AfD, ki zdaj menda šteje 41.000 članov, se je v zadnjih letih radikaliziral. Zagovarja vračanje beguncev in drugih priseljencev, odpravo socialnih pomoči zanje, njen ekonomski program je libertaren (vladavina trga s čim manj državnih podpor) in bi škodil prav njegovim volivcem.

Stranka uživa 22-odstotno javnomnenjsko podporo, na vzhodu je ta še višja. Potem ko so skrajno desni posamezniki lani konec novembra razpravljali o množičnih deportacijah tujcev, se je na ulice številnih nemških mest na zahodu in vzhodu države podalo na stotisoče demonstrantov.

Protesti proti desnim skrajnežem so v Nemčiji napovedani tudi za prihodnji konec tedna. O tej temi smo govorili z raziskovalcem z nemškega inštituta za integracijske in migracijske študije (DeZIM) Marcusom Englerjem.

Obsežna študija, ki jo je vodil sociolog Steffen Mau z Univerze Humboldt, kaže, da Nemčija ni razcepljena družba, tudi pri vprašanju migracij ne. Dokaj splošen konsenz je, da je Nemčija bila, je in ostaja dežela priseljencev, ki so tu dobrodošli. Bi se strinjali s to posplošeno ugotovitvijo?
V znanosti obstajajo različne ocene. Navajate študijo Maua in njegovih kolegov, katere ugotovitve se glasijo res protiintuitivno, namreč, da v državi ni močne polarizacije. Tako kažejo dolgoročni podatki. Ti so sicer odvisni od metode in kazalnikov. V splošnem je pomirjujoče vedeti, da obstaja nekakšen temeljni konsenz glede priseljevanja, toda verjamem, da v zadnjem času že vidimo močno polarizacijo.

Od kod pa prihaja?
V glavnem od političnih strank. Če si pogledate Alternativo za Nemčijo (AfD) in druge skrajno desne stranke, je to zanje praktično najpomembnejša tema. Iskreno rečeno, tudi Krščanskodemokratska unija (CDU/CSU, stranka nekdanje kanclerke Angele Merkel, op. a.), torej največja opozicijska stranka, skoraj dve leti dviguje svojo priljubljenost s temo migracij in azila. Ni naključno, da politiki Unije skoraj vsak teden predstavljajo nove ideje na tem področju in to koristi zgolj AfD-ju in skrajni desnici, ki razširja zelo podobne ideje.

V CDU-CSU-ju sicer ne govorijo o remigraciji, pač pa o omejevanju prihoda beguncev in zlasti zmanjšanju privlačnosti socialnih pomoči zanje. Te so se, če gledamo zneske v proračunu, res povečale. Mislite, da nemški državljani v splošnem ne zahtevajo manj radodarnih podpor migrantom? Vtis, ki ga dajejo vse stranke v Bundestagu (z izjemo Levice) je, da volivci pričakujejo strožjo migracijsko politiko, manj denarja za migracije ...
Ja, glede tega se stranke prepirajo. Ne vse. V Uniji in AfD-ju so si kar blizu. Toda v koalicijskih strankah, torej pri Socialnih demokratih, Zelenih, v liberalnem FDP-ju malo manj, potekajo ostre debate in prepiri, v njih ni veliko enotnosti. Tudi ko kancler Olaf Scholz za Spiegel izjavi: "Vračati moramo v velikem slogu," to ne pomeni, da so se v stranki tako odločili in nehali prepirati. Z znanstvenega vidika lahko rečem, da ni tako, da se politiki odzovejo in storijo, kot od njih pričakuje prebivalstvo, temveč gre za dinamičen sistem. Večine ljudi v anketah ne moti, da živijo v bližini beguncev ali migrantov, toda nanje čedalje bolj vpliva medijski in politični diskurz prek družbenih medijev. Običajno jih lastne izkušnje ne prestrašijo ali odvrnejo od migrantov, pač pa so za to krive medijske razprave. Nočem sicer reči, da Nemčija ne stoji pred izzivom. Leta 2022 smo imeli zelo velik priliv beguncev, prav tako 2023 (številke so se sicer umirile, toda na višji ravni). Kako najti rešitev in obvladati razmere – to je izziv. Toda ljudje si delajo skrbi ne zaradi lastnih izkušenj, pač pa političnih debat.

