Oboji, tisti, ki pravijo, da industrija počasi zapušča Nemčijo, in oni, ki ne vidijo velike deindustrializacije, lahko najdejo potrditev za svoj argument. Ekonomista Robert Lehmann in Timo Wollmershäuser v februarskem poročilu münchenskega inštituta za gospodarske raziskave IfO trdita, da za obsežno in grozečo deindustrializacijo ni dokaza, če gledamo dodano vrednost industrijske proizvodnje. Ta je nazadnje tista, ki šteje v prikazu bruto domačega proizvoda (BDP) države.

Zmanjšanje proizvodnje le ena stran kovanca

Nesporno je, da se od časa kanclerke Angele Merkel količina industrijskih proizvodov v Nemčiji zmanjšuje, tudi zaradi selitve v tujino. Omenjena ekonomista v poročilu ugotavljata, da je bil septembra 2023 obseg industrijske proizvodnje v državi za približno 6 odstotkov manjši v primerjavi z letom 2015. Toda cenovno prilagojena bruto dodana vrednost v proizvodnji se je v istem času povečala za 7 odstotkov. Povedano preprosto, obseg proizvodnje se je zmanjšal, toda vrednost blaga in spremljajočih storitev je zrasla. Delež industrije po dodani vrednosti ostaja na stabilni ravni 22,6 odstotka nemškega BDP-ja. V zadnjih tridesetih letih so se vlaganja v stroje, naprave in vozila zmanjšala s 60 odstotkov na 40 odstotkov vseh investicij, povečala pa so se v programsko opremo, računalniške podatke in raziskave – s 30 odstotkov na 50 odstotkov vseh investicij.

Dogajanje v avtomobilski panogi

K trendu je bistveno prispeval razvoj v nemški avtomobilski industriji. Po podatkih nemškega združenja VDA se je domača proizvodnja od sredine leta 2000 do leta 2022 zmanjšala z nekaj manj kot 5,5 milijona na 3,5 milijona osebnih avtomobilov, medtem ko se je proizvodnja na tujem (Volkswagen, BMW in Mercedes imajo številne tovarne po svetu) v istem času podvojila z nekaj več kot 4 milijone na skoraj 10 milijonov vozil. Kljub temu se je domača bruto dodana vrednost med letoma 2005 in 2021 povečala za skoraj 70 odstotkov.

Drugačna zgodba v Sloveniji

V večini analiziranih držav (ZDA, Japonska, Švica, Indija) sta se oba kazalnika – števila proizvodov na eni in bruto dodane vrednosti na drugi strani – razvijala podobno, torej vsaksebi. Vendar pa je tudi nekaj vzhodnoevropskih držav, med njimi Slovenija, v katerih se je proizvodnja povečevala hitreje kot bruto dodana vrednost. Poročilo kot razlog navaja selitev nemške proizvodnje avtomobilov v te države (omenjeni sta še Madžarska in Poljska). Slovenija torej uporablja ekonomijo obsega bolj kot povečuje visoko dodano vrednost, čeprav slovenska podjetja ta trend z vlaganji v raziskave in razvoj že nekaj časa skušajo obrniti.

Kje je tu sploh problem?

Prva težava je, da je v Nemčiji dodana vrednost na zaposlenega v industriji zrasla zlasti med letoma 2015 in 2018, od takrat naprej pa stagnira in trend se utegne obrniti navzdol. Drugo pa je, da visok skok v doma ustvarjeni dodani vrednosti pri nemških avtomobilskih proizvajalcih verjetno pomeni zgolj, da so z zanašanjem na oznako Made in Germany služili s prodajo dragih vozil, zlasti limuzin, dragi pa so tudi električni modeli. Stefan Bratzel iz podjetja CAM je izračunal, da je letos za nov električni avto v Nemčiji treba odšteti v povprečju 55.669 evra, štiri tisočake več kot leto poprej. Najbolj osnovni Volkswagnov električni model stane več kot 33 tisočakov. Proizvajalci so trčili ob omejitve domače porabe, vozniki niso več pripravljeni odšteti toliko, pogledujejo proti kitajskim znamkam ali privlačnim Teslinim modelom. Zato je ena od osrednjih zahtev Volkswagnovega sindikata, da podjetje, če se hoče obdržati, zniža cene oziroma trgu ponudi primerne modele. Proizvajalci že nekaj časa napovedujejo vozila, ki bodo stala pod 25 tisočaki. To pa terja še več vlaganj v raziskave in razvoj.

Je Nemčija zaspala v vlaganjih?

V medijskem diskurzu prevladuje popularna diagnoza, da je Nemčija v preteklih letih premalo vložila, da bi zdaj "žela sadove". To deloma drži, zlasti za javne investicije v infrastrukturo: prometno, javno, digitalno. Po ocenah ekonomistov bi morala država sanirati javne stavbe, ceste, železnice, vložiti v digitalno upravo in hitri internet, za kar bi potrebovala vsaj en celoletni zvezni proračun, torej med 400 in 500 milijardami evrov. Trditev, da so zaspala tudi nemška podjetja, pa je preveč površna.

