Na koncu razstavnega prostora galerije Aksioma iz polmraka sije zeleno obarvana fotografija krajine. Z žarečo pokončno črto na sredi. Ob njej piše The Light of God (Božanska svetloba). "Tako temu rečejo marinci," pove James Bridle in doda, da je ta ponazoritev pogleda skozi noč, ki je dostopen le tistim, ki imajo prav posebna in hudimano draga očala, zanj simbol politične privilegiranosti tistih, ki imajo denar. In – ja – tega ima največ vojska …
Kdo je pravzaprav James Bridle? Bridle je Britanec; je računalniški inženir oziroma programer; vsaj kar se formalne izobrazbe in prvih let profesionalnega življenja tiče. Zdaj je predvsem umetnik. In publicist. To je tisti James Bridle, ki je pred približno letom dni ure in ure sedel pred vhodom na enega od terminalov letališča Stansted v severnem Londonu; pred tistim terminalom, s katerega vzletajo in na katerem pristajajo le zasebna letala oziroma natančneje luksuzna zasebna letala. "Ko sem prejšnje poletje kot navaden turist odpotoval na počitnice s Stansteda, je tam ob vzletni stezi stal zasebni 747 dubajske kraljeve družine," je zapisal Bridle in dodal, da je tam tudi izpostava Harrodsove storitve zasebnih poletov z geslom: "Hitri, nezapleteni in diskretni prihodi in odhodi."

Ampak tokrat Bridle ni potoval. Sedel je v avtu in čakal na večer. Takrat se namreč klientela na tem posebnem terminalu drastično spremeni. Potniki na zasebnih čarterjih niso več petični popotniki, ampak … ljudje s popolnoma drugega konca socialne lestvice: nesrečneži, ki so jim zavrnili prošnjo za azil, in pa tisti, ki jim je pretekel vizum in ki jih je v skladu z britansko zakonodajo treba pač deportirati. Ampak na prestižnih zasebnih letalih …? Ja. Potem ko je leta 2010 na rednem letu British Airwaysa umrl angolski državljan Jimmy Mubenga, ki so ga deportirali v domovino. In to zaradi zadušitve. In po tem dogodku so se komercialne linije začele braniti vsakega opravka z emigranti.
Poleg terminala na Stanstedu je Bridle pod drobnogled vzel še dve londonski lokaciji, povezani s pravno sicer dopustno, a etično sporno prakso obravnavanja azilantov in drugih emigrantov. Ampak to je le eden od projektov, s katerimi se je Bridle v zadnjih letih povzpel do enega najbolj cenjenih umetnikov, ki povezujejo polje hekerstva, žvižgaštva in umetnosti. Je pa Seamless Transitions (Brezšivne tranzicije) prav zaradi begunske problematike eden najbolj aktualnih projektov Bridla, ki trenutno v galeriji Aksioma razstavlja projekte, povezane s svojim raziskovanjem delovanja dronov; no, ti seveda zaradi nedavnih razkritij novinarjev preiskovalnega spletnega časopisa The Intercept - med drugim, da je bilo kar 90 odstotkov žrtev napadov z brezpilotnimi letali v zadnjih treh mesecih posledica njihovega napačnega oziroma nenatančnega usmerjanja - niso nič manj aktualni.

Zakaj ste se pravzaprav začeli ukvarjati z brezpilotnimi letali?
O njih sem začel brati že pred leti, ko se o dronih sploh še ni veliko poročalo. In zares me je presenetil podatek, da jih pravzaprav uporabljajo že 15 ali 20 ali celo več let. Zdelo se mi je popolnoma neverjetno, da obstajajo ti leteči roboti, ki delujejo po vsem svetu in sodelujejo v vojnah in da imajo tako velik vpliv na geopolitiko sveta, da pa to sploh ni predmet javnih razprav. In takrat sem se zavedel, da je to povezano z veliko stvarmi, ki so me tedaj zanimale: predvsem z našim odnosom do novih tehnologij in pa tudi s tem, kako nove tehnologije, ki jih sploh še ne razumemo popolnoma, postanejo tema znotraj kulture. In droni so se mi zdeli zares pomemben in jasen primer tega. Ampak dronov seveda ne uporabljajo le v vojaškem kontekstu. Na neki način so postali vsepovsod prisotni.
Ali so brezpilotna letala neka slutnja ali neki vzorec za predstavo, kakšna bo prihodnost?
