Njuz.net, srbski satirični portal, ki je prerastel v "resni" medij, je bil takrat še v začetni fazi, postavljen je bil komaj dobra dva meseca, in fantje, ki so poskrbeli za njegovo postavitev - v prvi vrsti idejni vodja Dejan Nikolić -, so se prav dobro zabavali, ko so opazovali, kako javnost nekritično pada v njihovo orwellovsko zanko.

Plahtanje javnosti sicer nikdar ni bil njihov cilj, zatrjuje Nikolić, eden izmed gostov novinarskega festivala Naprej/Forward, ki se v Ljubljani začenja danes. To pa ne pomeni, da ne uživajo v sadovih svojega dela. A v vse večji tekmi s časom in gonjo za ažurnostjo, ko novinarji nekritično povzemajo (povzemamo) tudi nepreverjene ali pa vsaj ne dovolj dobro preverjene informacije, je Njuz.net iz satire prerasel v medijskega čuvaja, ki nastavlja zrcalo svojim "resnejšim" kolegom, ob tem pa javnost opozarja, naj ne vzame za sveto vsega, kar vidi zapisano v pravilni novinarski formi.

"Široke množice še danes verjamejo skoraj vsemu, kar jim postrežete, kar je še bolj absurdno, saj živimo v državi, v kateri so nam mediji leta lagali," je pred časom dejal eden izmed njuzovih piscev, Marko Dražić.

Novice, ki jih posreduje njuz, pokrivajo vsa področja, od politike do estrade, od športa do zanimivosti, pri čemer pa največ črpajo iz aktualnih dogodkov, ob tem pa nemalokrat razgalijo ves absurd srbske družbe. Podobno, kot to v ZDA že četrt stoletja počne The Onion ali pa Jon Stewart s svojim Daily Showom.

Dobro znana je vaša novica o pijanem Srbu, ki je s skokom v morje v Šarm el Šejku ubil morskega psa. Takrat je zaokrožila po tujih medijih od ZDA do Slovenije. Bi lahko še katero novico na njuz.net po uspehu lahko primerjali s to?
Čeprav je bilo na spletu polno novičarskih nategov, na katere so nasedli ljudje po vsem svetu, je bila novica s Srbom in morskim psom, vsaj, kolikor sem jaz spremljal, prva, ki je na svetovni ravni ukanila same resne glavne medije. Seveda, tu ne štejem vseh tistih lažnih novic, ki jih namerno plasirajo iz kdo ve kakšnih centrov. Tisto, kar je treba poudariti, je, da mi niti enega besedila nismo napisali zato, ker bi želeli kogar koli prevarati, še posebej pa ne medijev. Nasprotno, v večini primerov smo zelo presenečeni, ko se kaj takega pripeti.

Na svetovniravni niti en naš članek ni več dosegel "uspeha" morskega psa, ker ljudje prepoznajo vir. Bilo pa je kar nekaj primerov, ko so nasedli regionalni mediji ali posamezne spletne strani. Tako je, denimo, italijanski Il Giorno povzel novico "Charlie Sheen na rehabilitaciji v Črni Reki", pravoslavnem samostanu, ki je naši javnosti poznan po neortodoksnih metodah "zdravljenja" odvisnosti. Potem je bila tu novica, da se je v Novem Sadu odprla klinika za zdravljenje obolelih za Facebookovim všečkanjem, ki je zaokrožila po celotnem območju. Domačim medijem pa je bila še posebej všeč novica, da je državno podjetje zaradi velike računalniške napake zaposlilo strokovnjaka. Zadnja novica, za katero vemo, da so jo povzemali, je tista, da Fiat Srbija zaradi napake umika 500.000 jugov. To novico je povzel hrvaški Večernji list. Na žalost pa to, da mediji ne padajo več na novice z Njuza, ne pomeni, da so začeli preverjati vire ali vsaj prebrati za sabo tisto, kar objavljajo, ampak da zdaj že prepoznavajo Njuz. Dokaz za to je, da še naprej povzemajo lažne novice z drugih strani, podobnih Njuzu.

Skratka, v začetni fazi ste lahko še več ljudi naplahtali z absurdnimi novicami v slogu Vojne svetov Orsona Wellesa, kaj pa zdaj, štiri leta pozneje, kako so se v bistvu spremenili cilji strani, ko vas, kot sami pravite, ljudje že prepoznavajo kot vir?
Naj ponovim, da naš cilj ni bil nikdar, da bi ljudje verjeli našim novicam. Cilj je bil vedno, da se mi, ki te novice pišemo, dobro zabavamo. Zdaj pa je to postala tudi najboljša služba na svetu, ki desetim družinam zagotavlja vsakdanji kruhek. Da se ljudje še kar ujamejo na naše cvetke, pa je bolj produkt načina, kako družabna omrežja distribuirajo naslove in kako tabloidi nimajo nobenih pomislekov, da ne bi bili še bolj nori od nas, čeprav se reklamirajo kot informativni portali. V Srbiji je zelo težko ločiti, kaj je kaj. Če bomo dobesedno jemali svoje geslo "Novice v ogledalu", bo njuz.net zelo hitro prerastel v popolnoma resen medij. Mi že zdaj mislimo, da več deset tisoč ljudi spremlja dnevne novice samo prek nas. Kar je hkrati zelo laskavo in zastrašujoče.

