Mušaraf je prišel na oblast z vojaškim udarom oktobra 1999. Njegov argument je bil, da skuša stabilizirati državo, a devet let po začetku svoje vladavine je le še povečal nezaupanje Indije, tradicionalne nasprotnice Pakistana, v državo, hkrati pa je odtujil tudi islamistične fundamentaliste znotraj svoje lastne države.

Sojenje odstavljenemu premierju
Med prvimi Mušarafovimi nalogami je načrt za oživitev gospodarstva in boj proti korupciji (pri čemer v vseh letih ne naredi ničesar), ob vsem tem pa poglavitna skrb ostajajo nemirne razmere v Kašmirju. Proti nekdanjemu premieru Šarifu vloži obtožnico, da pa bi preusmeril pozornost z njegovega sojenja (na katerem ga obsodijo na dosmrtno kazen), Mušaraf zamenja šest sodnikov vrhovnega sodišča.

Mušaraf še leta 2000 v intervjuju za BBC sicer zagovarja pakistansko podporo afganistanskim talibanom in ostaja nevtralen glede Osame bin Ladna, ki je takrat stal za napadi v Afriki. Istega leta preseneti vse, ko izpusti Šarifa iz zapora. Leta 2001 so v Pakistanu prve volitve po vojaškem udaru, a volivci jih kljub temu kritizirajo zaradi vojaške vpletenosti v proces.

Zavezniki na Zahodu, sovražniki doma
Mušaraf se poleg (neuspešnega) razreševanja konflikta z Indijo loti tudi prizadevanj, da bi ZDA odpravile sankcije proti Pakistanu. Po 11. septembru je tako eden prvih, ki stopijo na stran ameriške vojne proti globalnemu terorizmu. A če svojo odločitev še lahko uspešno zagovarja pred pakistansko vojsko, je manj uspešen pred kleriki in drugimi fundamentalisti - ki so že tako sumničavi do Mušarafa.

Britanski premier Tony Blair Pakistanu kmalu obljubi gospodarsko pomoč, Mušaraf pa iz svoje vojske in obveščevalnih služb odstavi moške, ki so pomagali talibanom. Ob bombardiranju Afganistana Mušaraf pusti ameriškim silam uporabo vzletišč blizu meje, s čimer sproži še več protestov v svoji državi. Notranjih nasprotnikov je vse več, Mušaraf pa skuša zadušiti vsake nove demonstracije, uperjene proti njemu. Oglasi se celo sam bin Laden s pozivom za odstavitev Mušarafa.

Za trdne vezi z Zahodom Mušaraf zapre mejo z Afganistanom, aretira vodjo opozicije in razglasi, da so pakistanski jedrski objekti pod nadzorom. Nato odpotuje v London na srečanje z Blairom in v New York na srečanje z Georgeom Bushem. Javno obsodi islamistični ekstremizem in leta 2005 v zgodovinskem govoru odpre vrata odnosom z Izraelom, zaradi česar je deležen še več kritik iz muslimanskih držav. Leta 2003 preživi še tretji poskus atentata nanj.

Obsedno stanje in smrt Butove
Novembra 2007, le nekaj dni predtem, ko naj bi vrhovno sodišče odločalo o peticiji, ki je izpodbijala ustavno veljavnost njegove vnovične izvolitve za predsednika v kontroverznih oktobrskih volitvah, Mušaraf aretira več sodnikov in odvetnikov vrhovnega sodišča, vključno z glavnim sodnikom. Ob tem naroči še aretacije političnih oporečnikov in aktivistov človekovih pravic ter ukine vse zasebne televizijske kanale.

Razglasi izredno stanje, ki traja dober mesec, pakistanska volilna komisija pa v tem času potrdi njegovo izvolitev za predsednika. Opozicijo zastopa tudi slovita Benazir Buto, nekdanja premierka države pred nastopom Mušarafa. Decembra 2007, le dva tedna pred parlamentarnimi volitvami, Benazir Buto umre v atentatu, potem ko ji je Mušaraf odredil hišni pripor. Številni krivdo za njen umor še vedno pripisujejo Mušarafu.

K. S.