Z Erdenom Kosovo sva govorila že pred tremi leti, tik po protestih v parku Gezi. Kosova pripada intelektualcem mlajšega rodu, ki so se izobrazili pretežno na tujih, natančneje zahodnih izobraževalnih ustanovah. Tudi on je obiskoval slovito Deutsche Schule Istanbul. Gre za slovito naravoslovno gimnazijo, ki so jo leta 1868 ustanovili Nemci v Istanbulu in katere ustanovitev je bila rezultat povečevanja nemškega vpliva na Bližnjem vzhodu proti koncu 19. stoletja, kar je med drugim nekaj let kasneje vodilo do ustanovitve nemške vojaške akademije, gradnje Bagdadske železnice, ne nazadnje pa tudi do zloglasne asistence nemških oficirjev in uradnikov pri pokolu nad Armenci leta 1915, o čemer smo pisali lani.

In v Istanbulu še vedno velja za prestiž, če otroka vpišeš na nemško šolo; to velja za prestiž tudi med tistimi, ki skupaj s predsednikom Erdoganom izgrajujejo novo nacionalno kulturo; oziroma ki sodelujejo v tem, čemur turški pisatelj, založnik in novinar Erol Özkoray, ki je bil leta 2014 obsojen tudi na zaporno kazen zaradi domnevnega žaljenja Erdogana, v knjigi o protestih v parku Gezi pravi turški islamofašizem.
Tudi o tej zmedeni identiteti novih turških elit in o "domnevnem" porastu konservativizma sva govorila s Kosovo, ki je sicer kasneje študiral na kolidžu Goldsmiths v Londonu. Sam se je sodnemu pregonu za zdaj izognil, morda tudi zato, ker ga večina povezuje s področjem sodobne vizualne umetnosti. Ta denimo po mnenju Madre Beral, ugledne turške kuratorke, med drugim kuratorke prvega istanbulskega bienala sodobne umetnosti leta 1989, ki je veliko prispeval k vzponu Istanbula v vzhodno prestolnico sodobne umetnosti, ni na udaru. Ko sva se "srečali" na Sykpu mi je povedala: "Sodobna umetnost ni direktna tarča vlade, ki vizualne umetnosti nima za neposredno grožnjo ideologiji trenutnega režima. Vizualno umetnost v Turčiji spremlja le zelo ozek krog ljudi."

No, nekaj kolegov Erdena Kosove vseeno prav v tem trenutku čaka na sodni proces. A kulturniki in intelektualci pred sodiščem niso novost obdobja velikih čistk obdobja po spodletelem poskusu državnega udara; zgodovina teh procesov je daljša; v Turčiji gre - kot prava Beralova - skoraj za tradicijo izmenjevanja obdobja večje svobode govora in novih udarov cenzure in obsojanja pisateljev in novinarjev.

Ampak povod za pogovor s Kosovo je bilo seveda dogajanje po 15. juliju, torej po poskusu državnega udara. Kot drobno zastranitev naj še omenimo, da se je Kosova že rodil v Turčiji političnega nasilja in suspenza državljanskih pravic; rodil se je namreč slabo leto po državnem udaru leta 1971. Temu so sledili meseci terorja Turške osvobodilne vojske, uvedba izrednega stanja, prepoved združevanja, sindikalnih akcij, političnih, predvsem levičarskih publikacij (pomenljivo je, da že takrat niso prepovedali publikacij neofašističnih organizacij), na stotine študentov, mladih akademikov, sindikalistov, aktivistov - ne le levičarskih, ampak tudi tistih liberalnih nazorov - je bilo zaprtih in mučenih …
Torej Kosova se je nekako že rodil v stanje, ki spominja na trenutne razmere …
Kako ste doživljali poskus državnega udara oziroma ali ste spremljali dogajanje?
Seveda sem spremljal poskus državnega udara. Začelo se je kot šala. Izvedeli smo, da so neki "čudni tipi" zaprli most čez Bospor med večerno prometno konico. No, v kakšnih 15 minutah je potem že postalo jasno, da se dogaja nekaj resnega. Vojaška letala F16 so začela preletavati Ankaro, kasneje pa tudi Istanbul. Pri nas doma je bilo kar napeto, saj živimo zelo blizu vojaškega oporišča in sedeža turške vojske. Ampak v resnici je ta državni udar potekal kot nekakšna parodija.

