Neprofitna ameriška organizacija Altarum Institute je julija in avgusta letos izvedla raziskavo v 365 oskrbovalnih domovih za starejše v 36 ameriških zveznih državah in ugotovila, da omejitveni ukrepi, ki naj bi jim rešili življenje pred morebitno okužbo, vplivajo na prav vsak del posameznikovega življenja, tudi na duševno zdravje.

"Če me ne bo ubil virus, me bo osamljenost" ter "pogrešam svojce, zelo sem žalosten in depresiven," so bili nekateri odzivi stanovalcev v domovih za starejše, ki so v poletnem času, ko je bila anketa izvedena, že pol leta živeli pod strogimi ukrepi omejitve gibanja, prepovedi obiskov in druženja s sostanovalci.

"Veliko smo naredili glede razumevanja, kako ljudi zaščititi, moramo pa tudi razumeti, da je kakovost življenja zelo pomembna za posameznike, ki imajo pred seboj še dve ali tri leta življenja," opozori Anne Montgomery, sovoditeljica programa za izboljšanje oskrbe starejših Altarum. "In če morajo ti ljudje v takšnih omejitvah preživeti šest mesecev svojega življenja, je to lahko zanje uničujoče. Zato upamo, da bo to dovolj jasen znak, da se podobni ukrepi v prihodnosti ne bodo več sprejemali," je dejala za televizijo PBS NewsHour.

Šest mesecev "zaprti" v sobah

V raziskavi omenjene organizacije, ki je prva tovrstna v ZDA, je tri četrtine (76 odstotkov) anketirancev odgovorilo, da se zaradi izvajanja zajezitvenih ukrepov počutijo bolj osamljene, skoraj dve tretjini (64 odstotkov) oskrbovancev nista zapustili svoje sobe, prav tako se ne družijo s sostanovalci. Številni menijo, da bi morali biti obiski svojcev prioriteta in da bi morali biti domovi bolj kreativni pri njihovi izvedbi.

"Včasih sem osamljena in takrat jočem," je dejala ena izmed anketirank, spet druga pravi, da preživi toliko časa v svoji sobi, da se ji je kakovost življenja poslabšala: "Ni obiskov, ne smem ven, ničesar ni". Anketiranci so priznali, da poskušajo v danem položaju sicer živeti svoje življenje v polnosti, predvsem tako, da se na spletu udeležujejo izobraževalnih tečajev, kjer se tudi družijo, a seveda vsi ne obvladajo sodobne tehnologije, spet drugi pa so bolni ali dementni.

Izsledki raziskave so naslednji:

• Le pet odstotkov anketirancev ima obiske trikrat ali večkrat na teden, pred pandemijo jih je imelo toliko obiskov 56 odstotkov.
• 93 odstotkov anketirancev je potrdilo, da ne zapustijo svojega negovalnega doma za opravljanje rutinskih dnevnih opravil, kot je kosilo s svojci, pred pandemijo jih doma zaradi tovrstne dejavnosti ni zapustilo 42 odstotkov.
• Le 28 odstotkov jih je vsaj enkrat tedensko odšlo na zrak na teraso, na klop ali podobno lokacijo, pred epidemijo je bilo takšnih 83 odstotkov.
• Več kot polovica (54 odstotkov) jih ne sodeluje v nobeni organizirani dejavnosti, kot so telovadba, srečanje stanovalcev ali verski obredi, pred epidemijo marca letos se tovrstnih dejavnosti ni udeležilo le 14 odstotkov oskrbovancev.
• Le 13 odstotkov jih je potrdilo, da jedo kosila v skupni jedilnici, pred epidemijo jih je tako obedovalo 69 odstotkov.
• Več anketirancev je odgovorilo, da se počutijo kot v zaporu in da so ukrepi popolne omejitve – kot je bivanje v svoji sobi, prepoved obiskov in odsotnost komunikacije v jedilnici – preveč omejevalni. Nekateri so izrazili željo, da so se pripravljeni izpostaviti višji stopnji tveganja morebitne okužbe, da bi lahko videli svojce ter da strategija popolnega zaprtja ni učinkovita.

