primer. A to ni res, ZDA še zdaleč niso edina država s pravilom jus soli.

Trump je zaradi prebežniške karavane ljudi iz Srednje Amerike, ki dan za dnem nabira kilometre in se približuje mehiško-ameriški meji, pred dnevi namignil, da bi lahko ZDA končale politiko podeljevanja državljanstva, ki je zapisana v 14. amandmaju, dodanem k ameriški ustavi leta 1866. 14. amandma se glasi: "Vsi ljudje, ki so rojeni ali naturalizirani v ZDA in sodijo pod jurisdikcijo države, so državljani Združenih držav Amerike in zvezne države, v kateri prebivajo." V praksi to pomeni, da državljanstvo ZDA z rojstvom na ameriških tleh dobijo tudi otroci vseh Neameričanov.

"Smo edina država na svetu, v katero človek vstopi in ima dojenčka, ta dojenček pa je takoj državljan ZDA. To je smešno in se mora končati," je Trump dejal v pogovoru za mrežo Axios.

Odločilen dejavnik: država rojstva
V resnici so ZDA samo ena izmed držav, ki samodejno podelijo državljanstvo novorojenčku, rojenemu na njihovem ozemlju, brez kakršnih koli drugih pogojev. Gre za "brezpogojno" ali "neomejeno pravico do državljanstva ob rojstvu", v pravniškem jeziku jus soli ("pravo zemlje"). Iz nje so sicer izključeni otroci diplomatskih predstavnikov v določeni državi in otroci, ki se rodijo pripadnikom sovražnih sil, ki v neki državi delujejo kot okupatorji.

Poleg ZDA brezpogojni jus soli pozna še 29 držav, večinoma iz Latinske Amerike: Antigva in Barbuda, Argentina, Barbados, Belize, Brazilija, Kanada, Čad, Čile, Kuba, Dominika, Ekvador, Salvador, Fidži, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Honduras, Jamajka, Lesoto, Mehika, Pakistan, Panama, Paragvaj, Peru, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija, Sveti Vincent in Grenadini, Urugvaj in Venezuela.

Pravni sistem teh držav izhaja iz angleškega običajnega prava, v katerem se je načelo jus soli utemeljilo, ali pa so želele s tem načelom v preteklosti v državo privabiti tujo delovno silo, kar velja za srednje- in južnoameriške države. Prve zametke pravila jus soli je mogoče najti v reformah atenskega državnika Klejstena v 6. stoletju pred našim štetjem. Načelo so nato prevzeli in razvili Rimljani, ki so državljanstvo z odlokom cesarja Karakale leta 212 podelili vsem svobodnim prebivalcem Rimskega imperija. Mnogo kasneje, v 18. stoletju, so bili z osamosvajanjem angleških kolonij na ameriških tleh in s francosko revolucijo postavljeni temelji načela jus soli. Z gospodarskim in socialnim razvojem v 19. in 20. stoletju in z množičnim priseljevanjem v Zahodno Evropo in Amerike pa se je načelo razširilo po svetu.

Jus soli, a z dodatnimi pogoji
Nekatere države pa ne poznajo brezpogojnega, pač pa pogojno podeljevanje državljanstva posameznikom, ki se rodijo na njihovem ozemlju. Ti otroci postanejo državljani, če izpolnjujejo določena merila, kot na primer, da je eden izmed njihovih staršev že državljan ali vsaj zakoniti prebivalec te države.

Ustava Dominikanske republike tako izrecno izključuje podelitev državljanstva potomcem posameznikov, ki v državi bivajo nezakonito. Malezijska ustava nalaga, da je vsak otrok, rojen na njenem ozemlju, upravičen do malezijskega državljanstva le, če je rojen tujcema s stalnim bivališčem v Maleziji. Država, ki pozna pogojni jus soli, je tudi Avstralija, ki od leta 1986 državljanstvo novorojenčku podeli le, če je vsaj eden izmed staršev otroka avstralski državljan ali ima v Avstraliji stalno prebivališče oziroma da je ta oseba prvih deset let svojega življenja živela v Avstraliji ne glede na državljanstvo svojih staršev. Pogojno podeljevanje državljanstva ob rojstvu poznajo tudi Bahrajn, Kolumbija, Egipt (osebe, rojene v Egiptu, dobijo državljanstvo ob rojstvu, če je bil njihov oče rojen v Egiptu), Francija, Nemčija, Grčija, Hongkong, Irska, Maroko, Namibija, Nova Zelandija, Portugalska, Južna Afrika, Španija, Sudan, Luksemburg, Tajska in Velika Britanija.