V Turčiji imamo veliko izkušenj z državnimi udari in prav zato smo lahko hitro presodili, da je bil tokratni izredno slabo organiziran. Nekaj akcij je bilo prav smešnih. Denimo vdor na državno televizijsko postajo. To se je že zgodilo v preteklosti in videti je bilo kot ponovitev pučev v šestdesetih in sedemdesetih letih. Ampak danes je pri nas na desetine televizijskih postaj, ki so vse pod nadzorom vladne politike, in če ne zavzameš tudi njih in če – kar je še pomembneje – ne vzpostaviš nadzora nad družbenimi omrežji, nisi kaj dosti naredil.
Da je bil udar res "nerodno organiziran", dokazuje tudi ura njegovega začetka. Običajno so se državni udari začeli proti jutru, nekje med tretjo in četrto uro, ko ljudje spijo in ko se lahko pučisti izognejo veliko nepotrebnim žrtvam in s tanki razmeroma neovirano zasedejo pomembne javne ustanove, trge in podobno. Tokrat pa se je vse skupaj začelo med večerno prometno konico na bosporskem mostu. V minuti je bilo tam obstalih na stotine avtomobilov, več tisoč ljudi ni moglo domov in vojaki nižjih činov, ki niti sami niso natančno vedeli, kaj se zares dogaja, so morali nezadovoljnim ljudem pojasnjevati stanje.

V nadaljevanju je sledil še en skoraj grotesken moment, ko je vojska pristala na nogometnem stadionu, nato pa vojaki niso našli poti ven. Tokrat se je vojska res nezaslišano neumno obnašala. Vse to je spremenilo poskus puča v nekakšno smešno gledališko igro. Ampak v prenosu dogajanja in v kasnejših poročilih je bilo vseeno videti kar nekoliko strašljivo … In seveda je tudi nas bilo ponoči strah. Tik nad strehami so leteli F16, poročali so o eksplozijah v Ankari in Istanbulu. Letala so tudi odmetavala neke vrste prazne bombe, ki so povzročale grozen hrup, tako da noč zares ni bila prijetna. Ampak vseeno nam je bilo zaradi naših izkušenj z vojaškimi udari že kakšno uro po začetku jasno, da ta ne more uspeti. In tudi hitro nam je bilo jasno, da za vsem stojijo privrženci Fethullaha Gülena.
Vi torej ne dvomite, da prav Gülen stoji za poskusom državnega udara? Ne pristajate na bolj konspirativne teorije, da je Erdogan sam organiziral puč, da bi lahko razglasil izredno stanje in dokončno obračunal z nasprotniki; ali pa da so z udarom Turčijo želele destabilizirati ZDA?
Ne. Menim, da na Zahodu ne razumete zares položaja v Turčiji. Treba je vedeti, da je gülenistično gibanje v ta trenutek investiralo veliko let. Njihov načrt je bil, vtihotapiti se v policijo, diplomacijo, državno administracijo, predvsem pa v vojsko, in to jim je uspelo, saj so nadzirali polovico vojske.

Niso pa imeli podpore javnosti. In večina Turkov ta poskus državnega udara ocenjuje kot veliko napako in tudi meni, da je güleniste potrebno odstraniti iz državnega sistema. Verjemite mi, da ni veliko nestrinjanja glede tega. Tudi intelektualcem je ta sektaška skupina povzročala veliko težav in prav tako vojaškim oficirjem, ki niso njeni privrženci. Ni druge razlage, kot da je celotno vodstvo organizatorjev puča pripada tej skupini. Gülenisti so zelo močna lobistična organizacija na Zahodu, še posebej v ZDA, in prav zato je tudi mnogo Turkov naklonjenih razlagi, da so državni udar pomagale organizirati tudi zahodne sile. Ampak če bi želeli zares izčrpno analizo, bi morali o tem diskutirati več ur.
