Potem ko sta v sredo brata Kouachi napadla sedež satiričnega tednika Charlie Hebdo v Parizu in pobila 12 ljudi, nato pa francosko prestolnico še dva dni držala v strahu in negotovosti, so se po svetu vrstili shodi in izrazi solidarnosti in sočutja z žrtvami napada. Vsi so pri tem opozarjali na krut poseg v pravico do izražanja in svobodo medijev, ki ju je poosebljal tednik Charlie Hebdo. O posledicah omenjenega dejanja smo se v petek pogovarjali z Laurentom Hassidom, publicistom in profesorjem na Universite Paris 13.

Ker sta svoboda mišljenja in izražanja temelj francoske družbe, je bil napad na Charlie Hebdo tudi napad na omenjeno svobodo. Kaj bo to prineslo v prihodnosti? Bodo Francozi ostali pokončni?
Umor novinarjev, ki so zelo poznani, je v Franciji sprožil ogromno čustev, ne samo zato, ker gre za napad na svobodo izražanja, ampak tudi zato, ker so se ti ljudje dotaknili različnih generacij in s tem vseh kategorij starosti. Takšen napad lahko pomaga združiti celotno državo, zato pričakujemo, da bo v nedeljo na ulicah na milijone ljudi. Od srede lahko pogosto slišimo: "želeli ste si Francijo spraviti na kolena, a ste jo dvignili pokonci".

Kaj bo napad pomenil za medije? Bodo spremenili svoje uredniške politike, se bodo uklonili strahu in bodo zato bolj pazljivi pri svojih uredniških potezah?
Malo verjetno je, da bodo ti napadi spremenili način delovanja medijev v Franciji, morda celo nasprotno. Charlie Hebdo je bil včasih poznan kot zelo provokativna publikacija, zdaj pa ga lahko drugi mediji celo posnemajo.

Sam tednik Charlie Hebdo je bil zaradi svojih karikatur že večkrat tarča napadov islamskih skrajnežev, a je vedno kljuboval napadom in ohranjal svojo uredniško politiko. Bo tokrat kaj drugače?
Za zdaj se zdi, da bo Charlie Hebdo še naprej izhajal. Država se je zavezala, da mu bo pomagala z milijonom evrov, drugi mediji pa so obljubili, da bodo solidarni. Naslednja številka bo v sredo izšla v milijonski nakladi, kar je veliko več kot običajnih 50.000 izvodov. Številni Francozi jo bodo brez dvoma kupili in se z njo sprehajali, kot izraz svobode. Ne gre pa verjeti, da se bosta spremenili uredniška politika in vsebina, ravno nasprotno, zagotovo bo ostala enako drzna.

Urednik revije Charlie Hebdo Stephane Charbonnier, ki je prav tako umrl v napadu, je nekoč dejal, da svet nikoli ne bo naklonjen norčevanju iz vere in da v primeru upoštevanja vseh okoliščin ne bo mogoče govoriti o ničemer več, satiričnega tiska pa bo konec. Kaj tokratni napad pomeni za svobodo in usodo satiričnega tiska?
Paradoks je, da se Charlie Hebdo ne norčuje večinoma iz islama: karikature so redno objavljali o vseh problemih in dogajanjih v družbi. Demokracija mora biti sposobna norčevati se iz vsega, tudi iz vere, saj je v nasprotnem primeru ogrožena naša svoboda. Da takšna vrsta humorja ne ustreza vsem, je razumljivo, a živimo v pravnih državah, v katerih pravila igre naših družb utemeljujejo zakoni, ne pa čustva, občutki ali prepričanja.

V enem od intervjujev v francoskih medijih sem brala, da se lahko danes v Franciji norčuješ iz Jezusa, Bude, Mojzesa, ne pa iz preroka Mohameda, saj si lahko takoj tarča napada. Je res tako ali je izjava malce pretirana?
To je nedvomno res, ampak to ni povezano samo z islamom: v zadnjih dvajsetih letih je politična korektnost dobila mesto v javnih razpravah do točke, da je kritika včasih enačena z rasizmom. Ravno pred nekaj tedni sem na spletu ponovno gledal televizijsko debato pred predsedniškimi volitvami leta 1988, v kateri sta se spopadla Francois Mitterand in Jacques Chirac. Videti bi morali, kako sta govorila o priseljevanju! Danes bi težko kateri koli politik rekel, da smo na področju priseljevanja dosegli določeno stopnjo tolerance, kot je takrat trdil Mitterand. S tem, ko nočemo govoriti o določenih zadevah, postanejo tisti, ki nimajo nič povedati, tisti, ki počnejo stvari za nas.

Napad sovpada z izdajo novega romana razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqua, v katerem piše o tem, kako je na predsedniških volitvah v Franciji zmagal musliman in premagal Marine Le Pen. Roman je bil pred kratkim omenjen tudi na naslovnici revije Charlie Hebdo. Je to zgolj naključje ali lahko najdemo kakšno povezavo?
Houellebecquove knjige ni prebralo veliko Francozov. Nekaj urednikov sicer ocenjuje, da islam v Franciji pomeni problem. To je njihova pravica, kot ima Charlie Hebdo pravico, da jih kritizira. Povezava se ne zdi očitna.

V Franciji in tudi drugje po Evropi smo prav zdaj priča precejšnjemu valu antiislamizma, ki je predvsem posledica dejstva, da vse več Francozov odhaja v vrste Islamske države na bojišča v Siriji in Iraku. Kakšna je povezava med to sovražnostjo proti islamu in napadom?
Na to vprašanje je trenutno težko odgovoriti. Čeprav obstajajo poročila, da je na bojiščih v Siriji in Iraku med 1.000 in 1.200 Francozov, še ne vemo, ali so bili tam tudi napadalci iz Pariza.

Se bo ta val antiislamizma po vašem mnenju še nadaljeval? Bi lahko zaradi napada še več privržencev dobila skrajno desničarska stranka Front National?
V Franciji imamo z islamom socialni in družbeni problem. Socialni, ker velik del priseljenskega prebivalstva zaseda nizko kvalificirana delovna mesta in pogosto živi v revnih soseskah, kjer so plen različnih vrst trgovine. Družbeni problem pa, ker se novejše generacije priseljencev ne počutijo vedno povezane s Francijo, saj jih del francoskega prebivalstva zavrača, prav tako pa se ne počutijo več povezane s svojo državo izvora, saj se tja večinoma vračajo samo na družinske obiske. Religija je tako njihovo sredstvo obstoja, večinoma miroljubno, včasih pa tudi bolj opazno oz. nasilno. Zelo mogoče je, da se bo stranka Front National okoristila z nastalimi razmerami. Številni Francozi namreč muslimanom zamerijo, da se ne distancirajo dovolj od tovrstnih napadov. Ti pa jim odgovarjajo, da to ni potrebno, saj jih tovrstni teroristični napadi ne skrbijo.

Predvsem ameriški mediji ustvarjajo paniko, da bo ta napad za seboj potegnil vrsto drugih napadov, povezanih z radikalnim islamom, po vsej Evropi. Je na tem po vašem mnenju kaj resnice ali gre za pretiravanje?
Ameriški mediji pogosto pretiravajo, pri tem pa tvegajo širjenje napačnih informacij. A ne vsi mediji, New York Times in Washington Post izstopata iz te medijske histerije. Ta dejanja, čeprav jih je veliko, pa ostajajo osamljena in na ulicah Pariza ni čutiti nobene posebne panike. Dokaz je tudi napovedana množična udeležba na nedeljskem shodu.