Zanimiv primer je Irska, kjer se v tem času odvija podobna razprava kot v ZDA. Na Irskem je leta 2004 potekal referendum o vprašanju podeljevanja državljanstva, tako da je od leta 2005 v veljavi pravilo, da državljanstvo ob rojstvu dobi otrok, čigar vsaj en starš je irski ali britanski državljan, rezident s stalnim dovoljenjem za bivanje na Irskem ali Severnem Irskem ali zakoniti rezident, ki je v državi živel vsaj tri leta v zadnjih štirih letih. Ta amandma so sprejeli zaradi primera Kitajke Man Chen, ki je sicer živela v Walesu, a je namenoma rodila v Belfastu na Severnem Irskem, prav tako delu Združenega kraljestva, da je izkoristila prejšnje irsko pravilo, ki je določalo, da vsak, rojen na katerem koli delu irskega otoka, samodejno dobi državljanstvo Republike Irske. Ker je tako njena hčerka postala državljanka Irske, s tem pa tudi Evropske unije, so njeni starši v Veliki Britaniji dobili dovoljenje za stalno bivanje kot starši državljana EU-ja, ki se ne more preživljati sam.

Prilagajanje zakonodaje glede na družbene in gospodarske razmere
Tudi nekatere druge države so zakonodajo glede podeljevanja državljanstva skozi zgodovino spremenile, večinoma v smeri omejevanja državljanstva po načelu jus soli. Eden takšnih primerov je Francija, ki je do leta 1993 podeljevala brezpogojno državljanstvo, če se je otrok rodil na njenih tleh. S tem je bila izjema v evropski družini držav, ki večinoma priznavajo načelo jus sanguinis ("krvno pravo"), pri katerem otrok državljanstvo nasledi od svojih staršev ali od enega izmed staršev. Pariz je leta 1993 zakonodajo spremenil, tako da morajo zdaj otroci, rojeni tujim državljanom v Franciji, pri 18 letih zaprositi za francosko državljanstvo, saj ga ne dobijo več ob rojstvu, piše Deutsche Welle.

Velika Britanija, ki velja za rojstni kraj načela jus soli, pa je kriterije za podeljevanje britanskega državljanstva spremenila leta 1983 in od takrat zahteva, da državljanstvo dobi vsak novorojenček, čigar vsaj eden izmed staršev zakonito biva na Otoku.

Po drugi strani je Nemčija v zadnjih letih rahlo liberalizirala zakonodajo glede podeljevanja državljanstev. Od leta 2000 otroci etnično nenemških staršev lahko dobijo nemško državljanstvo ob rojstvu, če ima vsaj eden izmed staršev v Nemčiji stalno bivališče vsaj tri leta, v Nemčiji pa živi vsaj zadnjih osem let. Predtem so državljanstvo otrokom podeljevali izključno na podlagi nacionalnosti njegovih staršev.

Nekatere države pa so načelo jus soli popolnoma opustile – Indija se je za takšen korak kot odgovor na porast nezakonitih priseljencev iz sosednjega Bangladeša odločila leta 2004, Malta pa je na načelo jus sanguinis prešla leta 1989.

Odločilen dejavnik: državljanstvo staršev
Nekatere države namreč ne poznajo pravice do državljanstva z rojstvom na svojem ozemlju, ampak državljanstvo podeljujejo na podlagi rodu oziroma pravila jus sanguinis. To pravilo izhaja iz rimskega prava, ki je vplivalo na civilnopravno ureditev večine srednjeevropskih držav.

Takšno ureditev ima zato večina srednjeevropskih držav, tudi Slovenija. Na straneh ministrstva za notranje zadeve tako piše, da se državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobi po rodu, kar pomeni, da oseba v državljanstvo Republike Slovenije sledi svojim staršem ali vsaj enemu od njiju, če je bil ta slovenski državljan v času rojstva osebe. Državljanstvo pa se lahko pridobi tudi z naturalizacijo, to je s predpisano dobo dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, ob predpostavki, da oseba izpolnjuje še vse druge, zakonsko določene pogoje za sprejem v državljanstvo. Država ob tem določi obvezne pogoje za odobritev državljanstva in po prostem preudarku odloči o tem, ali bo državljanstvo podelila ali ne. Sprejem v državljanstvo tako ni pravica, ampak možnost, če posameznik izkaže izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev, pri odločitvi pa država upošteva tudi javni (nacionalni) interes, ki je pred interesom posameznika.

