24. aprila bo minilo sto let od začetka turškega pokola Armencev, dogodka, na podlagi katerega so definirali besedo genocid. In čeprav so bili prav nemški oficirji in diplomati ključne tuje priče (nekateri morda celo sodelavci) uničevanja Armencev, Nemčija ostaja država, ki poboj nerada imenuje genocid.

PROLOG: Umor na Hardenbergovi cesti

15. maja 1921 je mladi Armenec Soghomon Tehlirian v Berlinu, na Hardenbergovi cesti v bližini postaje ZOO ubil Talata Pašo. V mladoturški državi, ki ji je s skoraj diktatorskim absolutnim polnomočjem vladal triumvirat Enver Paša-Kemal Paša-Talat Paša, je bil zadnji notranji minister in tako vsaj formalno najbolj odgovoren za poboj Armencev leta 1915. Talat Paša je bil tisti, ki je 24. aprila, dan pred izkrcanjem zaveznikov v Galipoliju, dal ukaz za aretacijo okrog 250 armenskih intelektualcev in vodij armenske skupnosti v Konstantinoplu; v prvi noči so v tej akciji, ki naj bi z odstranitvijo elite 'obglavila' armensko skupnost, aretirali več kot 2.300 Armencev.
V revoluciji Mladoturkov je Talat Paša postal tudi vodja odbora za napredek in enotnost, ki je z razvojem enotnega, narodno homogenega turškega naroda želel pospešiti modernizacijo turške države po vzoru evropskih držav. Ob koncu vojne, v noči z 2. na 3. november 1918 je triumvirat na nemški podmornici in v spremstvu admirala Souchona pobegnila v Odeso; od tam v Berlin. Talat Paša je tam živel pod skrivnim imenom Ali Sai. Nemška država je tudi po koncu vojne in po propadu nemškega cesarstva, ki je bilo zavezništvo Turčije, zavračala zahteve Francije po izročitvi Talata Paše, da bi mu sodili; moral je priti Armenec, ki je v genocidu izgubil vse.
Če je Francija že tedaj jalovo zahtevala izročitev zločincev in če v Franciji zanikanje genocida nad Armenci danes velja za kaznivo dejanje, pa nemška država, ki poboja Armencev uradno še vedno ne (ne želi) imenuje genocid. Ali kot je v izjavi, ki jo je posredoval enemu izmed nemških časopisov in nam, poudaril vodja stranke Zveza 90/Zeleni v Bundestagu Cem Özdemir, po rodu Turek: "Tudi 100 let po poboju Armencev zvezna vlada ni pripravljena genocida imenovati genocid. V tem oziru je Zvezno republiko Nemčijo mogoče imeti za naslednico pravnega reda Nemškega cesarstva, takratnega tesnega zaveznika Osmanske države, in torej tudi za nosilko soodgovornosti za poboj." A več o vrtoglavih semantičnih potezah velike koalicije pozneje ...

Sinovi slavnih arheologov
"Kruto, ampak koristno," je ob rob pisma, v katerem je konzul nemškega cesarstva v Mosulu pisal o truplih Armencev, ki plavajo po Tigrisu, zapisal Hans Humann. Humann je bil med prvo svetovno vojno nemški vojaški ataše v Osmanski državi. In bil je tudi sin slavnega arheologa Carla Humanna, tistega, ki je odkril Pergamonov oltar, še danes osrednji eksponat Pergamonovega muzeja na berlinskem Muzejskem otoku. Rodil se je v Smirni, večino otroštva je preživel v Turčiji in odraščal skupaj z Enverjem Pašo, poznejšim politiko in članom 'triumvirata', ki je stal na čelu genocida nad Armenci.

