Volitve vodje nemške države so nekaj posebnega. Medtem ko državne poglavarje v republikanskih sistemih izbirajo ali v parlamentih ali na neposrednih volitvah, je nekdanja zahodnonemška ustava, ki je postala pravni okvir leta 1990 ponovno združenih Nemčij, zaradi specifičnih izkušenj iz Weimarske republike za izvolitev poiskala tretjo rešitev: izvolitev na tako imenovani "zvezni skupščini".

To telo sestavljajo vsi poslanci (612 ) spodnjega doma nemškega parlamenta (Bundestaga)in še enkrat toliko odposlancev iz 16 parlamentov zveznih dežel. Skupno število volilne skupščine je torej 1.224, predvidljivost glasovanja pa je negotova.

Nepredvidljive večine
Medtem ko je v politično razmerje (večina, manjšina) med poslanci Bundestaga jasno, je ta odnos pri odposlancih iz zveznih dežel manj oprijemljiv. Po tradiciji so v delegacijah dežel odposlanci sicer izvoljeni po strankarskih razmerjih v deželnih parlamentih (količinsko), sicer pa jih izbirajo tudi zunaj politike (gospodarstvo, kultura, šport), kar naj bi volilni skupščini dvignilo ugled in reprezentativnost.

Nemškega predsednika volijo šele od leta 1949, ko je tedanja Zvezna republika Nemčija na ozemlju nekdanjih zasedbenih con štirih velesil s sprejetjem ustave znova dobila neodvisnost. Mandat predsednika, ki ima reprezentativne funkcije in mora biti star najmanj 40 let, traja 5 let, izvoljen pa je lahko le dvakrat. Druga izvolitev do zdaj ni uspela še nobenemu kandidatu, čeprav so se zanjo potegovali trije. Prav tako trikrat so do zdaj neuspešno kandidirale ženske. Postopek izvolitve dopušča največ tri volilne kroge, za zmago pa zadošča enostavna večina.

Volitve predsednika, katerega najpomembnejša funkcija je poleg moralnega in nadstrankarskega poslanstva tudi podeljevanje mandatov za mandatarstvo vlade, so vselej tudi določen preizkus razmerja političnih sil in napoved morebitnih prihodnjih koalicijskih povezav.

Letos to še posebej velja, saj bodo jeseni zvezne parlamentarne volitve, ob katerih se napovedujejo različne možnosti. V tem trenutku je največ možnosti za vnovično veliko koalicijo CDU/CSU in SPD, ankete javnega mnenja pa kažejo, da so mogočee tudi povezave CDU/CSU in FDP, SPD in zeleni, morda celo tako imenovana »semaforska » koalicija (rdeči, rumeni, zeleni).

Trije kandidati
Sobotni kandidati so zdajšnji predsednik Horst Koehler (65), ki prihaja iz CDU-ja in je finančni strokovnjak, prof. dr. Gesine Schwan (65), ugledna politologinja, ki jo je podprl SPD, in Peter Sodan (73), ki prihaja iz stranke levih (naslednica nekdanjega vzhodnonemškega SED in več združenih zahodnonemških levičarskih gibanj), po poklicu pa je igralec, najbolj znan po vlogi komisarja v TV-kriminalkah Tatort.

Po napovedih naj bi bil Koehler prvi, ki bo izvoljen drugič, Sodan je simboličen kandidat brez realnih možnosti, Schwanova pa bi lahko morebiti zmagala ob koaliciji SPD, zelenih in levih, kar bi gotovo povzročilo žolčne razprave, saj se zlasti SPD otepa preveč vidnega povezovanja z levico.

B. B.