Skoraj vse države v Evropi, Aziji, Afriki in Oceaniji poznajo podeljevanje državljanstva po rodu, torej da otrok državljanstvo podeduje po starših, ali pogojno obliko pravila jus soli. Države, ki so pristopile h Konvenciji o zmanjševanju števila ljudi brez državljanstva (apatridi oziroma brezdomovinci) iz leta 1961, svoje državljanstvo podeljujejo tudi ljudem brez državljanstva, ki so bili rojeni na njenem ozemlju oziroma na ladji in letalu z njeno zastavo.

Ali izvršni ukaz "premaga" ustavni amandma?
Zdaj pa nazaj k načrtom Donalda Trumpa. Po njegovi izjavi, da bo pravico do ameriškega državljanstva z rojstvom na ozemlju ZDA preklical s predsedniškim izvršnim ukazom, se je oglasilo več pravnikov, ki so opozorili, da bi bila takšna poteza neustavna in bi trčila ob kup zakonodajnih zapletov.

Ankete, ki merijo strinjanje ameriških državljanov s tem pravilom, se sicer močno razlikujejo glede na to, kako je postavljeno vprašanje, piše Washington Post. Če se na primer anketirance vpraša, ali bi ukinili pravico do ameriškega državljanstva potomcem nezakonitih priseljencev, se s tem strinja 49 odstotkov vprašanih, če pa te tujce poimenujejo "nedokumentirani priseljenci", pa je spremembi naklonjenih le 31 odstotkov vprašanih. Washington Post je ugotovil tudi, da se pogledi republikancev in demokratov pri tem vprašanju razlikujejo, a da so republikanske vrste bolj razklane. Po raziskavi družbe ANES je 45 odstotkov pristašev konservativne struje in le 20 odstotkov demokratskih volivcev naklonjenih spremembi ustave na tem področju. Poleg tega ima predlog o prenehanju podeljevanja državljanstva vsem, rojenim na ozemlju ZDA, najmanj podpore med ameriškimi Latinskoameričani (podpira ga 14 odstotkov vprašanih), mladimi volivci do 40 let in tistimi z visoko izobrazbo.

Kako bi lahko Trump sploh spremenil načelo jus soli, ki ga je označil za "neumno"? Sam trdi, da za to ne bi bilo treba spremeniti že omenjenega 14. amandmaja ameriške ustave, s čimer pa se večina pravnikov ne strinja, saj opozarjajo, da bi bil njegov izvršni ukaz, če bi ga res izdal, obsojen na propad, saj bi nasprotoval temu amandmaju, zato bi ga sodniki tako rekoč takoj ustavili, nato pa bi se začele pravniške razprave, interpretacije in premisleki. Portal Quartz ugiba, da je malo možnosti, da bi Trumpov ukaz obveljal, navkljub temu, da je vrhovno sodišče nagnjeno v desno, saj v njem sedi pet konservativnih sodnikov in štirje liberalni. Sodnik James C. Ho, ki ga je na položaj prizivnega sodnika v New Orleansu imenoval prav Trump, tako meni, da bi bila sprememba pri podeljevanju državljanstva ZDA neustavna, in obenem opozarja, da morajo vrhovni sodniki podati oceno vsakega predsedniškega izvršnega ukaza prav zato, da preverijo, ali morda ni protiustaven.

Po drugi strani pa ima Trump tudi nekaj podpornikov. Michael Anton, nekdanji ugledni predstavnik ZDA za nacionalno varnost, meni, da je "dejstvo, da človek le z rojstvom znotraj geografskih meja ZDA dobi državljanstvo, absurdno tako zgodovinsko, ustavno in filozofsko kot praktično". Trdi namreč, da ta pravica izhaja iz "načrtno zavajajoče interpretacije 14. amandmaja", ki je želel v 19. stoletju rešiti vprašanje na novo osvobojenih sužnjev, današnja interpretacija, po kateri otroci vseh priseljencev, tudi nezakonitih, dobijo ameriški potni list, pa se je razmahnila šele v 60. letih prejšnjega stoletja, dodaja.

Da bi se 14. amandma spremenil s pomočjo kongresa, bi predlog za spremembo potreboval dvetretjinsko večino v predstavniškem domu in senatu ter podporo treh četrtin zakonodajnih teles zveznih držav na ustavni konvenciji.