"Armenec je, tako kot Jud, zunaj svoje domovine parazit …"
Humann ni bil edini Nemec z velikim vplivom na turško vlado oziroma na vlado umirajočega zadnjega stadija nekoč sijajnega Osmanskega imperija. Operativni šef turške vojske je bil Otto von Feldmann, admiral Wilhelm Souchon je med vojno vodil turško mornarico, general Friedrich Bronsart von Schellendorf je bil celo vodja turškega generalnega štaba. Ne da bi imel pred začetkom genocida nad Armenci z njimi kakšne posebno tesne stike, je leta 1919 Bronsart zapisal: "Armenec je, tako kot Jud, zunaj svoje domovine parazit, ki izsesava zdravje dežele, v kateri se je naselil. To je bil tudi izvor sovraštva, ki se je prav v srednjeveški maniri razbesnelo proti temu nezaželenemu narodu in vodilo do njegovega poboja."

Prav tako v diskurzu, ki je sumljivo spominjal na poznejši antisemitski diskurz nacistov, je o poboju Armencev pisal Humann, ki mu lahko v drobno opravičilo štejemo vsaj to, da je od plenic naprej okoli lazil skupaj s Turki in z njimi skupaj pozneje tudi ukazoval: "Vem, da Turki in Armenci ne morejo živeti skupaj. Ena izmed teh ras mora iti. In za to, kar so storili Armencem, Turkov ne krivim. Mislim, da je bilo to popolnoma upravičeno. Šibkejši narod mora pasti. Armenci so si želeli Turčijo razdeliti; so proti Turčiji in Nemcem, zato nimajo pravice, da bi obstajali na tem ozemlju."
Učna leta Hitlerjevega zunanjega ministra von Neuratha
In če smo že omenili nacistični diskurz, ne smemo pozabiti sicer v tej zgodbi ne tako zelo ključnega, zato pa kasneje toliko vplivnejšega nacista Konstantina von Neuratha. Zanj je bila 'končna rešitev armenskega vprašanja', kot dogajanje od marca 1915 naprej imenuje dopisnik časopisa TAZ v Turčiji in avtor čisto sveže, a že razprodane knjige Beihilfe zum Völkermord (Sodelovanje pri genocidu), Jürgen Gottschlich, preludij k rasni politiki Tretjega rajha. Ja, to je bil tisti von Neurath, ki je bil prvi Hitlerjev zunanji minister, bil pa je tudi prvi protektor osvojene Češke. Hitler ga je sicer zaradi pomanjkanja 'gorečnosti' dokaj hitro poslal 'na trajni dopust', ampak von Neurath zato ni bil nič manj del nacističnega projekta kot legendarno goreči Reinhard Heydrich, ki ga je na Češkem nasledil; zato pa tej gorečnosti primerno tudi končal …

Gottschlich je tudi na pogovoru o nemški odgovornosti v primeru armenskega genocida v berlinskem gledališču Maksima Gorkija razvijal tezo, da nikoli ne bi bilo pokola takšnih razsežnosti in da projekt uničenja armenskega prebivalstva v turški državi ne bi bil izpeljan tako popolno, če ne bi bilo tako tesne povezave, predvsem vojaške, med Nemčijo in Osmansko državo. Dokazov, da bi nemški oficirji aktivno sodelovali pri deportacijah in pobojih, sicer ni, vendar pa je jasno, da Nemci v Turčiji kljub pričevanju grozodejstvom niso storili prav nič, da bi jih preprečili. Veleposlanik von Wagenheim je dvakrat 'pro forma' protestiral pri Turkih in poročilo o tem poslal v Berlin. Julija je tako denimo napisal: "Način izvajanja preselitve Armencev govori o tem, da je dejanski cilj vlade uničenje armenske rase v turškem cesarstvu." Po Gottschlichovem mnenju je sicer von Wagenheim protestiral in poročila v Berlin pošiljal zgolj zato, da bi Nemci po koncu vojne lahko imeli pisni dokaz, da so se od pobojev distancirali. Dasiravno so takrat še računali na to, da se bo vojna obrnila tako, da takšnega dokaza nikoli ne bodo potrebovali.
