Bizjak v enem izmed emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate, živi dve leti in je na avstralski univerzi (Murdoch University) pristojen za trženje in poslovni razvoj. V pogovoru za MMC je predstavil življenje v Dubaju, hierarhično sestavo družbe, v kateri je le okoli 20 odstotkov ljudi domačinov, drugi pa so tujci, primerjal Dubaj z Abu Dabijem in povedal, zakaj poletno vročino težje prenaša v Sloveniji kot "peklenskih" 40 stopinj v Dubaju.

Veliki infrastrukturni projekti so simbol Dubaja in v malo manjši meri Abu Dabija. Dubajčani se ponašajo z najvišjo stavbo na svetu, s hotelom s sedmimi zvezdicami, ogromnimi nakupovalnimi središči, ledenim barom, pokritim smučiščem ... Kakšen občutek dobi človek, ko se sprehaja po Dubaju?
Res je, tukaj je vse novo, če stavba stoji deset, petnajst let, je že stara. Tudi gradbišča, ki so nekaj let samevala, so zdaj ponovno oživela. Ampak sam teh novogradenj, vseh arhitekturnih presežkov v resnici sploh ne opazim več - tako kot pravijo, da Slovenci ne opazimo narave in gozda, je tukaj podobno s stavbami. Jemljem jih kot samoumevne, saj se vsak dan vozim mimo njih. Šele ko pridejo na obisk družina ali prijatelji in gremo skupaj v mesto, me opozorijo nanje.

Na Burdž Kalifi (najvišja stavba na svetu, visoka 828 metrov, op. a.) ste že bili?
Da, mislim, da že petkrat. Prvič je zanimivo, vsakokrat naslednjič pa je zelo podobna izkušnja. Bo pa Dubaj kmalu izgub

il primat najvišje stavbe na svetu, saj v Savdski Arabiji gradijo Kingdom Tower, ki bo visok kar tisoč metrov. Sprva so hoteli zgraditi celo Mile Tower, ki bi bil visok eno miljo, ampak bi bilo to vendarle preveč, tako da so ga "znižali" na tisoč metrov. Se pa arhitekti v Dubaju, ki so zgradili Burdž Kalifo, že dogovarjajo za nove projekte. Dubaj vedno želi biti največji, najboljši, najhitrejši. Se pa jaz središču mesta večinoma izogibam, saj je zelo turističen, z ogromnimi nakupovalnimi centri. Mi, ki tukaj živimo, gremo raje v manjše trgovinske centre na obrobju, v katerih pa prav tako dobiš vse.

Dubaju torej že uspeva biti svetovna turistična prestolnica, stik med Vzhodom in Zahodom. Od kod prihaja največ obiskovalcev in kakšne so cene storitev?
Zelo veliko je Rusov, tudi Kitajcev in Britancev, nato pa sledijo drugi narodi. Cene mnogih izdelkov so nižje kot v Evropi ali Rusiji, dobiš pa praktično vse, tako da je Dubaj resnično postal svetovno nakupovalno središče. V času "Dubaj Shopping Festivala" trajajo popusti kar ves mesec, znižanja pa so zelo občutna, tak

o da veliko tujcev pride v Dubaj prav s tem namenom. Res se tu znajo iti igro, imenovano posel.

Združene arabske emirate (ZAE) sestavlja sedem emiratov, ki imajo skupno zunanjo, gospodarsko in obrambno politiko, vsak pa je ohranil notranjepolitično suverenost. Najbolj znana sta Dubaj in Abu Dabi, je med njima čutiti kaj tekmovalnosti? S čim pa se preživljajo drugi?
Sam sem imel srečo, da sem prvo leto v Dubaju preživel na univerzi, na kateri je bilo kar 90 odstotkov tamkajšnjih študentov, tako da sem res imel priložnost spoznati njihovo kulturo in razmišljanje, kar je neprecenljiva izkušnja. Če si tukaj "expatriate" (tuji delavec), veliko izkušenj z domačini, Emiratčani, sploh nimaš, saj večina tujcev z njimi nima praktično nikakršne interakcije, če niso ravno poslovno povezani. Dubaj in Abu Dabi sta najpremožnejša in finančno najpomembnejša emirata. Tudi drugi emirati poskušajo igrati to "igro", saj so odprti za poslovanje in skušajo pritegniti vlagatelje, ampak ostajajo svetlobna leta za njima. Nimajo namreč ničesar posebnega, s čimer bi jima lahko konkurirali. Poskušajo pa, ena takšnih stvari so na primer nižje najemnine. V Šardži, ki je sosednji emirat od Dubaja - praktično se ga drži, živi veliko ljudi z nizkimi dohodki, kot so Indijci ali Pakistanci. V drugih emiratih so tudi dajatve nekoliko nižje, tako da je ceneje odpreti podjetje.