Zares smo se začeli privajati na drone, ki delujejo v komercialni sferi, in ki jih je vedno več okoli nas. Ampak ko govorimo o njih, je zame pomembno predvsem to, da ne pozabimo, v katerem kontekstu so se pojavili. In to je vojaški kontekst. In seveda kontekst obveščevalne dejavnosti in nadzora. Tu je treba omeniti strateški pomen pogleda od zgoraj navzdol. To je pogled, ki označuje oblast, moč in nadzor nad zbiranjem podatkov. Tisti, ki lahko od zgoraj opazuje sovražnika, ne da bi se ta tega zavedal, je v premoči.

Ampak še nekaj drugega je ključno. Droni so del zgodbe o glavni poti razvoja novih tehnologij. Velik del tehnoloških prebojev se je zgodil prav zaradi tehnološkega razvoja, ki ga je spodbudil vojaški kontekst. Računalniki so verjetno najbolj znan tovrsten primer, saj so najprej nastali iz strojev, s katerimi so skušali dešifrirati zakodirana sporočila. Isto velja za medmrežje, katerega razvoj je najtesneje povezan s hladno vojno in z željo po decentraliziranju komunikacije znotraj vojaško-političnega kompleksa. In prav to se mi zdi ključno, da bi se ljudje zavedeli, da lahko tehnologije razumejo šele, ko razumejo kontekst, v katerem so nastale.
Vaš glavni projekt, povezan s temo dronov, je Dronestagram. Že ime namiguje, da gre za nekaj, kar je povezano s fotografijo. Zakaj ste se pravzaprav odločili iskati fotografije lokacij napadov z brezpilotnimi letali?
Dronestagram je precej povezan z mojo željo, da bi bolje razumel širši kontekst ali omrežje, v katerem delujejo in so angažirani droni. Ti seveda niso avtomati, ki sami usmerjajo svoje akcije. Povezani so s sateliti, preko teh pa jih usmerjajo konkretni ljudje. Veliko sem tudi bral o operacijah dronov zunaj 'uradnih' vojnih območij. Prav zaradi dronov se je namreč vojno območje razširilo čez celoten planet. Dronov nihče ne kliče na zagovor, ne odgovarjajo pred sodišči in težko ali skoraj nemogoče je izslediti konkretno osebo, ki jih upravlja.

Tu se torej izgublja jasna linija odgovornosti za posamezen napad. In tako sem začel zbirati poročila o napadih z droni v Pakistanu, Jemnu, Somaliji in na drugih krajih, ki uradno sploh niso v vojni; kjer vojne uradni ni. Informacij o napadih sicer ni težko najti, ampak o napadih ne obstajajo fotografska ali videoporočila. Tam ni novinarjev. In zdelo se mi je skoraj neverjetno, da se v tej dobi, ko vsi ves čas fotografirajo in snemajo in to vsepovsod objavljajo, preprosto ni podob napadov z droni. Da je še vedno mogoče voditi vojno in da o tem mediji ne poročajo. In z isto tehnologijo, ki omogoča delovanje dronov, smo v zadnjih 20 letih razvili tudi zadeve, kot so Google Maps in druge strani, na katerih so dostopne satelitske fotografije. In prav vsak se lahko priklopi na medmrežje in najde aktualne fotografije katerega koli kraja na svetu. Preprosto iz žepa potegnete telefon in preko dobite pogled na kateri koli kraj na svetu. Kot bi bili supersila …
In torej, kako je mogoče, da teh podob vojne enostavno ni? Dronestagram torej povezuje to dvoje: vsakič, ko se zgodi napad z droni zunaj vojnega območja, poiščem fotografijo tega kraja na javno dostopnih spletnih straneh in potem ponovno objavim v katerem od družbenih omrežij. Ker to je kraj, kamor dandanes vsi gredo, ko želijo videti kakšen mali izsek tujega sveta. In to je isti proces, v katerega so speti tudi droni – in Dronestagram poudari, da gre tudi pri dronih za uporabljanje spleta, da vidiš neki dogodek od daleč – poudarimo povezavo med današnjimi vojaškimi in spletnimi tehnologijami, ki jih uporabljamo vsak dan.
Droni naj bi bili tudi simbol sodobnega vojskovanja, v katerem so ljudje vsaj fizično vedno manj prisotni …
Prav ta ideja, da droni na neki način simbolizirajo umik človeškega dejavnika iz vojskovanja, je iluzija in upam, da moji projekti o tem tudi govorijo. Želim poudariti, da o tehnologiji in ljudeh ne moremo razmišljati kot o dveh ločenih stvareh. Tehnologija sama na sebi ni nikoli dobra ali slaba ali celo zlobna. Tehnologija vedno deluje na način, ki ji ga mi določimo. Noben družbeni in politični proces, za katerega se zgodi, da je samodejna posledica pojava neke tehnologije, seveda ni posledica nekega avtomatizma. In tudi govoriti o avtomatizaciji industrije in posledični odvečnosti delovne sile ali pa o tem, kako družabna omrežja definirajo naša življenja preprosto kot o posledici tehnološke revolucije, je napačno. Vse je (bilo) načrtovano. Nič ni naključno. Vse se dogaja, ker nekateri ljudje to hočejo.