Ogorčenje veleposlanika londonskih manir Metternicha
Na tem mestu velja omeniti vsaj en pozitiven lik iz nemške politike. To je bil Paul Wolff Metternich, ki je novembra po von Wagenheimovi smrti tega nasledil kot nemški veleposlanik v Osmanski državi. Kot pravi Gottschlich, je bil Metternich ogorčen nad dogajanjem v Turčiji in je nemudoma po nastopu službe pisal v Berlin in zahteval dvoje: da Nemčija javno spregovori o dogajanju v Turčiji in da Turčiji zagrozi s sankcijami. Gottdschlich meni, da bi zadnje lahko bilo učinkovito. Jeseni 1915 je namreč delovala železniška linija Berlin-Konstantinopel, po kateri je potekalo trgovanje in oskrbovanje Osmanske države, poleg tega pa je bila turška vojska izredno šibka in popolnoma odvisna od Nemcev.
Vseeno je Metternichu kancler Theobald von Bethmann-Hollweg odgovoril, da bo Nemčija v tej vojni še kako potrebovala Turke in da sankcij ne bo. Ob omembi Metternichovega jalovega poskusa velja omeniti, da je bil Metternich na novem položaju precejšen 'outsider'. Pred prihodom v Konstantinopel je bil veleposlanik v Londonu. V dolgih letih na Zahodu je postal miselno precej bližje Britancem in Francozom kot pa Nemcem in tudi nikoli ni bil del skupine, ki je pripravljala nemško 'Orientpolitik', zato ga je tudi presenetila krutost dogajanja v Mali Aziji.
Tudi Nemčija si zasluži mesto pod soncem
No, če so se diplomati vsaj distancirali od pokola Armencev, se vojska pač ni. Docela uglašena je bila s cesarjem Viljemom II., ki je v nemškem vplivu na turškem ozemlju videl odskočno desko do pridobitve položaja kolonialne (imperialne) velesile za Nemčijo. Pridobiti si 'mesto pod soncem' (to je tudi ozadje naslova izvrstnega dokumentarca o Viljemu II. Majestät brauchen Sonne Petra Schamonija) je bil ključni projekt zunanje politike Viljemove Nemčije. Tako so označevali prizadevanja za to, da bi se Nemško cesarstvo pridružilo Franciji in Veliki Britaniji v skupinici imperialističnih gigantov.
Temu sta bili namenjeni tudi dve Viljemovi potovanji na Orient (1889 in 1898) in od osemdesetih let naprej je Nemško cesarstvo svojo politiko širjenja vplivnega območja na 'Orientu' vodilo po treh tirih. Prvi vidik je bil vojaški; Nemčija je zato ustanovila vojaško akademijo v Bosporju, v kateri so se šolali tudi turški vojaški poveljniki. Drugi vidik je bil načrt vključevanja Bližnjega vzhoda v nemško gospodarsko cono - najbolj legendarni projekt v tem kontekstu je bila gradnja Bagdadske železnice. Nemčija pa je svojo pot do imperialne velesile tlakovala tudi po področju kulture. Predvsem nemški arheologi so si spisali nesmrtno slavo; Schliemann, Humann in Lepsius (zadnji resda v Egiptu in nekoliko pred Viljemovo vladavino) so s svojim delom pomagali pisati ključna poglavja antične zgodovine.