Družbena izolacija poslabšuje demenco in tvega prezgodnjo smrt

Po podatkih ameriškega centra za nadzor in preprečitev bolezni (CDC) družbena izolacija zviša tveganje prezgodnje smrti: tveganje, ki se ga opredeljuje v enaki kategoriji kot kajenje, debelost in telesno nedejavnost. Družbena izolacija ali osama naj bi bila v 50 odstotkih povezana s tveganjem demence. Oboleli z demenco so tako izpostavljeni še večji osami. Še en znani dejavnik tveganja družbene osamitve je čustvena stiska.

Domovi oblikujejo posebne prostore za obiske svojcev

Sorodna novica Cigler Kralj: Skrb za starejše ostaja prednostna naloga ministrstva

17. septembra letos je zato ameriški center za zdravstveno nego (Center for Medicare and Medicaid – CMS; storitve medicare vodi zvezna vlada in so omejene s starostjo, medicaid pa vodijo zvezne države, njihove storitve so omejene z dohodkom) sprejel nova priporočila, s katerimi bi negovalnim domovom in domovom za starejše občane oblikovali prostore za obiske, ki bi bili del t. i. sočutne oskrbe. Smernice določajo tudi pogoje za izvedbo obiskov, kot je nadzor nad obiskovalci, uporabo zaščitnih mask, vzdrževanje dveh metrov medosebne razdalje, higiene rok, uporabe osebne zaščitne opreme (PPE) ter čiščenje in razkuževanje bolj izpostavljenih površin.

Med novimi priporočili je tudi možnost obiskov v tistih domovih, v katerih zadnja dva tedna niso zabeležili novih primerov okužb.

Najsodobnejši bivalni kompleks v zgodovini Danske

Če kdaj, se je ravno med epidemijo osvetlilo vprašanje (ne)zadostnosti kapacitet in kakovosti bivanja v negovalnih domovih in domovih za starejše. Ena zanimivejših rešitev v arhitekturnem svetu te dni je projekt skandinavskih birojev CF Møller Arhitects in Tedje Natur.

Namen projekta Future Sølun v Københavnu ali Hiši generacij, ki bo eden največjih in najsodobnejših projektov v zgodovini Danske, bo model sodobnega (so)bivanja starejših ljudi, tudi tistih s posebno nego, z drugimi generacijami, s čimer bodo posameznikom ohranili občutek pripadnosti in življenja v mestni skupnosti tudi v tretjem življenjskem obdobju.

Arhitekt Mads Mandrup Hansen (CF Møller) je za arhitekturno revijo Icon pojasnil, da se domovi za starejše navadno gradijo na obrobjih mest, saj je tam zemlja cenejša. "Ohraniti stik s krajem, v katerem si odrasel in v katerem si delal večino svojega življenja, bi moralo biti omogočeno vsakemu."

Kompleks bo imel 360 oskrbovanih domov, 150 stanovanj, 20 stanovanj za obolele z avtizmom, 20 stanovanj za starejše, dnevni zdravstveni center, trgovine ter javno-zasebne (tudi parkovne) površine, ki bodo dostopne za vse. Njegov namen je medgeneracijska združitev prebivalcev, pa tudi oživitev celotne soseske v Nørrebroju, območju v Københavnu.

Življenje v Future Sølun naj bi brbotalo 24 ur na dan: starši z otroki na igrišču, mladi na poti k brivcu.

Za stanovalce, ki ne bodo mogli zapustiti svojih domov, bi to pomenilo veliko spremembo - pomislimo, kako bi bilo, če bi takšen kompleks obstajal že zdaj, med epidemijo. "Imeti mlade pod isto streho je smiselno, saj izgubljamo medgeneracijsko povezanost, hkrati pa iz izkušenj vemo, da tovrstni dražljaji podaljšujejo življenjsko dobo," doda arhitekt.