Torej obstajajo (nevidni) ljudje, ki delujejo kot neke vrste bogovi … Ali na to namiguje fotomontaža z naslovom Božanska svetloba?
Ja, na neki način, ampak ne dobesedno. V bistvu to ni naslov, ki bi si ga jaz izmislil. Gre za poimenovanje, ki ga uporabljajo marinci in ki natančno opisuje to, za kar pri najnovejši vojaški tehnologiji gre. Božanska svetloba je primer privilegija posedovanja najnovejše tehnologije. Govori o tem, da je tehnologija dostopna le peščici ljudi.

Konkretno: božanska svetloba je izraz za laserski žarek, ki ga pošlje dron in ki označi tarčo. Pošlje ga tisti, ki seveda od nekje daleč vodi brezpilotno letalo, vidijo pa ga lahko le tisti, ki nosijo zelo zelo draga očala, s katerimi lahko vidite tudi ponoči. Ameriški marinci na primer. Oni torej lahko vidijo svet tudi ponoči, in sicer zaradi svojih političnih in finančnih privilegijev. Ampak če se mi zavemo in začnemo razumeti, kaj pomeni to, da so nekateri tehnološko privilegirani, je to že začetek poti do tega, da bomo tudi mi nekoč lahko uporabljali to tehnologijo.
Kaj konkretno je namen tega laserja?
To je čisto enostavno označevalni laser, kakršni so nameščeni tudi na puške ali pištole. Gre preprosto za napravo, s katero lahko označimo stvari, definiramo svojo tarčo; tak laser lahko uporabimo tudi, če želimo na določenem mestu zbrati posamezne osebe – vojake denimo, ki gredo v nočno akcijo. Ampak seveda – vidijo ga lahko le privilegirani ljudje.
Kako pa je z vašim preučevanjem dronov povezan projekt V senci brezpilotnega letala (Under the Shadow of the Drone), pri katerem v naravni velikosti v javnih prostorih zarisujete obrise dronov?
To je bil popolnoma prvi projekt, pri katerem sem se ukvarjal z brezpilotnimi letali. In ja, tudi v Ljubljani smo narisali tri (pred Kinom Šiška, pred hotelom Park in v BTC-ju pred Kolosejem, op. P. B.). Čisto na začetku mojega ukvarjanja z droni me je gnalo predvsem to, da še nikoli nisem videl nobenega. Nekako si sploh nisem znal predstavljati, kako bi se počutil, če bi stal pred dronom in zrl vanj. Brez konkretnega objekta je res težko razmišljati. In zato sva s prijateljem, s katerim sva si delila studio, s spleta potegnila načrt za drone in jih v naravni velikosti sva potem narisala na tla nekega parkirišča.
V trenutku nama je bilo jasno, da lahko šele zdaj zares začneva razmišljati in razpravljati o dronih. Najprej naju je osupnila velikost brezpilotnih letal. Niti sanjalo se nama ni, da so tako velika. Ampak seveda tudi to, kako velika in obenem nevidna so brezpilotna letala. In ko ga vidiš pred seboj, se vprašaš, zakaj še nikoli nismo videli nobenega drona in kaj nevidnost dronov pravzaprav pomeni.
Kakšen je družben in političen pomen te nevidnosti in zakaj je z njo povezana tudi odsotnost razprave?
Seveda gre v osnovi za to, da so to roboti, da na 'naši' strani ni nihče ubit in še vidimo nikoli ne nobenih žrtev … Ampak že ko na javnem prostoru narišeš obris drona v merilu 1 : 1, vsa ta vprašanja nekako vdrejo na plan. Zdaj drone rišem že več let in na spletu sem objavil načrte, tako da jih lahko nariše kdor koli. Tudi v Ljubljani so sodelavci galerije Aksioma že pred mojim prihodom narisali drone na treh krajih. Ampak naša ideja obrisov dronov se ni uveljavila le v galerijskem prostoru, uporabili so jo tudi že na protestih. Droni tako preprosto postanejo bolj realni.
Morda veste, koliko brezpilotnih letal je trenutno v uporabi?