Ampak tudi če poskus državnega urada ocenjujete kot napako in nekaj, česar si Turki ne želijo, je vendar treba obsoditi tudi Erdogana in njegovo grobo postopanje z vsemi, ki jih ocenjuje kot nasprotnike. In če že imate ukrepe v vojski, policiji in administraciji, ki so bile očitno prežete z gülenisti, vsaj za približno upravičene, je vendar očitno, da so se po 15. 7. zaostrili tudi ukrepi proti kritikom Erdogana v vrstah pisateljev in novinarjev. V zadnjem času odmeva aretacija mednarodno uveljavljene pisateljice Asli Erdogan, ki tudi opozarja, da ji v zaporu ne omogočajo primerne oskrbe z zdravili, ki jih potrebuje že dlje časa.
Seveda, ampak tu gre za nadaljevanje politike, ki traja že dlje časa. Sedanja politika vladajoče stranke AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) do kritičnih glasov je rezultat razvoja v zadnjih petih letih. Ključen moment so bili protesti v parku Gezi pred tremi leti. Takrat je Erdogan dal vedeti, da njegova vlada ne bo trpela nobenih disidentskih glasov. Najprej so zagnali kampanjo proti intelektualcem in znanim osebnostim, ki so izrazili podporo protestnikom na trgu Gezi.
Najvidnejši je bil krog gledaliških igralcev, od katerih nekateri igrajo tudi v priljubljenih televizijskih serijah, ki so v zadnjih letih postale paradni konj naše medijske industrije. Podporo vstajnikom so med drugim izrazili tudi nekateri zvezdniki priljubljene serije o sultanu Sulejmanu, ki so tako postali prva tarča medijev. Te seveda v 90 odstotkih nadzira vladajoča stranka.
V procesih proti intelektualcem, predvsem proti novinarjem in pisateljem, se turški organi pregona najpogosteje sklicujejo na protiteroristični zakon iz leta 1991, ki si ga izrazito svobodno razlagajo. Ampak kako konkretizirajo te obtožbe?
Najpogosteje gre za vzpostavljanje povezave obtoženega z bojem za pravice Kurdov. Tako je bilo tudi v primeru Asli Erdogan, ki ni Kurdinja, ampak pripada izobraženemu višjemu srednjemu razredu turškega prebivalstva.
Predvsem v zadnjih letih so vedno pogostejši ukrepi proti intelektualcem, ki problematizirajo turško politiko do Kurdov. Tako je na primer prišlo do odpuščanj akademikov, ki so podpisali peticijo za spremembo pozicije vlade do kurdskega vprašanja. In po poskusu državnega udara so vladne sile pod pretvezo ‘čiščenja’ države še okrepile pritisk na vse, ki se zavzemajo za drugačno obravnavo Kurdov. Tako je prišlo tudi do aretacij nekaterih akademikov in levičarskih intelektualcev, ki so jasno povedali, da ne simpatizirajo z državnim udarom in ki so že prej nasprotovali gülenistom.
In Asli Erdogan je predvsem zaradi svojega mednarodnega ugleda in zdravstvenih težav postala simbol tega krutega postopanja s kritiki oblasti pod pretvezo čiščenja države gülenističnih privržencev.
Tudi na sceni sodobne umetnosti je bilo nekaj takšnih primerov. Moja prijateljica, ki se je udeležila mirovnega pohoda od zahodnega predela Turčije do glavnega vzhodnokurdskega mesta, je bila aretirana in so jo skupaj z drugimi udeleženci obtožili načrtovanja terorističnih napadov. Naslednji teden (s Kosovo sva govorila prejšnji torek, 30. 8., op. P. B.) naj bi se začel sodni proces.
Ali je poleg gonje proti podpornikom Kurdov po poskusu puča zaznati še kakšno spremembo v javnem diskurzu vladnih sil?
Prišlo je do izredne eskalacije sovražnega govora. Erdoganova stranka je državo v zadnjih letih že tako ali tako preobrazila v državo stranke. Ampak kot da to ne bi bilo dovolj, se sedaj zdi, da želi vlada z zaostrovanjem sovražnega govora in hujskaštvom sprožiti državljansko vojno, ki bo na koncu vodila do velike čistke, med katero bodo odstranili zagovornike sekularnih pozicij vseh oblik, kaj šele vseh levičarjev.
