"Ne poznate delovanja švedskega nepremičninskega trga?" me vpraša sogovornica, ko sva že dobro zabredli v pogovor glede edinstvenega modela sobivanja starejših od 70 let, mladih in beguncev, ki so prišli na Švedsko kot mladoletniki brez spremstva. ”Ne,” ji odgovorim presenečeno. "Posameznik lahko stanovanje kupi, ali pa ga najame od zasebnega ali občinskega podjetja," nadaljuje glas na drugi strani. ”Podjetje Helsingborgshem, v katerem delam, je občinsko. Kljub temu da je naš lastnik občina, pa moramo imeti zaslužek. Naš namen je predvsem ta, da imajo vsi prebivalci mesta stanovanje,” pojasni Dragana Curović, ki živi na Švedskem že 36 let.

V stanovanjskem podjetju Helsingborgshem, ki deluje v mestu Helsingborg s 135.000 prebivalci, je zadolžena za t. i. socialni razvoj skupnosti (šved. bosocial utvecklare). Ni socialna delavka ali upravnica blokov, prav tako ne nepremičninska agentka. "V naših stanovanjih lahko živi vsak, mi smo čisto navadno stanovanjsko podjetje. Lahko pa se seveda vključite v kakšen naš program, odvisno, ali si tega želite in ali imate za to potrebo. To niso socialna stanovanja, saj jih na Švedskem ni. Mi smo le malo večji od zasebnikov in imamo obvezo, da je razpon naših stanovanj kar se da širok, tako da jih lahko najamejo tako tisti, ki imajo denar, kot tisti, ki ga imajo nekoliko manj."

Ko ne veš več, kdo je tvoj sosed

Sogovornica pove, da se vse več prebivalcev na Švedskem počuti osamljene, negotove. "Časi so se spremenili, ljudje se med seboj ne pogovarjajo in družijo več toliko, kot so se nekoč. Zaradi globalizacije je tudi pretok ljudi večji, tako da niti ne veš več, kdo je tvoj sosed," pove Dragana Cirović, katere delo bi najlažje opisali kot poskus izboljšanja življenja svojih varovancev, torej stanovalcev, da prestopijo mejo nelagodnosti, tudi netolerance, se poskušajo med seboj več pogovarjati, družiti.

Ta popolnoma nov koncept bivanja za Slovenijo, tujcem omogoča tudi učenje jezikov, imajo celo šolo za pse. "Ugotovili smo, da se v primeru, ko se dobro počutijo naši prebivalci, dobro počutijo tako naše zgradbe kot celotna družba."

Ko poskuša tudi država osmisliti bivanje v zgradbah

Zgradba, v kateri poteka integracijski projekt SällBo, ki je prvi na Švedskem in zaradi svoje zasnove poseben tudi na svetovni ravni, je bila zgrajena v 60. letih prejšnjega stoletja. Trinadstropna zgradba z 51 stanovanji je bila v lasti občine, v njej je bil dom za starejše občane Helsingborga. Po nedavnih prenovah stanovanj, ki jih mora podjetje Helsingborgshem vzdrževati, pa so v pogovoru s stanovalci ugotovili, da so ti osamljeni, in to zelo. "Starejši imajo sicer otroke in vnuke, a jih ti ne obiskujejo, vsaj ne dnevno, so nam zaupali. To pomeni, da njihov edini stik z družbo poteka le preko ene družbene skupine, ki so večinoma znova starejši, ali prek medijev, televizije, zaradi česar so pogosto omejeni pri sprejemanju informacij o razvoju in dogajanju v družbi."

Tako so se v podjetju odločili, da zgradbo kupijo od občine in v njej uredijo varovana stanovanja za starejše, natančneje, tiste, ki imajo več kot 70 let let in so čili za samostojno življenje. Ideja je bila, da bi bila v domu tudi ena zaposlena oseba, ki bi jih spodbujala k večji dejavnosti. "Nato pa se je leta 2015 zgodil množični prihod prebežnikov," se spominja Dragana Curović.

Največji dom za otroke brez spremstva na Švedskem

Ker ima mesto Helsingborg dogovor s švedsko vlado, je veliko prebežnikov prišlo ravno v to mestece na jugozahodu Švedske, ki je le lučaj oddaljeno od Danske. "Če jih je pred tem prišlo 30 na leto, jih je na začetku množičnega prihoda, leta 2015, v Helsingborg prišlo več kot 450. Seveda se je pojavila nuja, da za njih najdemo ustrezne nastanitve."

Mladoletne osebe brez spremstva na Švedskem bivajo v t. i. HVB-domovih (šved. HVB-hem), ki jih vodijo centri za socialno delo. "Ker pa obstajajo določene regulative glede nastanitve, ni lahko najti primerne zgradbe za tovrsten dom, sploh zato, ker jih je naenkrat prišlo tako veliko. Občina nam je zato dejala, naj s prenovo zgradbe počakamo, vanjo pa so namestili mlade begunce brez spremstva. V nekem trenutku je bil to največji HVB-dom na Švedskem."

Integracija treh družbenih skupin

Ko se je po treh letih "zadeva s prebežniki nekoliko umirila", so se zmanjšale potrebe po tovrstnih nastanitvah, zato so začeli nizko zgradbo z opečnatimi zidovi, modrim pročeljem in beloobarvanimi balkoni prazniti. Ideja je bila, da bi v pritličju še vedno živelo nekaj mladih prebežnikov, ki so bili zdaj že polnoletni, v višjih nadstropjih pa bi začeli z urejanjem varovanih stanovanj za starejše.