Potencialni kolaboranti Armenci
In Nemčija, ki je bila tedaj tudi že dodobra okužena z rasnimi teorijami, je izražala razumevanje za turški projekt narodnega (rasnega) čiščenja državnega ozemlja. Želela je namreč storiti vse, da bi bila Turčija, kot eden njenih predvsem zaradi strateške lege najbolj ključnih zaveznikov v vojni in tudi v projektu izgradnje nemškega imperija, močna. In predvsem zaradi izkušenj z balkanskimi vojnami, v katerih je Osmanska država izgubila več kot 80 odstotkov svojega evropskega ozemlja, se je zdel projekt narodno homogene Turčije nujen. V Armencih in drugih krščanskih manjšinah so Mladoturki videli potencialne izdajalce. Predvsem Armenci v bližini meje z Ruskim carstvom naj bi bili (potencialni) kolaboranti in že pred letom 1914 so Mladoturki vodili močno propagando, da so Armenci grožnja varnosti turškemu cesarstvu. Med vojno je ta propaganda tudi na turško prebivalstvo seveda imela še večji učinek.

Prve plinske celice, sežiganje žensk in mreža koncentracijskih taborišč
Podatki o temeljitosti 'končne rešitve armenskega vprašanja' ne dopustijo skepse glede uporabe izraza genocid. Načrt odprave Armencev je bil izveden v dveh fazah: v prvi so za vojsko sposobne moške pobili ali pa jih poslali na prisilno delo, v drugi pa so ženske, otroke in starejše deportirali v sirsko puščavo. To so bili pravi pohodi smrti, saj žrtev tako rekoč niso oskrbovali z vodo in hrano. Avgusta je tako tudi New York Times poročal o tisočih trupel po cestah in v reki Evfrat in popolnoma jasno je bila zapisana tudi poanta grozodejstev: "Gre za načrt uničenja celotnega armenskega naroda."
Še večje podobnosti z dogajanjem slaba tri desetletja pozneje pokažejo podatki o tem, da so Turki postavili pravo mrežo 25 koncentracijskih taborišč in da so v pobojih sodelovali tudi zdravniki. Medtem ko so turški vojaki Armence (predvsem Armenke) kruto 'odpravljali' s sežiganjem - ženske so najprej slekli, jih nagnali na vaški trg, nato pa polili z bencinom in jih zažgali -, pa so turški zdravniki Armence ubijali s predoziranjem morfija, z načrtnim nezdravljenjem bolnikov s tifusom in pa celo s plinom. Obstajajo poročila vsaj o dveh šolah, v katerih naj bi dva zdravnika otroke pobila s plinom.
In Nemčija vsega tega še vedno noče poimenovati genocid.
Dogajanje pred 24. aprilom, za katerega je na dnevnem redu Bundestaga napovedana točka 100-letnica poboja Armencev, je doseglo prav groteskne razsežnosti. V zadnjih mesecih je neformalna skupina poslancev iz vseh v Bundestagu zastopanih strank pripravila predlog besedila, s katerim naj bi se Nemčija ob stoletnici genocida opravičila Armencem in poudarila grozljivost dogajanja leta 1915. Čisto na vrhu tega besedila, še v nadnaslovu, je bila beseda 'Völkermord', torej genocid. Ko pa so besedilo 'obdelali' predstavniki zunanjega ministrstva in vodje frakcij v veliki koaliciji zastopanih strank, je 'sporni' izraz izginil … Oziroma skoraj izginil, saj ga najdemo pri koncu besedila, v argumentaciji te točke dnevnega reda plenarne seje Bundestaga.
Ogorčeni so tudi nekateri poslanci koalicije, še najbolj pa skromna opozicija Zelenih in Levice. Levica (Die Linke) je zato spisala protipredlog in ga 25. marca v sekretariatu tudi že prijavila za obravnavo 24. aprila. Že naslov predloga je nedvoumen: Gedenken an Völkermord an Armeniern (Spomin na genocid nad Armenci). V besedilu pa Levica vlado poziva, naj "nemudoma prizna zgodovinsko soodgovornost Nemškega cesarstva za genocid".