Niti sanja se mi ne. Ameriška vojska jih ima več sto, Britanci več deset, mnogo drugih evropskih vlad jih je že kupilo nekaj ducatov. Tudi izposojajo si jih med seboj. Malo je znano, da tudi precej kitajskih dronov trenutno leta nad Afriko, da je nekaj res velikih angažiranih v spopadih v Nigeriji. Vedno več jih je vključenih tudi v spor med Indijo in Pakistanom, pa znotraj Pakistana in v palestinsko-izraelski krizi … Mislim, da se ta trend ne bo še kmalu končal. Vedno novi načini uporabe dronov se načrtujejo in tudi že uvajajo.
Mislite, da bo prišlo do neke vrste konflikta med zagovorniki dronov in zagovornikov uporabe klasičnih letal?
Predvsem mislim, da bodo letala postajala vedno bolj podobna dronom. Ključni razlog, da že v tem trenutku ni več dronov v uporabi, je preprosto nasprotovanje pilotov. Tudi ameriško letalstvo je v razvoju dronov deset let v zaostanku glede na to, kje bi že lahko bilo. Ampak piloti vedno znova vzkliknejo: hej, čakajte malo … Mi smo piloti in mi upravljamo letala in tako bi moralo ostati. In pri tem vztrajajo iz razlogov, ki niso popolnoma moralni ali logični, imajo pa veliko opraviti s položajem človeka v središču vesolja.
Ali droni pravzaprav napovedujejo prihodnost, v kakršni bomo živeli; so nekakšen model za tehnologijo prihodnosti?
Ko danes rečemo drone, seveda govorimo predvsem o brezpilotnih letalih, torej o letečih stvareh. Ampak letenje je le praktičen poligon za testiranje celega diapazona nove inteligence. In res, zdi se, da bo naslednja faza dronov neka oblika veliko manj omejene umetne inteligence v različnih vrstah orožja. Ne bomo imeli le avtonomnih letal, ampak tudi avtonomne tanke, puške in vse možne vrste drugega strelnega orožja.
In prav tu pridemo do tega ključnega vprašanja vključenosti ali odsotnosti človeškega odločevalca. Naletimo na klasično vprašanje, ali lahko stroj sprejema moralne ali etične odločitve, ali bi morda bilo celo bolje, da bi težke odločitve sprejemali stroji, ki niso pristranski in jih zato pri odločanju glede tega, kdo bo živel in kdo umrl, ne ovirajo ali pa celo spodbujajo človeški instinkti. Ne vemo … Morda je dobro, da imamo računalnike, ki jih ne mučijo čustva, ampak morda lahko ob napaki programske ali strojne delajo tudi hude napake.
Sicer pa se je treba zavedati, da že zdaj nekatere zelo pomembne odločitve sprejemajo računalniki. Samo za primer: ko pokličete v banko in povprašate za možnost posojila ali hipoteke, glede tega pač ne bo odločil človek. Odločitev bo rezultat zapletenega matematičnega procesa, sprejel jo bo algoritem, in če smo popolnoma iskreni, moramo priznati, da tudi večina bančnih uslužbencev, ki bodo na koncu podpisali pogodbo o posojilu, ne razume, kako je do odločitve računalnika prišlo. In seveda je zato eno najbolj ključnih vprašanj našega časa vprašanje, do katere mere naj človeške zadolžitve prenesemo na stroj, ki je v bistvu stroj za računanje.
Predvsem zaradi projekta Dronestagram vas mnogi poznajo kot umetnika, ki ga zanimajo nevidni prostori – prostori, za katere zlahka izvemo, da obstajajo, poznamo tudi politične procese, ki se na njih odvijajo, katerih podob pa ni. Vendar pa je veliko pozornosti dobil tudi projekt Seamless Transitions, ki ste ga naredili v sodelovanju z londonsko galerijo Photographer's Gallery, in ki razkrije podobo treh zelo zanimivih prostorov, na katerih britanska vlada izvaja svojo sporno politiko do emigrantov in prosilcev za azil.
Ja, izhodišče tega projekta, v katerem sem predstavil računalniško simulacijo treh zanimivih prostorov, prestižnega terminala na letališču Stansted, center za pridržanje prosilcev za azil na letališču Heathrow in pa posebno prizivno sodišče za imigrante Special Immigration Appeals Commission, je bilo dejstvo, da je o dogajanju na teh krajih zelo lahko dobiti zelo verodostojne podatke, videti pa jih ne moremo; niti jih ni dovoljeno fotografirati. In ker je – kot sem to povedal že ob razpravi o dronih – težko razpravljati o nečem, česar si vizualno ne moremo predstavljati – ja, ljudje smo pač preprosta bitja in imamo radi konkretne stvari -, sem posukaš ustvariti arhitekturno simulacijo teh prostorov.