Največja razlika med Dubajem in Abu Dabijem je v naravi naložb oziroma v tem, od kod denar prihaja v ta dva emirata. V Abu Dabiju je nafte na pretek in nafta bo ostala glavni vir prihodkov, dokler jo bodo lahko črpali. Dubaj pa nafte praktično nima, ima le eno ali dve vrtini v Arabskem zalivu. Večina denarja je zato v nepremičninah, bančništvu, investicijah, potrošništvu, trgovini, turizmu. To je vir dohodka za Dubaj. Tudi zato so se v času krize nekoliko ušteli, saj so preveč kupovali in gradili v času, ko se je vse ustavilo. A so se iz tega nekaj naučili in zdaj so bolj previdni, kaj in kje gradijo. Dolgoročno so te naložbe pametnejše od golega zanašanja na nafto. So pa prebivalci v celotni državi zelo domoljubni in enotni. Vsako leto na veliko praznujejo dan državn

osti, ponosni so, da so ZDRUŽENI arabski emirati. Tako so tudi na formalni ravni odnosi med Dubajem in Abu Dabijem zelo dobri, neuradno pa obstaja tekmovanje v tem, kdo bo boljši in bogatejši. Znano je tudi, da je Abu Dabi precej konservativnejši, a njihov šejk priskoči na pomoč Dubaju, ko ta potrebuje denar za nove naložbe. Primer je stolp Burdž Kalifa, ki naj bi se sprva imenoval Burdž Dubaj, a ker je abudabski šejk Kalifa vložil ogromne vsote v dokončanje gradnje, so ga preimenovali. Tukaj denar ni problem, ogromno jim pomeni čast, to, da gre njihovo ime v svet.

Voditelj vsakega emirata je emir, ki se imenuje šejk, v primeru Dubaja je to šejk Mohamed bin Rašid Al Maktum. Kakšno je politično življenje, so vsi najvišji položaji in največja podjetja, kot je na primer letalska družba Emirates, v rokah vladajoče dinastije?
Da, dinastija posredno in neposredno dobiva denar od vseh podjetij, ki jih imajo. Pošteno ali nepošteno, dejstvo je, da so oni pred leti vlagali v ta podjetja, na primer v Emirates, in tudi zaradi njihovih vložkov so se tako razvila. A ne gre le za podjetja, tu so tudi nepremičnine in zavarovalniška podjetja, v vseh je kapital vladujočih družin. Nameščeni so na vodilne položaje v vseh močnih domačih podjetij, to, kar je tukaj povsem samoumevno. Dubaj in ZAE na splošno imajo enega najvišjih življenjskih standardov na svetu. Če si v Dubaju domačin, Emiratčan, boš imel samodejno precej višjo plačo kot primerljiv tujec. Za svoje prebivalce zelo lepo skrbijo, dajo jim tudi stanovanja, če se preveč zadolžijo, jim odpišejo obresti. Če si Emiratčan, imaš zelo udobno življenje, to je dejstvo.

In še davkov jim ni treba plačati ...
Da. V evropskih državah prebivalci preživljajo državo z davki, tukaj pa je tako, da država preživlja svoje prebivalce. Dajo jim visoke plače, skrbijo, da se so zadovoljni, kar pa se nadaljuje tudi v politični sistem. Emirati so ena redkih držav, ki je arabska pomlad ni niti oplazila, nikakršnih nemirov ni bilo. To pa zato, ker tako lepo skrbijo za svoje ljudi in si prizadevajo, da so srečni in zadovoljni. Dohodki za "expatriaote", kot sem tudi sam, pa so tudi dovolj privlačni. V vsakem emiratu ima vladajoči šejk sicer absolutno oblast, a imajo tudi državni zbor, ki je posvetovalno telo. V njem polovico članov

namesti šejk, polovica je voljenih. To je nekakšen poskus prikaza demokracije, a šejki imajo prvo in zadnjo besedo. Nimajo pa političnih strank, kot jih poznamo mi, in razgibanega političnega življenja.