Na podijih EU-ja je genocid vseeno (lahko) genocid
Da ravnanje velike koalicije v primeru 100-letnice genocida nad Armenci očitno vodi neki 'zunanji' interes, se je pokazalo v dogodku, zaradi katerega so razsežnosti groteske ogibanja uporabe besede genocid še večje. Evropski poslanci iz stranke CDU/CSU, torej iz stranke, katere vodje so izraz genocid odstranile iz naslova, so kot del evropske Ljudske stranke 3. marca potrdili resolucijo, v kateri se na dveh straneh besedila nenehno govori o genocidu; popolnoma eksplicitno in brez okolišenja. Dober teden pozneje pa je Evropski parlament sprejel še sklep, v katerem vse države članice poziva, "naj čim več prispevajo za to, da bi se priznalo, da je v primeru poboja Armencev šlo za genocid".
Iz vsega tega se je skušala nemška zvezna vlada izvleči celo s tako kurioznimi argumenti, kot je tisti o veljavnosti Konvencije OZN-a o preprečevanju in kaznovanju genocida. Konvencija je bila sprejeta decembra 1948, za Nemčijo pa velja od 22. 2. 1955. In vlada velike koalicije pravi, da konvencija "ne velja za nazaj". Po tej logiki torej tudi načrtnega poboja Judov med drugo svetovno vojno ne bi mogli imenovati genocid, pa še nobeni nemški vladi ni prišlo na misel, da ne bi ohranila tradicije nenehnega opozarjanja na nemško krivdo za genocid nad Judi … Ampak Turčija je trenutno za Nemce pomembna.
Zahod jo hvali, ker je sprejela milijon beguncev iz sirske državljanske vojne, in potrebuje jo v boju proti Islamski državi. In v Turčiji, ki seveda tudi ni priznala svoje krivde za poboj Armencev, bodo junija volitve. Prav zato si kanclerka Merklova in zunanji minister Steinmeier prizadevata, da Nemčija ne bi kakor koli 'razhudila' Turkov. Vse to je cinično, ampak takšna je realna politika, kot je zapisalo tudi več nemških časopisov.
V Erevan gre le neki državni sekretar
In eden izmed glavnih borcev proti tej nemški politiki kapriciozne uporabe besede genocid je prav poslanec turškega rodu. V izjavi, katere prvi del smo zapisali zgoraj, je Özdemir še zapisal: "Na zadnjem potovanju v Armenijo so me vprašali, ali se bo poleg francoskega predsednika Hollanda spominske slovesnosti 24. 4. v Erevanu udeležila tudi kanclerka Merklova. Poslali bomo nekega državnega sekretarja, kar priložnosti nikakor ne ustreza. Zaradi te neprimerne previdnosti v ravnanju z Erdoganom zvezna vlada zmanjšuje pomen genocida nad Armenci – dostojanstven odnos do žrtev in njihovih potomcev bi bil videti drugače."
EPILOG: Kobane, Mosul, Aleppo …
Pri vsem tem ni nepomembno niti to, da v zgodbi poboja Armencev nastopajo mesta kot Aleppo, Mosul, Kobane, torej kraji, kjer se 100 let kasneje znova dogajajo grozodejstva. Prav prebivalstvo Kobaneja, mesta, ki se je tako hrabro upiralo Islamski državi, je bilo dolgo večinoma sestavljeno prav iz preživelih genocida. Kot je ob 100-letnici poboja zapisal armenski odvetnik in novinar Hartout Ekmanian, je bil Kobane, rojstni kraj njegovega očeta, dolga desetletja kraj kulturnega sožitja. Mestece je imelo dve šoli, dve cerkvi in mnogo kulturnih in športnih organizacij. Večina ljudi je poskusila pozabiti pokol, zaradi katerega se je velik del prebivalstva preselil v Kobane. Ampak prav ob skorajšnji stoletnici jih je ponovno doletelo opozorilo, da časi pokolov niso mimo. In tudi zaradi sodobnih tragedij v Kobaneju, Aleppu ali Mosulu nihče iz potreb realne politike ne more molčati o genocidu in si privoščiti mahinacij z besedami, ki imajo povsem nedvoumen pomen.