Zadnja plinska kriza med Ukrajino in Rusijo se je začela aprila, ko je Moskva, ki se je v državljanski vojni na vzhodu Ukrajine postavila na stran proruskih separatistov, zvišala ceno plina z 268 na 485 dolarjev za 1000 kubičnih metrov plina in začela gospodarsko pritiskati na svojo sosedo. Obubožani Kijev, ki je bil za že dobavljeni plin dolžan milijardne zneske, se z dvigom cene ni strinjal in je Moskvo obtožil gospodarske agresije. Spor glede tega državi še vedno rešujeta pred arbitražnim sodiščem v Stockholmu, Rusija pa je sosedi že sredi junija zaprla plinsko pipico. Ob posredovanju Evropske unije sta sprti strani konec oktobra le dosegli dogovor o plačilu ukrajinskega dolga v višini nekaj več kot 3 milijard dolarjev do konca leta in novi ceni za plin, ki bo do konca marca znašala okoli 385 dolarjev za tisoč kubičnih metrov plina.

Zaradi ukrajinsko-ruskega dogovora bodo Evropejci zimo preživeli mirno, toda dolgoročno bo Uniji miren spanec pri oskrbi z energijo omogočila šele energetska unija, ki pa je še v povojih. Evropska unija je namreč močno odvisna od uvoza energije (uvoziti mora več kot 51 odstotkov potrebne energije), posamezna energetska omrežja pa so precej slabo medsebojno povezana, kar npr. pri oskrbi z zemeljskim plinom omogoča izsiljevanje držav, ki so pretežno vezane le na enega dobavitelja (Rusija). Na zadnjem vrhu Unije so zato odobrili skoraj 650 milijonov evrov za gradnjo ključne infrastrukture, ki naj bi pomagala pri odpravi izoliranosti posameznih držav članic od energetskih omrežij EU-ja. Pomoč naj bi namenili predvsem za plinske projekte v baltskih državah ter srednjevzhodni in jugovzhodni Evropi. Poleg boljše notranje povezanosti energetske infrastrukture želi Unija doseči tudi manjšo odvisnost od uvoza energije. K temu naj bi med drugim pripomoglo povečevanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov.

K stabilnejši oskrbi Evrope z energijo naj bi prispeval tudi plinovod Južni tok, ker bi se tako izognili Ukrajini. To je sicer predvsem srčna želja Rusije, za njegovo gradnjo pa se zavzema tudi več članic Unije, med drugim Slovenija. Gradnja tega plinovoda, ki bi sicer prispeval k pestrosti tras dobave, ne bi pa zmanjšal odvisnosti od Rusije, pa je trenutno na precej majavih nogah. Evropska komisija je namreč pritisnila na države članice, saj naj bi trenutni dogovori kršili evropske protimonopolne predpise. Ruski Gazprom namreč želi biti tako dobavitelj plina kot lastnik plinovoda. Poleg tega poznavalci opozarjajo, da se je z zmanjševanjem potreb po plinu v severni Italiji, ki naj bi bila glavni odjemalec, zmanjšala ekonomičnost projekta. Res pa je, da je pri gradnji Južnega toka v ozadju predvsem ruski geopolitični interes.