Kolikšen je vpliv vere v družbenem življenju? Obstajajo stroga moralna pravila, na kaj mora tujec paziti?
Vera v več pomenih vpliva na vsakodnevno življenje. Najbolj se to kaže ob ramazanu, ki se bo začel čez slab mesec. Takrat muslimani od zore do mraka ne jedo, zato so tudi restavracije in lokali zaprti, saj bi bilo nespoštljivo, da bi domačini morali, medtem ko se postijo, gledati druge, kako se mastijo. Ampak kljub temu se da v Dubaju tudi v tem času dobiti vso hrano, le v javnosti je ne smeš jesti, ampak raje v pisarni ali doma. Podobno je z alkoholom, ki je sicer strogo prepovedan, a je na voljo. Treba je le izpolniti prošnjo in brez težav se ga nato kupi v posebnih trgovinah. Je pa vseeno treba biti nekoliko diskreten.

Dubaj je precej liberalen, pravila niso tako stroga kot na primer v Savdski Arabiji. Zelo so tudi strpni do različnih kultur in ver, na kar kaže že to, da z njimi sobiva toliko pripadnikov različnih narodov. Ne motijo jih druge vere. Slovenci se radi dojemamo kot napreden evropski narod, pa še vedno nima

mo mošeje. Tukaj je samo v Dubaju postavljenih sedem katoliških cerkva, stojijo tudi v drugih emiratih. Pozoren pa je treba biti na kakšne evropske, zahodne navade, na primer to, če med vožnjo kakšnemu vozniku pokažeš sredinec. To je tukaj zelo hud prekršek, zaradi katerega greš lahko tudi v zapor. Ne, da so Emiratčani vzvišeni, a vidijo se kot lastniki države, zato ne bodo dopustili, da jih tujci žalijo. Pogosto se tudi zgodi, da turistke varnostnik opomni, naj si ogrnejo oblačilo okoli ramen, saj so za njihov okus preveč razgaljene, kar se jim zdi nespoštljivo.

Ali domačinke hodijo v službo ali ostajajo doma? Kako pa je s tujkami, so v Dubaju zaželene na vseh položajih, tudi v poslovnem svetu?
Za tujke formalno ni nobene ovire, neformalno pa velja dejstvo, da muslimani raje poslujejo z moškimi. Veliko žensk zato pride delat v Dubaj, poznam tudi kar nekaj Slovenk, ki na primer delajo kot stevardese za družbo Emirates, tudi v drugih krogih je veliko tujk. Pri domačinkah pa je različno. Več deklet kot fantov ima visoko izobrazbo, vendar odločitev, ali se bo ženska dejansko zaposlila ali ne, sprejme celotna družina. Zato se zgodi, da dekleta pridobijo formalno izobrazbo, nato pa ostanejo doma. Tudi v tem primeru imajo sicer precej lepo življenje. V zadnjem času si vse več deklet želi delati, že zato, da bi presegle utečene verske in kulturne norme.

Dubajsko družbo sestavlja hierarhična piramida, na kateri so na vrhu domačini, ki so po številu v manjšini, saj v Dubaju živi več tujcev kot Emiratčanov. Kaj počnejo domačini in kaj tujci, na primer Evropejci in Azijci? Iz katerih držav jih največ prihaja, kakšen je standard, plače?
Najboljši odgovor na to vprašanje ponuja film City of Life, ki ga je posnel tukajšnji režiser in prikazuje, kako se življenja ljudi iz različnih slojev v Dubaju prepletajo na naravne ali pa tudi nenaravne načine. Ti krogi so hkrati neodvisni in soodvisni. Neki "expatriate", kot sem jaz, ki dela za multinacionalko, verjetno ne bo imel veliko opravka z domačini, razen če ni njegov posel tesno povezan z njimi. Vidiš jih na cesti in trgovinah, a veliko interakcije ni. Obstaja nenapisano pravilo, da so Emiratčani najvišji sloj - kar gledano finančno, tudi drži, saj jim pri tem pomaga tudi država. Ti na isti ravni priznavajo ljudi iz zahodnih držav, torej Evropejce, Američane, Avstralce; morebitna razlikovanja se pojavijo predvsem zaradi vere. To raven priznavajo tudi Arabcem iz drugih držav, članic Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC - Gulf Cooperation Council), ki je neke vrste njihova enačica Evropske unije, saj zagotavlja prost pretok blaga, ljudi in kapitala. V GCC so vključeni še Katar, Bahrajn, Oman, Savdska Arabija in Kuvajt, tako da lahko prebivalci teh držav prosto potujejo.