Trenutno smo v nekem zelo negotovem položaju, lahko bi rekli da je "interim" oziroma vmesno obdobje. Mislim, da je tudi Erdogan bil nekoliko paničen in se je najprej ustrašil, da je za pučem dejansko Zahod in je zato na hitro in drastično ukrepal. Ampak sedaj je zatišje in mislim, da vlada razmišlja, kako naprej. Prav zato so do neke mere prekinili ukrepi proti opoziciji, razen proti kurdski opoziciji seveda. Poleg kurdske stranke (Kosova s tem misli Ljudsko demokratsko stranko, ki zastopa prokurdska stališča in pravice manjšin, op. P. B.) sicer v parlamentu opozicijo konstituirata še ultranacionalistična stranka (Stranka nacionalističnega gibanja) in Republikanska ljudska stranka (gre za najstarejšo stranko turške republike, ki izhaja iz klasične kemalistične, v enem krilu liberalne in v drugem krilu socialnodemokratske linije, op. P. B.). Trenutno poteka “lov na čarovnice” oziroma na güleniste, zato ni velike napetosti med AKP in drugimi strankami.
Le zagovorniki Kurdov so pod vedno večjim nadzorom. Tudi zaradi intervencij turške vojske v severni Siriji, kjer vojska pod pretvezo boja proti Islamski državi napada kurdsko gverilo. Ampak pri nas se lahko vse zelo hitro spremeni in prijatelji Erdogana, lahko čez noč postanejo sovražniki. Naj samo opozorim na dogajanje v preteklih mesecih: prvi dan turška protiletalska obramba sestreli rusko vojaško letalo, naslednji dan sklenemo mir s Putinom; en dan v naših medijih prevladujejo antisemitistične parole, naslednji dan sklenemo sodelovanje z Izraelom, potem pa tudi s Savdsko Arabijo in Katarjem v boju proti Iranu … Tega cik-cakanja turške politike smo že vajeni, in zato je nemogoče napovedati, kako se bo razvijala vladna politika do opozicijskih in kritičnih glasov.
Ker smo že omenili zapiranje pisateljev, me zanima, kakšna pa je Erdoganova ideja prave nacionalne turške umetnosti oziroma kulture?
Kot vsaka tipična desničarska vlada tudi naša zagovarja umetnost, ki izgrajuje nacionalno in lokalno identiteto. Ampak standardi, kaj je ‘prava umetnost’, so zelo arbitrarni. Je pa vredno omeniti, da je v zadnjem času prišlo do več primerov vandalizma proti spomenikom na javnih trgih in proti drugim javnim umetniškim projektom in sledimo lahko tudi poskusom medijskega linča nekaterih disidentskih glasov na gledališki in umetniški sceni.
Kot pravite, kar 90 odstotkov medijev nadzira Erdogan. Verjetno vanje neodvisna umetniška produkcija in neodvisno novinarstvo ne more prodreti …
Ja, opozicija se je preselila na družbena omrežja in na splet. Obstaja tudi nekaj spletnih strani, ki so prostor ponudile odpuščenim novinarjem ali novinarjem, ki zaradi svojih pogledov ne morejo pričakovati, da jih bodo kadar koli zaposlili. Nimamo sicer konkretnih podatkov, ampak vlada je ogromno ljudi zaposlila prav z namenom interveniranja v spletne medije opozicije. To so tako imenovani troli in naj bi poskušali vplivati na javno mnenje preko sodelovanja v družbenih omrežjih. Vendar pa niso posebej kreativni in ne morejo ujeti niti hitrosti niti nimajo intelektualne globine opozicije. Bolj kot ne gre pri njihovih prispevkih vedno zgolj za reakcijo, negiranje, plasiranje laži, ponarejanje informacij in manipulacijo; nikoli pa zares ne določajo sami agende oziroma ne plasirajo tem, o katerih bi drugi razpravljali. Zgolj odzivajo se.
Je možno pričakovati eksodus umetnikov in akademikov?