Ali Scholzeva vlada v tem smislu dela kaj narobe?
Mislim, da vlada, tako kot vse druge vlade, ne ve čisto, katero smer bi ubrala. Koalicija je nastopila z zelo liberalnim programom glede politike priseljevanja, ki ima sicer elemente vračanja, sklepanja sporazumov z državami izvora migracij in strožje nadzore na mejah, ampak v splošnem je program liberalen in prepozna nujo priseljevanja. Zato je vlada stalno pod pritiskom AfD-ja in CDU-ja, saj vidite javnomnenjske ankete. Vlada ima nizke vrednosti in čuti, da se mora odzvati. Skuša uveljavljati večje omejitve, da bi pridobila volivce z desnega roba, toda pri tem je neuspešna. To ne deluje nikjer. Človek se vpraša, zakaj se iz tega ne nauči. Kot znanstvenik lahko rečem, da bi si želel drugačen politični diskurz, ki izzive jemlje resno in manj temelji na resentimentu. Tisto, kar kritiziram, pa ne samo jaz, je, da vidimo že postfaktične elemente oziroma fake news. Od opozicije, včasih tudi vlade, slišimo "dejstva", ki sploh ne držijo. In to je skrb vzbujajoč razvoj dogodkov.

V čem vidite naraščajočo priljubljenost stranke AfD – v volivcih, njihovem nezadovoljstvu, ali je kaj posebnega na stranki? Stranka AfD je namreč tako skrajna in posebna, da se je od njenega "remigracijskega" diskurza oddaljila tudi Marine Le Pen (Nacionalni zbor in AfD v Evropskem parlamentu tvorita poslansko skupino, op. a.).
Uspeh desnih populističnih strank vidimo v veliko državah, to ni povezano le s priseljevanjem tujcev. Tema je nekoliko precenjena. Je pomembna in seveda jo izkoriščajo strateško za sporočilo "Varujemo vas pred nevarnim priseljevanjem tujcev", toda mislim, da jih volivci izbirajo, ker so nezadovoljni z drugimi strankami. Imamo mnogotere krize, rešitve na nacionalnih ravneh ne delujejo, v Evropski uniji je veliko prepirov, rešitev ni enostavno najti … Pri strankah najdemo tudi pomanjkanje poguma, da vztrajajo pri svoji politiki in se ne ozirajo na desno. Mislim, da bi tako privabile tudi druge volivce, ne sicer AfD-jevih, ampak druge. Študije kažejo, kadar se socialdemokratske stranke skušajo premakniti malo bolj v desno, skoraj ne pridobijo novih glasov, izgubijo pa podporo ljudi s priseljenskim ozadjem ali bolj liberalnih volivcev. Zanimivo je, da smo v Nemčiji zdaj priča novemu protestnemu gibanju, ki ga je sprožila zarota desnih skrajnežev, ne le AfD-ja, tudi člana Unije sta bila zraven … To je ljudi zdramilo. Povsod v Nemčiji, v velikih in majhnih mestih, vidimo demonstracije. Ljudje razumejo, da hočejo desničarji družbo povsem spremeniti. To jih skrbi in jezi. Mislim pa, da je to tudi sporočilo vladi: naj ne teka vedno za desnimi, pač pa naj se od njih jasno ogradi. Na retorični ravni vlada to sicer počne. Zanimivo bo opazovati, kako bodo zdaj potekali protesti, pa razprava o prepovedi AfD-ja … Mislim, da protesti lahko spremenijo igro in razprava začne potekati v boljšo smer.

"Spremenjena igra" se mora odraziti tudi v anketah. Tega pa ne vidimo. AfD v Turingiji uživa 37 odstotkov.
Prezgodaj je še. Za odraz v anketah moramo počakati. Tudi med volivci AfD-ja niso vsi s skrajno desnimi nazori, ima pa stranka trdno jedro, ki znaša manj kot deset odstotkov. Teh se ne da odvrniti od stranke, drugim pa je treba ponuditi nekaj drugega. Res pa je, da bi na lokalnih volitvah na vzhodu Nemčije AfD lahko postal najmočnejša sila. To bi politični proces povsem spremenilo, saj bi bile nujne koalicije med Unijo, Levico in novim Združenjem Sahre Wagenknecht. Počakati moramo tudi, ali bodo imeli protesti vpliv na javni diskurz. Lahko že opazimo pričakovanje, da se vladne stranke temi migracij resneje posvetijo, obenem pa naj se ukvarjajo tudi z ekonomskimi temami in stvarmi, ki zaznamujejo vsakdan.