo) med torijevci in laburisti poizvedovali le še v zgodovinskih knjigah.

Ustavnih reform se navsezadnje veselijo tudi manjše politične stranke, pa tudi tiste ne posebej miniaturne, to so regionalne stranke, še zlasti Škotska nacionalna stranka in valežanska Plaid Cymru. Za progresivni razvoj demokratičnega reda je to objektivno pozitivna stvar.

Fenomen volitev je vodja liberalnih demokratov Nick Clegg, ki je v kratkem času postal eden najbolj priljubljenih politikov na Otoku. Kako mu je uspelo v tako kratkem času pridobiti tolikšno podporo in zakaj ga niso odkrili že prej?
Nick Clegg in njegov mentor Vince Cable, nekdanji predsednik liberalnih demokratov, v Veliki Britaniji nikakor nista neznani politični figuri. Toda liberalni demokrati so bili ves čas v senci laburistov. Bolje je šlo laburistom, in v zadnjem deseletju in pol jim je šlo res dobro, manj se je slišalo liberalnih demokratov. Ti so imeli v zadnjih letih veliko dela sami s sabo, a se jim je v zadnjih letih le uspelo zbrati in organizirati, in kaže, da jim red v svoji hiši uspelo vzpostaviti ravno v času, ko so laburisti počasi začeli izgubljati zaupanje javnosti pa tudi vero v lastni kompas.

Tudi sam se pogosto sprašujem, kako opisati ta nakazani preboj liberalnih demokratov. Morda tako: konservativec trdi, da bi morala iz pipe priteči hladna voda, laburist topla. Eden je za 6 stopinj Celzija, drugi za 24 stopinj Celzija. Potem pa pride mlajši in manjši ter pripomni, da bi potrebovali vodo pri 25,5 stopinje. Toda ko se konservativec zavzema za tok pri 8 stopinjah, (zaradi vojne in recesije zbeganemu) laburistu pa je pogodu že nekaj mlačnega okrog 15 stopinj, potem je omenjenih 25,5 lahko že precej bolj zanimivih. Liberalni demokrati - kot da so strpno čakali na svojo priložnost in jo tudi dočakali.

Kako bo na izid volitev vplivalo posredovanje nekdanjega premierja in predsednika laburistov Tonyja Blaira? Bo to laburistični stranki pomagalo pri nabiranju glasov ali ne?
V tem času se je Tony Blair kot laburistični glasnik oglasil le trikrat. Prejšnji teden, pred mesecem in ob zadnji laburistični konferenci, ki je potekala septembra. Njegovo posredovanje je lahko dvorezen meč, gotovo pa je, in tega se strategi laburistov zavedajo, da je vendarle bolje, da Blair v miru predava na univerzah po ZDA in skrbi za rast lastne denarnice. Blair na naslovnicah ali na tv-zaslonu lahko spominja tudi na pretkanega mešetarja, ki mu je za usodo domovine malce vseeno, na vojnega grešnika, pa tudi na nekdanje napetosti med njim in Gordonom Brownom, kar bi lahko izpadel tudi kot simbol laburistične neenotnosti. Ne verjamem, da bodo Blaira v finalu predvolilne kampanije še, tehnično rečeno, uporabljali.

Kako bo na izid laburistov vplival spodrsljaj prvaka stanke Browna, ko je volivko po besednem spopadu označil za zadrto? Ali na Britance vplivajo tovrstni "škandali"?
Brown ima oz. je imel dvojno nesrečo. Za prvo polovico te je kriv seveda sam, saj so njegovi medijski nastopi precej okorni in kažejo na to, da za nasmihanje pred objektivi ni nadarjen. Ob tem bi dodal le to, da sem se v zadnjih letih pogosto udeleževal njegovih rednih mesečnih tiskovnih konferenc. In nisem edini, ki trdi, da bolj bistrega človeka težko srečaš. Njegov intelekt je bil velikokrat tudi za najbolj zajedljive komentatorje britanskih medijev prav rušilen. Kot študent bi se po njegovem predavanju najbrž počutil tako, kot da mi je študijsko snov v glavo zabil z macolo. Kot predavatelj ali solist na odru je prepričljiv in dosleden ter superučinkovit. Toda ta njegov netalent za improvizacijo je prava nočna mora. Nespontanost je bila podlaga spodrsljaju, ki je zadeval še vključen mikrofon na ovratniku njegovega suknjiča. Vsi, ki delamo na televiziji, še posebej dobro poznamo kislost podobnega trenutka. Meni se je pripetil pred kakšnimi 18 leti, med snemanjem jubilejne mladinske oddaje Tok Tok. Ves snemalni dan sem precej pripominjal čez našega režiserja Mileta Vilarja, ki me je ves dan, seveda, tudi poslušal. Še dandanes se mi zdi, da sem zaradi obrekovanja upravičen vsaj do ene njegove klofute. Hočem reči le, da vsak otrok, ki je bil sneman, natančno ve, da osebne stvari pridejo na vrsto šele po tem, ko se znebiš mikrofona. Ali ni res, da vsi dvojno preverjamo, ali imamo mobitele izključene, ko se spravljamo na tistega, s katerim smo se pravkar pogovarjali na daljavo? Brown pač ne! Kakšna šlamastika! Res, nedopustno.

Obenem pa je dotična gospa iz Rochdale, to je Gillian Duffy, zaprisežena laburistična volivka, in je torej od trenutka, ko je postala slavna, povprečnemu laburističnemu privržencu postala vzornica. Za Browna na žalost vzornica, ki ima jasna (sicer z laburistično doktrino ne več prav skladna) vprašanja, ki nato malenkost ne razume več odgovora od premierja, in je za nameček minuto pozneje še zahrbtno označena z grobo primerjavo – in to od samega Gordona Browna. Večina analiz potrjuje, da Brownova nerodnost ali spodrsljaj v predmestju Manchestra minuli torek vseeno nima tako zelo usodnega vpliva na njegovo trenutno priljubljenost. Pa vendar, ta ne bo nikoli pozabljen. Morebiti pa si ga bo na koncu najbolj zapomnil David Cameron, in to v paketu s samo-očitki, da ni uspel dokončno poraziti nasprotnika, kmalu zatem, ko je bil ta nekoč pred vrati ene od volilk pred očmi celega naroda praktično že skesan in na kolenih.

Velika Britanija bo izbirala novo vlado