Naslednji v piramidi so drugi Arabci, na primer Egipčani, Tunizijci, Sudanci in drugi Afričani, ki so prav tako muslimani. Na dnu pa so Južnoazijci - Indijci, Pakistanci, Filipinci, prebivalci Bangladeša, ... Tradicionalno so bili ti ljudje služabniki Emiratčanov, kar se je ohranilo v njihovi miselnosti. Gre pretežno za nekvalificirano delovno silo, kot so čistilci, pometači, delavci na gradbiščih ... V Dubaju pa živi tudi kar nekaj Indijcev in Pakistancev, ki so tukaj že vse življenje in jim je uspelo pridobiti dobre službe, tako da niso vsi Južnoazijci najnižji sloj. Izjema so, seveda tudi tisti Južnoazijci, ki so visoko izobraženi in delajo kot menedžerji, profesorji ipd.

Slišati je, da je za Emiratčane to obljubljena dežela. Država jim plačuje izobraževanje do najvišje stopnje, imajo brezplačno zdravstveno varstvo, vsaka družina ima služkinjo, varuško otrok in voznika. V Dubaju ni beračev ali brezposelnih, poleg tega jim ni treba plačevati davkov. Ali Dubajčani spremljajo proteste v drugih arabskih državah, jih sploh lahko razumejo, ali jim gre preprosto predobro?
ZAE se želi distancirati od teh dogodkov, saj hoče biti država politično neopredeljena. V Dubaju je kapital z vsega sveta, zato se zavedajo, da se bodo v primeru, da se bodo preveč dobrikali eni strani, oddaljili od druge, in obratno. Zato država po mojem mnenju precej pametno igra. Popolno nasprotje je na primer Katar, saj želi njihov šejk igrati vlogo nekakšnega bližnjevzho

dnega posrednika. Dubajčani pa vse gledajo skozi denar in vedo, da lahko izgubijo naložbe, če bodo pokazali preveliko naklonjenost komur koli. Sicer pa protestov v državi ni. Dejstvo, da so plače neobdavčene, življenjski standard pa visok, vzame veter iz jader tudi tistim, ki so nagnjeni k pritoževanju.

Mislite, da bi lahko kdaj doživeli finančno sesutje Dubaja, da bi se zaradi svojih brezmejnih vizij še bolj "zakalkuliral" kot pred leti?
Pred leti so že imeli hudo krizo, ko je nepremičninski balon nenadoma počil in jih je krepko udarilo po žepu, tudi vsa gradnja se je ustavila. To se jim je že zgodilo in morda se jim bo še kdaj, a mislim, da so se iz prve recesije naučili veliko. Zdaj gradijo malo bolj premišljeno, čeprav je gradenj še vedno veliko.

Za konec še o podnebju in vremenu. Povprečna dnevna temperatura v Dubaju je poleti 40 stopinj, dvigne se tudi do 50, pozimi pa 23 stopinj Celzija. Kako je živeti in delati v takem okolju?
Trenutno imamo 40 stopinj, poleti se segreje do 50 in še čez. Vročina je zaradi vpliva Arabskega zaliva zelo vlažna, a meni se to ne zdi velik problem. Dubaj namreč ni mesto, prijazno do pešcev, nihče ne gre po službi na sprehod ali kolesarit v naravo, kot to poznamo v Evropi. Osebno vročine ne opazim preveč, saj so avtomobili ves čas v garažah, doma, v službah in trgovinah pa so ves čas prižgane klimatske naprave. Vročino zato težje prenašam v Sloveniji ali drugod po Evropi, četudi je 15 stopinj manj.