Ampak kako ste sploh prišli do te teme?
Tudi tu je bilo izhodišče raziskovanje dogajanja v zraku. Pregledoval sem spletne strani, na katerih lahko sledite prav vsakemu letalu, ki leti kjer koli na svetu. In najprej sem prav tako – posredno s pregledovanjem zabeleženih poletov - skušal preveriti govorice, da večino ljudi, ki so jim pretekli vizumi ali pa so neuspešno prosili za azil na Otoku, deportirajo ponoči. Te ljudi sredi noči posadijo v letala in jih peljejo iz države.
To so zasebna čarterska letala, ne običajne linije. Tako jih nihče ne vidi. Terminal, s katerega jih izženejo, je na letališču Stansted v severnem Londonu, s katerega številni Britanci potujejo na počitnice. Ima pa zasebni terminal, ki ga uporabljajo le za zasebna letala. Torej gre za terminal, na katerega ne more vstopiti vsakdo.
In zelo podobna je zgodba s centrom za priseljence na letališču Heathrow in s posebnim sodiščem, ki so ga ustanovili za zasliševanje posebno zapletenih primerov obravnave prosilcev za azil. Na tem sodišču veljajo posebna pravila, saj lahko sodnik upošteva tudi skrivno dokazno gradivo, ki ga med potekom procesa prinesejo skozi posebna stranska vrata in katerega ne sme videti niti odvetnik obtoženega. Torej imamo tu nekakšen orwellovski in kafkovski položaj.
Ampak kako ste potem sploh lahko izvedeli, kakšni so ti prostori, če gre za ustanove, do katerih javnost nima dostopna in katerih fotografije vsaj uradno ne obstajajo?
Pravzaprav sploh ni bilo težko. Obiskal sem oddelke za prostorsko planiranje upravnih enot, na katerih ozemlju ti objekti stojijo, in preprosto zaprosil za načrte teh prostorov. In dobil sem jih. Nato pa sem ljudi, ki se ukvarjajo predvsem z izdelavo računalniških simulacij prestižnih stanovanj, prosil za izdelavo videoanimacij. In te smo razstavili.
Pa ni sodni postopek, v katerem sme sodnik upoštevati dokazno gradivo, ki je nedostopno odvetniku, protizakonit?
Ne, saj smo sprejeli zakon, ki to dovoljuje. Če pač sprejmeš zakon o izjemah od nekega drugega zakona, je zdaj zakon pač ta zakon o izjemah. Prav proces spreminjanja in razvoja prava je stvar, ki me zelo zanima. Zelo me zanima, kako pravo definira določene procese in fenomene in kako se skozi zgodovino spreminja. Kot nekdo, čigar ozadje je tehnologija, se mi pravo zdi zelo podobno računalniškemu programu. Videti je kot program, ki ga napišeš in nato poženeš, ki pa ga lahko tudi ves čas dopolnjuješ in 'obnavljaš'. Zdi se mi, da ima pravno moč predvsem tisti, ki ima moč oziroma pravico, da pravo spreminja.
Kako pa ste pravzaprav postali umetnik? Po izobrazbi ste vendar računalniški inženir …
Umetnik sem postal povsem po naključju. Ključno je bilo, da so bili mnogo moji projekti videti kot umetniški projekti. Tudi ko sem narisal prva brezpilotna letala, to ni bilo mišljeno kot umetniški projekt, ampak je šlo preprosto za to, da si ustvarim orodje, s katerim bom lažje razmišljal o problematiki brezpilotnih letal. Šele pozneje je to pristalo v galeriji. Tudi večina zadev, ki so razstavljene tu v Aksiomi, je nastala iz mojega osebnega zanimanja, kot rezultat neke moje raziskave, ki pa sem jo objavil na spletu, na koncu pa je vse skupaj pristalo v galeriji.
To je tudi posledica tega, da lahko v galeriji narediš pravzaprav prav vse in zato so galerije tudi nekakšno naravno okolje za predstavitev najbolj drznega razmišljanja in nenavadnih idej. Pa še nekaj je zelo pomembno. S tem, ko sem postal umetnik, sem dobil dodatno perspektivo. Kot programer sem delal več let, in čeprav sem bil ves čas del tega informacijskega sistema, znotraj katerega se dogaja večina sumljivih in prisluškovalnih poslov, o teh zadevah preprosto nisem mogel kritično razmišljati. Z njimi sem si pač služil denar. Šele kot umetnik sem dobil potrebno distanco in na te stvari pogledal z druge perspektive.