Nemška podjetja vodilna v R&D v Evropi

Nemčija je lani za raziskave in razvoj (R&D) namenila 3,13 odstotka BDP-ja, to je nad evropskim ciljem treh odstotkov, dve tretjini vlaganj opravi gospodarstvo. Glede na poročilo EU Industrial R&D investment scoreboard 2023 je Nemčija vodilna v Evropi po vlaganjih v čiste prometne tehnologije. Iz nje prihaja 59 odstotkov izumov s tega področja, sledita Francija s 23 odstotki in Švedska s 6 odstotki. Največji prijavitelji patentov so veliki proizvajalci avtomobilov Bosch, Volkswagen in BMW. Po številu patentov visokih vrednosti v pogonskih tehnologijah je Volkswagen na drugem mestu svetovne lestvice, za Toyoto. Na lestvici TOP 10 najdemo še Schaeffler, ZF in BMW. Tudi po patentih na področju krmilnih sistemov sta Bosch in Volkswagen na 5. in 6. mestu na svetu. Schaeffler, ki zdaj najavlja odpuščanja, je vrhunski v zelenih prometnih tehnologijah.

Volkswagen potrebuje sredstva za vlaganja

Volkswagen je evropski prvak v investiranju v R&D: v elektrifikacijo portfelja, digitalizacijo, nove tehnologije, razvoj modularnih in popolnoma električnih sklopov, avtomatizirano vožnjo. Lani je za to namenil 21,8 milijarde evrov (8,1 % prihodkov), medtem ko je dobiček pred davki znašal 22,6 milijarde. Letos sta padla prodaja in dobiček (v tretjem četrtletju je znašal 2,9 milijarde pred davki in obrestmi), koncern napoveduje in razvija nove modele, zato uprava, ki jo vodi Oliver Blume, opominja sindikate k bolečim rezom in varčevanju, drugače bo povsem zmanjkalo nujnih sredstev za raziskave in razvoj, brez njih bi podjetje dokončno izgubilo tekmo s konkurenco.

Kaj vse skupaj pomeni?

Nemška predelovalna industrija, zlasti avtomobilska panoga, je sredi strukturnih sprememb – krčenja proizvodnje in obenem izziva, kako zadržati dodano vrednost na zaposlenega. Nujno bo morala nadaljevati vlaganja v inovacije in razviti nove, (paradoksalno) cenejše produkte, če hoče doseči kupce. Da bi zadržala dodano vrednost na zaposlenega, bo krčila stroške, ki so v zadnjih letih narasli zaradi energetske krize, ozkih dobavnih grl in dviga plač. Kot vidimo pri Volkswagnu, je na mizi zapiranje obratov v Nemčiji in odpuščanje.

Nasvet: več ameriškosti

Ekonomisti kot recept za izhod iz večjega gospodarskega upada omenjajo nekakšno "amerikanizacijo" gospodarstva. Clemens Fuest, vodja IfO, pravi, da se je Evropa znašla v "pasti srednjih tehnologij" (vrhunskosti raziskav na področju mobilnosti), medtem ko jo ZDA, v zadnjih letih pa tudi Kitajska, prehitevajo v ogromnih vložkih v raziskave v biotehnologiji, informacijskih tehnologijah, farmacevtiki in računalniških storitvah. Ekonomistka Ulrike Malmendier z Univerze v Kaliforniji, Berkeley, meni, da lahko Nemčija preboj na teh področjih podpre le, če bo v Evropi možno zbrati dovolj kapitala za takšne podvige.

Trenutno manjka enoten kapitalski trg, ki bi denar lažje pripeljal do številnih obetavnih zagonskih podjetij, ki sicer pobegnejo v ZDA. Ključno je tudi, da Evropa in države članice razrahljajo predpise, regulacija je namreč ušla izpod nadzora. Na evropski komisiji obljubljajo zmanjšanje administrativnega bremena podjetij za četrtino. To bi poglobilo tudi notranji evropski trg, ki je še vedno preveč razdrobljen. Če se svet deglobalizira, je čas, da se Evropa bolj poveže med sabo. Še en nasvet se širi med nemškimi ekonomisti in vodji podjetij: treba bo več delati, Nemčija ima eno najnižjih povprečij delovnega časa, vedno težje privablja tudi tuje strokovnjake. Vse to je dolgoročno večjega pomena od obljub, ki jih bomo v Nemčiji slišali v predvolilni kampanji, od znižanja davkov do nekolikšne razbremenitve plačila električne omrežnine ipd. Mogoče je v tem trenutku za največje evropsko gospodarstvo bolj kot CDU-jev politik in najverjetnejši prihodnji kancler Friedrich Merz ključna CDU-jeva političarka Ursula von der Leyen. Jasno je, da se Evropa ne bo odpovedala socialnemu tržnemu modelu, toda starajoči se kontinent bo moral odstraniti ovire na poti poslovanja, financiranja, raziskovanja in inoviranja, če hoče vsaj približno držati korak s svetovnimi konkurenti. V vmesnem času pa ne bo lahko. Gospodarski inštitut (IW) v Kölnu za prihodnje leto Nemčiji napoveduje 6,2-odstotno brezposelnost (več kot 3 milijone ljudi).