Na Nizozemskem imajo podoben projekt Humanitas Deventer, kjer ima šest študentov omogočeno brezplačno bivanje v negovalnem domu, v zameno pa se morajo s stanovalci brezplačno družiti 30 ur na teden. Pa ne v smislu, da jih morajo negovati, ampak se z njimi pogovarjajo, skupaj obedujejo ... Tako se zgodi, da dvajsetletnik osemdesetletnika uči uporabljati družbena omrežja, mlajši pa dobijo kakšno poučno učno uro o življenju ...

Sorodna novica Mladi begunci in starejši na Švedskem podirajo meje s skupnim bivanjem

Pred časom smo na MMC-ju poročali tudi o edinstvenem švedskem modelu, kjer je podjetje, ki oddaja stanovanja, oblikovalo poseben model sobivanja starejših od 70 let ter mladih in beguncev, ki so prišli na Švedsko kot mladoletniki brez spremstva

"Stvari se počasi spreminjajo," dodaja Irene Craik iz arhitekturnega biroja Levitt Bernstein, ki je zasnoval nagrajeni dom za starejše Hazelhurs Court v Londonu. "Ljudje so končno doumeli, da je duševno zdravje prav tako pomembno kot blagostanje in fizično zdravje. Da se oskrbovanec dobro počuti, to ne pomeni samo tega, da je čist, nahranjen in na varnem: pomeni tudi ustvarjanje priložnosti za element presenečenja in nove priložnosti. To je zelo težko doseči v stanovanju ali sobi brez izhoda na prosto, kar so mnogi občutili ravno med epidemijo." Ob tem dodaja, da starejši že tako več časa preživijo doma, "zdaj vemo, kako se počutijo in kako resna težava je to lahko. Če si ujet med štirimi stenami, ne vidiš veliko sonca in nimaš zunanjega prostora, bo to zelo vplivalo na kakovost tvojega življenja."

Japonska z najstarejšim prebivalstvom, a nizko smrtnostjo

Tudi na Japonskem, ki ima najstarejše prebivalstvo na svetu in kulturološko drugačen odnos do njih, jim med epidemijo ni uspelo najboljše poskrbeti za blaginjo te starostne skupine, ki so jo sicer izjemno dobro zaščitili med epidemijo.

Japonska ima 28 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, v državi s 6,7 milijona prebivalcev jih v domovih živi milijon. Vendar pa je bilo aprila letos med 1225 umrlimi s covidom-19 "le" 14 odstotkov stanovalcev v domovih za starejše. V nasprotju z ZDA, kjer je bilo od 180.000 umrlih s covidno boleznijo 19 kar 40 odstotkov stanovalcev v domovih za starejše.

Delo v domovih je postalo zahtevnejše, saj morajo tudi negovalci ali medicinsko osebje v samoizolacijo ali pa morajo skrbeti za svoje otroke, ki se šolajo na daljavo. Manj osebja pomeni, da delo ni opravljeno. "Če jih že hranimo dlje, potem morajo počakati s straniščem. Poskušamo, da ne bi čakali predolgo, a včasih imajo tako polne plenice, da jim te puščajo," je za Reuters dejala negovalka iz Tokia Yoshimu.

Obiski svojcev so dovoljeni le v primeru, če oboleli umira. Vsakršno druženje ali dejavnosti med stanovalci so prepovedali. Številni oskrbovanci so zmedeni, saj se kader v domovih pogosto menja, prav tako ne prepoznajo negovalcev, ki nosijo zaščitne maske. "Neki moški je hodil po domu, saj je iskal svojo družino, neka ženska pa je bila prepričana, da je njena hči umrla in se je začela pripravljati na njen pogreb," je opisala stanje Yoshimu.