Njuz.net ste postavili zato, ker ste opažali, da v srbski družbi primanjkuje satire. Ampak predvidevam, da je ta vaš projekt kmalu prerastel v nastavljanja zrcala medijem, ki nekritično in brez premisleka povzemajo (povzemamo) najbolj absurdne in neverjetne novice, ker se pač v tem času instantnega novinarstva objavlja vse več stvari brez dodatnega preverjanja?
Da, Njuz.net smo zagnali iz tovrstnih, popolnoma sebičnih vzgibov, ki jih lahko opišemo z občutkom frustracije in pomanjkanja tonamenskih ustvarjalnih kanalov. Pisali smo zase, ampak je bilo naše pisanje všeč tudi milijonskemu občinstvu, ki ga povsem nenamerno gojimo zadnja štiri leta. Že prvo leto smo začeli prejemati nagrade, ki jih nismo pričakovali, so pa usmerile našo pozornost na to, kaj se dogaja okoli naših novic. Nagrada za spletni aktivizem fundacije Share in nagrada Dimitrije Davidovića Združenja novinarjev Srbije sta prišli kot strela iz jasnega, kažeta pa, koliko je naše delo vplivalo na javnost in stroko. Morda je edini razlog tega vpliva prav ta, da ga nismo nameravali ne imeti ne širiti. Ampak če je že tu, zakaj se pa ne bi poigrali z njim (smeh)? In tako smo začeli z najrazličnejšimi eksperimenti, kot je objavljanje resničnih novic, za katere so ljudje potem mislili, da so lažne. Mislimo, da je naš obstoj eno skupino ljudi naučil, da so se časi spremenili, da ni treba verjeti nečemu samo zato, ker je nekje objavljeno in ker spoštuje osnovno novinarsko formo. Demokracija je zastrašujoča za ljudi, ki nanjo niso pripravljeni, ker predvideva odgovornost za lastno bit in za stanje družbe, v kateri smo. Splet kot noben tehnološki dosežek do zdaj nalaga demokratizacijo, še posebej informacijsko. In kdor ni pripravljen, zlahka pade v past.

Na njuz.net v satiro zapakirate tudi aktualne novice, od političnih dogodkov do estradnih. Katera stran je večkrat užaljena zaradi vaših besedil? Se tudi vam kdaj zazdi, da hodite po robu?
Ko estradniki to svojo javno osebnost identificirajo s svojo zasebno, ko začenjajo živeti samo javno življenje, se lahko znajdejo na tarči satire. Še posebej zato, ker so taki ljudje res lahka tarča. In da, estradniki so se v kar nekaj primerih javno odzvali na naše novice. In potem je ta mehanizem hitrih novic in iskanja senzacionalizma, ki odlikujeta spletne tabloide, stvar obrnil v našo korist, ko so začeli te estradnike napadati zaradi odziva. Nam se ni bilo treba niti odzvati. Politiki so precej bolj prebrisani, ker imajo za seboj PR-ekipe, če ne drugega. Ni redko, da se na Twitterju oglasi politik, ki je bil naša tarča, pa ga je novica nasmejala in nam priznava, da smo dobri. Halo, pravkar smo te označili za lopova, ti pa se smeješ! Tako smo prišli tudi do spoznanja, da lahko služimo tudi temnejši plati, ko se relativizirajo kriminalna dejanja, ki jih počnejo naši politiki. V tem pogledu smo zdaj precej previdnejši.

Kje pa bi vi postavili mejo med satiro in razžalitvijo?
Dobra satira napada besede in dejanje, redko pa samo osebo. Celo, kadar napada osebo, to uporablja v glavnem zato, da bi ponazorili to besedo ali dejanje, ki je njena glavna tarča. Zato je satira v vseh demokratičnih družbah zaščitena pred tožbami zaradi razžalitve in povzročitve duševnih bolečin.

Kako pa so sploh videti vaši uredniški sestanki na njuz.net?
Rekel bi, da funkcioniramo kot katera koli druga novičarska redakcija, samo z mnogo več smeha in mnogo manj stresa. (Smeh)

Na njuzu ste se ponorčevali tudi iz slovenskih protestov konec leta 2012 v novici "Slovenci odkrili, da se ob petkih lahko dobro zabavajo tudi v svoji državi". Spremljate slovensko politično dogajanje? Predstavlja satiri dober vir navdiha?
Da, na začetku smo spremljali celo regijo precej več kot zdaj. Zdaj nam ne uspe več tako pozorno spremljati drugih držav, ne samo zaradi povečane stopnje norosti v Srbiji, ampak tudi zaradi tega, ker so na naše veselje in neredko tudi ob naši podpori povsod po nekdanji Jugoslaviji vzniknile podobne strani, ki mnogo bolje od nas razumejo lokalna dogajanja. Pri tem bi, seveda, izpostavil hrvaški News-bar, ki je neustrašen.

Pravite, da je bistvo njuza sprevreči neki dogodek in novico o njem na tak način, da bi ljudje dojeli, kako absurdna je država, v kateri živijo. Srbija je torej pravi vir navdiha za vse ljubitelje satire?
Srbijo je že Radoje Domanović, naš veliki satirik z začetka 20. stoletja, oklical za Jututunska Juhahaha. In tu se ni nič spremenilo. Tako Domanović kot Nušić sta tudi danes še kako aktualna. Ne vem, ali bi lahko nekaj takega postavili na Norveškem ali v Estoniji, mislim pa, da Srbija, naj si bo še tako nora in navdihujoča za satiro, ne seže do kolen Ameriki, od koder naš satirični izraz tudi izhaja. To smo odkrili ob ustvarjanju TheGlobalEdition.com. Naši ultranorci so za en del ameriške politične resničnosti fini in dolgočasni gospodje. Tisto, kar jim gre na roko, je, da so veliki in imajo urejen sistem, ki lahko vse to sprejme in izpljune, če je treba. Mi tega nimamo in zato so naši norci vseeno precej nevarni.