Dobrih 70 let po tem, ko je Orson Welles z radijsko igro Vojna svetov v ZDA poskrbel za vsesplošno paniko med ljudmi, ki so verjeli igranemu poročilu o marsovski invaziji na Zemljo, je javnost še vedno enako lahko zavajati.
Srbski portal njuz.net je tako pred kratkim dodobra "naplahtal" številne bralce s svojo zgodbo o pijanem Srbu, ki je v Šarm el Šejku padel s pomola in pri tem povsem po naključju ubil morilskega morskega psa, ki je predtem do smrti razmesaril nemško turistko.
Članek je bil do zdaj najbolj bran na njuz.netu: po besedah Dejana Nikolića, avtorja te spletne strani, je bil prebran 200.000-krat, 45.000 uporabnikov Facebooka pa je pritisnilo "like" ob koncu besedila.
Širjenje laži kot resnice
A še zgovornejši je podatek o tem, da so številni tuji (kredibilni) mediji članek povzemali in ga objavili kot resnico, ne da bi preverili verodostojnost portala njuz.net, ki slovi po svojih lažnih objavah. "V ZN-u so vse države sveta priznale obstoj globalne zarote proti Srbom." "Zaupanja vredne diplomatske depeše, ki jih je objavil WikiLeaks, razkrivajo neverjetno informacijo, da je Slobodan Milošević - mrtev!" Vse te precej očitno izmišljene novice je objavil njuz.net.
A kljub temu so potegavščini o srbskem morilcu morskega psa nasedli številni mediji zunaj Srbije - od portala moskovske Pravde do portala hrvaškega Jutarnjega lista, od ameriškega tabloida New York Posta do slovenskega portala siol.net - in novico podali naprej svojim bralcem.

"Vsakdan na teh prostorih je tako absurden, da kot normalno pride v poštev vse mogoče," je za jutarnji.hr povedal Nikolić. In dodal: "Ljudje sprejemajo kot resnico skoraj vse, kar se objavi v Dnevniku. No, to je nekaj, česar ne smemo sprejeti in na kar se ne smemo navaditi. Če je nekdo sposoben brez preverjanja kopirati zgodbo, kakršna je bila tista o pijanem Srbu, ki je skočil na glavo morskega psa, zakaj ne bi predpostavljali, da se tudi druge novice prenašajo na ta način?"
"Mediji so najmočnejše bitje na Zemlji. Imajo moč, da nedolžnega naredijo za krivega in krivega za nedolžnega. In to je moč, ker nadzirajo ume množic," je v 60. letih dejal Malcolm X. In to se ni spremenilo. To moč se lahko zelo zlahka zlorabi, saj javnost kljub skeptičnim floskulam navadno še vedno vzame za sveto vse, kar prebere v jutranjem časniku ali pa sliši na večernih poročilih.

"Objektivnosti v novinarstvu ni," je eden izmed prvih naukov, ki se jih naučite na študiju novinarstva, skuša pa povedati, da je že sam izbor novic oz. vrstnega reda subjektivna presoja, da o sami vsebini novice in naslovu sploh ne govorimo. Ali, če citiram kanadskega teoretika komunikologije Marshalla McLuhana: "Vsi mediji obstajajo, da zalagajo naša življenja z umetnimi percepcijami in arbitrarnimi vrednotami."
To vemo vsi, ki delamo v medijih. A če mnogi to izkoriščajo za lastno korist, za izražanje določenega nazora, določenega političnega prepričanja ali pa zgolj zaradi dobička, obstajajo tudi mediji, ki javnosti razgaljajo vso absurdnost slepega sledenja medijskim zapisom.
Biti prvi
Z dandanašnjo težnjo po tem, da bi bil vsak medij prvi in najbolj bran, se povečuje tudi število nepreverjenih in napol izmišljenih zgodb. In kar je najbolj skrb vzbujajoče, je, da jim ne nasede le družba, ampak očitno tudi novinarji sami. Mar je "šola nepozornosti", kot je radio, filme in televizijo označil francoski filmski režiser Robert Bresson, res tako vseprisotna? Ali "ljudje res gledajo, ne da bi videli, poslušajo, ne da bi slišali"?

Portal njuz.net ni edini, ki poudarja to dejstvo. V ZDA to vlogo med časniki prevzema že skorajda kulten, leta 1988 v Chicagu ustanovljen The Onion. V 22 letih so tudi njegove "natege" kot dejstvo povzemali nekateri največji mediji. Med odmevnejši: "Kongres grozi, da bo zapustil Washington, če se ne zgradi nove stavbe kongresa." Znani sta tudi tisti, da je Neil Armstrong na tiskovni konferenci zatrdil, da je bil pristanek na Luni potegavščina, in da je Obama napisal 75.000 besed dolgo e-pismo, v katerem se je pritoževal čez Ameriko.

V ZDA je avtor številnih medijskih potegavščin Joey Skaggs, ki skuša z njimi dokazati, da imajo mediji ogromen vpliv, a da jih je preveč lahko "naplahtati". Skaggs je sicer dober prijatelj z Miškom Alkalajem in leta 1998 sta skupaj v slovenske medije spravila novico, da naj bi Institut Jožef Stefan s "superračunalnikom" opravljal sporne genetske raziskave na ljudeh.
Stewart skrbi za kredibilnost
In potem je tu še priljubljena satirična politična oddaja The Daily Show z Jonom Stewartom, ki sama sebe razglaša za "lažno novinarstvo" ("fake news"), v resnici pa so vsi njeni prispevki dobro preverjeni. Stewart in ekipa v oddaji brez olepševanj razkrivata neumnosti politikov, predsednikov in medijev samih, s čimer si je oddaja že prislužili bes marsikaterega medijskega kolega. A očitno deluje. Številni mladi (in višje izobraženi) Američani danes priznavajo, da se lahko, če si želijo kredibilne novice brez "spina", obrnejo le na The Daily Show.
Pri tem pa so Stewart in njegovi "lažni" dopisniki osvobojeni vsakršnih medijskih obremenjevanj z uravnoteženostjo in s pravičnostjo. Ni jim treba podajati najpomembnejših novic dneva, če so te preveč depresivne, prezapletene ali predolgočasne. Njihova edina zvestoba je zvestoba komediji. A prav z njo sežejo dlje in z njeno pomočjo si upajo tja, kamor si večina medijev ne.
Ali, kot pravi Stewart: "Naša oddaja je seveda v slabšem položaju v primerjavi s številnimi novičarskimi viri, s katerimi tekmujemo ... in to v več pogledih. Kot prvo, smo lažni. Oni niso. Zato smo, kar se tiče kredibilnosti, za čuda dejansko nekje na istem."