"A spoznali smo, da to ne bo šlo, saj se ti dve skupini ne bosta nikoli srečali, s strani starejših pa je obstajal tudi neke vrste odpor do te starostne skupine, v kateri so bili 16 in 18-letniki z drugačno kulturo. Svoje so naredili tudi mediji, ki so objavljali veliko negativnih informacij ravno o tej mladostni skupini. Vedeli smo, da to ne bo nikoli delovalo in da hkrati ta skupina mladih z institucionalnega vidika nima možnosti, da sploh pride v nek normalen stik s svojimi sosedi."

Kdo bo otroke brez staršev naučil življenja?

Sogovornica poudari, da mladi prišleki v svojem življenju konstantnega bežanja pravzaprav nikoli niso imeli priložnosti vzpostaviti nekega normalnega stika z odraslimi, kaj šele s starejšimi. "Od doma so odšli brez staršev, selili so se iz države v državo, mnogi so hitro stopili v puberteto."

Njihov dejanski stik z odraslimi je bil omejen na komunikacijo z zaposlenimi v begunskih centrih in z državnimi uradniki. "Večina jih sploh ni živela v stanovanjih, kaj šele sami! Vedeli smo, da potrebujejo znanje o tem, kako živeti na svojem, kako se vodi gospodinjstvo, kako se plača elektriko. Govorim o čisto vsakdanjih stvareh, o katerih učimo svoje otroke že od prvega dne, kako delati z denarjem, kako se pere perilo."

Toda, kako doseči, da bi si omenjeni skupini medsebojno pomagali? Da bi starejši dobili družbo, ob kateri bi se počutili varne, mladi z drugačnim kulturnim ozadjem pa bi se lažje integrirali v švedsko družbo in imeli pomoč na poti v samostojno življenje?

Mladi kot povezovalni člen

"Vedeli smo, da sta si ti dve skupini še vedno dovolj daleč, zato smo razmišljali v smeri, da bi pri njuni socializaciji pomagala tretja družbena skupina." Sprva so imeli v mislih tiste, ki bi bile kulturno bliže mladim, starostno pa starejšim. "A družine, ne glede na poreklo, imajo veliko dela z vzgajanjem svojih otrok in z uveljavljanjem v družbi, zato tudi ta rešitev ni bila dobra." Odgovor se je ponujal z druge strani – družbena skupina, ki je po starosti bližje mladim, kulturološko pa starejšim. "To je skupina starih med 18 in 25 let, ki so švedskega ali drugega porekla, ki govorijo švedsko in imajo vzpostavljeno svojo družbeno mrežo," razloži Dragana Curović.

Skupnost z 78 stanovalci

Ime SällBo, kot se poimenovali projekt na območju Fredriksdala v Helsingborgu, bi v prevodu lahko pomenilo 'sobivanje', saj švedska beseda sällskap pomeni skupnost, Bo pa življenje. Projekt bo zaživel 1. januarja naslednje leto, ko bo vseh 78 stanovalcev vseljenih.

31 stanovanj je namenjenih starejšim od 70 let, 10 starim med 18 in 25 let, preostalih deset pa mladim, ki so prišli na Švedsko brez spremstva, a so danes polnoletni (in prav tako stari med 18 in 25 let). V treh tipih stanovanj velikosti 36,5, 39,5, in 49,5 kvadratnih metrov živijo tudi pari in družine z majhnim otrokom.

Določeno dvourno tedensko druženje

Ob podpisu pogodbe so se morali vsi stanovalci zavezati, da se bodo medsebojno socializirali dve uri tedensko, enkrat mesečno pa se bodo zbrali na obveznem zboru stanovalcev. "Vsak ima polno opremljeno stanovanje, skupni prostori pa so obravnavani kot 'skupno stanovanje', zato o njem stanovalci odločajo skupno in demokratično. Eno stanovanje ima en glas, če vas ni na mesečni sestanek, mora glas v vašem imenu oddati sosed, saj mora biti ob glasovanju vedno 51 glasov."

Takšno je namreč število stanovanj v zgradbi, ki ima tudi 580 kvadratnih metrov skupnih površin. Zgradba je namreč razdeljena na dva dela: bivalni del s tremi nadstropji, pri čemer so v vsakem nadstropju tudi trije skupni prostori, eden je vedno kuhinja. "V nižjem delu, ki je povezan z zgradbo, a v njem ni stanovanj, pa je velik dnevni prostor, v katerem se lahko sedi, zabava. Manjši prostor lahko najame frizer ali maser, če si stanovalci želijo takšno storitev. Tu je še velika restavracijska kuhinja, pa foaje s sofami, skupno zaprto dvorišče, en prostor pa je namenjen za zaposleno osebo, ki bo nadzorovala, da bo socializacija res potekala."

Ali bo projekt uspešen, bodo videli poleti 2021

Medtem ko so starejši prebivalci podpisali trajne pogodbe za bivanje, so drugi podpisali pogodbe za dve leti, morebitno izselitev morajo prijaviti pol leta prej. Stroški najemnine so med 4.620 in 5.850 švedskih kron (435 evrov in 551 evrov), mladi, ki so prišli na Švedsko brez spremstva, bodo plačilo bivanja pokrili iz štipendije, "nekateri delajo, spet tretji dobijo podporo za namestitev, saj se še vedo učijo jezika".

Ali bo projekt stekel, bo znano po letu in pol, nekje poleti 2021. "Če to ne bo funkcioniralo, bomo namembnost zgradbe spremenili v varnostni dom za 70 plus, kar smo že načrtovali," pove pragmatično sogovornica, ki vendarle upa, da bo ta edinstveni primer integracije treh družbenih skupin uspešen; da bo zmanjšal stigmo, zvišal občutek varnosti, "da se bodo ti mlajši lažje vključili v družbo, starejši pa bodo bolj na tekočem z dogajanjem v družbi".