Mislim, da ne. Mnogo se jih čuti ogrožene, ampak ne zares v tej meri, da bi emigrirali. Je pa res, da z mislijo na možnost državljanske vojne nekateri oblikujejo "Plan B" za svojo prihodnost. Bolj kot strah pred zaprtjem intelektualce hromi strah pred izgubo možnosti za preživetje. Mnogo se jih je znašlo v finančni stiski. Novinarji, pisatelji, intelektualci trenutno zelo težko najdejo delovno mesto.
Še o enem fenomenu bi želela govoriti. Večkrat sem zasledila ocene, da Erdogan izvaja konservativno nacionalno revolucijo. Je zares možno govoriti o vzponu konservativnosti v Turčiji?
Na videz je konservativizem zares v vzponu, vendar je težko podati koncizno oceno. Tu je najprej treba opozoriti na velik del prebivalstva, ki ga je na lestvici politične ideologije možno oceniti kot center ali nekoliko desni center. To je izredno "elastična" in oportunistična skupina, ki je v zadnjih letih množično migrirala proti stranki AKP. Predvsem tisti, ki delajo v gospodarskem sektorju, namreč od bližine s stranko AKP pričakujejo večje možnosti za sklenitev pogodb preko javnih naročil in podobno.
Prav zato so mnogi začeli oblikovati svojo javno podobo tako, da jih je možno povezati z vrednotami in kodi obnašanja verskega konservativizma, ki ga zagovarja vladajoča stranka. Tako se je zagotovo povečalo število moških, ki nosijo zelo specifične brade, pa tudi oblačilna kultura se je spremenila. Ampak po drugi strani pa denimo že analize gledanja televizijskih postaj postavljajo rast konservativizma pod vprašaj. Posebej zanimiva je bila analiza TV gledalcev na neki zelo pomembni muslimanski praznik, ko je glavni državni televizijski program predvajal verske vsebine, hkrati pa so druge postaje prenašale nekatere pomembne nogometne tekme, druge pa so predvajale priljubljene serije. In verski program se je znašel šele na 13. mestu gledanosti. Na prvem je bil nogomet, nato neka serija, pa spet nogomet in nogomet, pa serije in tako naprej.
Tako da, ja, na površju je Turčija postala bolj konservativna. Ali pa konservativna prepričanja dejansko vplivajo na življenje in navade Turkov … Tu je sodba težja. Ne smemo pa podcenjevati strategij stranke AKP. V tem trenutku ji ta navidezni porast konservativnosti koristi in prav možno je, da bodo sčasoma ljudje tudi začeli razmišljati tako, kot sedaj zaradi koristi delujejo zgolj v javnosti.
Pa v Turčiji obstajajo opozicijske sile, ki bi lahko prodrle z alternativnim programom in postopoma zrušile Erdogana?
Odgovor na to je težak. Opozicija ima zaradi že omenjenega vladnega nadzora nad mediji zelo malo prostora za nagovarjanje množic. Je pa izredno kreativna v komunikaciji z ljudmi. Ves čas poteka gverilska vojna, v kateri se kritični intelektualci skušajo izkazati predvsem s kvaliteto svojih prispevkov: delajo tehtne analize, opozarjajo na nekonsistenco in napake vlade. Zelo aktivni so tudi vizualni umetniki, ki veliko prispevajo v satirične časopise in s humorjem napadajo Erdogana. Velika je tudi produkcija kritičnih socioloških in politoloških knjig.
Kar se pa realne politike tiče, je ključni problem razdeljenost opozicije. Ni mogoče pričakovati, da bi prišlo do sodelovanja med tremi glavnimi opozicijskimi strankami, ki so nadalje tudi znotraj sebe močno razdeljene. Naj omenim samo primer stranke, ki se zavzema za pravice Kurdov. Tarejo jo nenehni notranjo boji med tistimi, ki vztrajajo pri političnem, parlamentarnem boju in tistimi, ki želijo preiti v gverilsko vojno. Sodelovanje opozicije se občasno dogodi, ko je potrebno oponirati vladi, nikoli pa ne bo prišlo do tega, da bi skupaj predlagale nek pozitivni program za prihodnost.