Sodišče je Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaču dosodilo dosmrtni zapor, saj je odločilo, da sta kriva pomoči pri umoru hrvaškega izseljenca Stjepana Đurekovića. Obtožnica je Perkovića bremenila, da je načrtoval in organiziral umor Đurekovića, Mustača pa, da je kot takrat nadrejeni Perkoviću naložil, naj načrtuje in organizira umor, ki so ga izvedli v bavarskem mestu Wolfratshausen nedaleč od Münchna leta 1983.

Milanović: Dobila sta najblažjo mogočo kazen
"Če je to res, sta ta dva človeka dobila najblažjo mogočo kazen. Žal mi je, da se o tem ni odločalo na Hrvaškem," je dodal Milanović. Perković in Mustač sta bila po osamosvojitvi Hrvaške tudi visoka uradnika hrvaških obveščevalnih služb.

Milanović je med drugim dejal, da je šokiran, ko vidi, da sta človeka, ki sta (prvemu predsedniku neodvisne Hrvaške in predsedniku HDZ-ju) Franju Tuđmanu priskrbela potni list, ki sta uživala njegovo zaupanje in zaupanje (zdaj že tudi nekdanjega predsednika HDZ-ja) Tomislava Karamarka "ter vseh HDZ-jevcev, med katerimi so tudi ustanovitelji stranke na koncu prikazani kot udbaški eksekutorji. To je strašno in pove vse o HDZ-ju kot stranki."

Sporni zakon "lex Perković" je potem Hrvaška razveljavila
Sojenje se je začelo oktobra 2014 po večmesečnih zapletih z izročitvijo Perkovića in Mustača Nemčiji. Nekdanji hrvaški premier Zoran Milanović je namreč nasprotoval izročitvi obeh obtožencev, a je potem Hrvaška pod diplomatskim pritiskom Nemčije razveljavila sporni zakon, ki je znan kot "lex Perković".

V sklepni besedi je Perkovićev odvetnik Ante Nobilo poudaril, da ni bilo enega samega dokaza proti Perkoviću, in dodal, da je Nemčija obrambi zavrnila vpogled v arhiv, ker je, kot je dejal, Đureković bil sodelavec nemške varnostne službe (BND). Med drugim je dejal, da so jugoslovanske varnostne sile v 70. in 80. let prejšnjega stoletja sprožile preventivne napade na izseljence, ki so načrtovali in izvajali teroristične napade na takratno Jugoslavijo, kar je primerjal s sodobnimi ameriškimi protiterorističnimi akcijami.

Motiv za umor: likvidacija političnega nasprotnika
"Motiv za likvidacijo Đurekovića je povezan z njegovim sovražnim delovanjem in vpletenostjo v goljufije v energetski družbi Ina. Sklepali so, da bodo z umikom Đurekovića umaknili tudi težavo z Ino, ki je zaradi preiskav o poneverbah v vrednosti nekaj milijonov dolarjev postala veliko breme za republiško vodstvo," je dejal Dauster.

Glavni motiv za uboj Đurekovića pa je bila odstranitev političnega nasprotnika režima, je sodbo obrazložilo sodišče. "Đurekovića je bilo treba utišati, tako fizično kot politično. In s tem to razlagamo kot uboj iz nizkotnih vzgibov. Takšne označitve ne bi bilo, če bi šlo za uboj terorista," je po poročanju hrvaške tiskovne agencije Hina navedlo sodišče. "Prepričani smo, da v vojaški protiobveščevalni službi (KOS) niso imeli motiva za odstranitev Đurekovića. KOS po našem prepričanju ni bil vpleten v niti en uboj v izseljenstvu," je povedal münchenski sodnik.

Imela sta pomembno vlogo v hrvaškem SDV-ju
Tožilstvo je za dvojico zahtevalo dosmrtno zaporno kazen, obramba pa je zahtevala njuno oprostitev. Perković in Mustač sta bila po osamosvojitvi Hrvaške tudi visoka uradnika hrvaških obveščevalnih služb. V obrazložitvi je sodišče pojasnilo, da sta imela oba pomembno vlogo v hrvaškem SDV-ju, ki je sprožil in izvedel umor Đurekovića.

"Sodba temelji na dejstvu, da je bil Zdravko Mustač v tem času, torej leta 1983, vodja hrvaške podružnice SDV-ja, Josip Perković pa je takrat opravljal funkcijo načelnika oddelka SDV-ja, pristojnega za izseljevanje, in bil glavni obveščevalec Krunoslava Pratesa," je povedal predsednik sodnega senata Manfred Dauster. Pojasnil je, da je "Zdravko Mustač konec leta 1982 ali na začetku 1983 pooblastil Perkovića, da začne priprave na umor Stjepana Đurekovića".

Zavrnil je tudi trditve obrambe, da je bila za odstranitev Đurekovića zadolžena zvezna raven SDV-ja (sicer znana tudi kot Udba), prav tako pa to, da je bila zanj odgovorna protiobveščevalna služba JLA.