Čeprav Estonijo in Slovenijo loči več kot 1300 kilometrov, je med državama mogoče potegniti več vzporednic. Obe državi sta se osamosvojili leta 1991, potem ko sta obdobje po drugi svetovni vojni preživeli pod jugoslovanskim oziroma sovjetskim režimom. Obe imata majhno populacijo in veliko gozdov. Tako Estonija kot Slovenija sta se Evropski uniji in Natu pridružili leta 2004, primerljiv je tudi njun BDP na prebivalca.

Poleg severnejše lege in nam popolnoma tujega jezika pa Estonijo od Slovenije loči predvsem dejstvo, da se je po osamosvojitvi v iskanju optimalnega načina za zagon države podala na pot digitalizacije. Ta je po odcepitvi od Sovjetske zveze potekala hitro in učinkovito, od digitalizirane Estonije pa se danes učijo in zgledujejo države po vsem svetu.

Dežela introvertirancev

"Estonci neradi govorimo z ljudmi," je kot poglavitni vzrok za digitalizacijo v šali navedel Lauri Tankler iz estonske Nacionalne agencije za informacijske sisteme (RIA). Kot je pojasnil, se prebivalke in prebivalci Estonije lahko veliki večini stikov z ljudmi izognejo z uporabo digitalnih storitev. Uradov jim praktično ni treba obiskovati. Čakanje v vrstah pred okenci in lovljenje uradnih ur sta za njih preteklost. "Dokumente pošiljamo prek spleta in jih podpisujemo digitalno. Ne na način, da bi jih fizično skenirali in pošiljali pdf-je. Gre za dejanski digitalni podpis, ki ga vnesemo z osebnim geslom, skeniranih podpisov naši uradi niti ne sprejemajo," je delovanje digitalne infrastrukture pojasnil Tankler.

Estonci dokumente digitalno podpisujejo od leta 2004, danes je to popolnoma vsakodnevna praksa, papirnati dokumenti pa postajajo vedno večja redkost. Estonska uprava deluje po principu "privzeto digitalno", kar pomeni, da se v osnovi vse ureja digitalno, papirnata birokracija in obiskovanje uradov pa sta šele sekundarna možnost. "Še vedno imamo shranjene papirnate kopije vseh dokumentov za primer, če izgubimo dostop do digitalnih verzij. Gre za to, da se s fizičnimi dokumenti državljanom ni treba ukvarjati na dnevni ravni," je pojasnil Tankler.

Estonski introvertirani značaj pa ni edini razlog za digitalizacijo, čeprav smo to šalo ob obisku Talina slišali kar nekajkrat. Vzroke za to je treba iskati predvsem v prepletu geografskih, političnih in zgodovinskih dejavnikov. Estonija je bila po razpadu Sovjetske zveze kadrovsko podhranjena država, pestilo pa jo je tudi veliko pomanjkanje finančnih sredstev.

Ker je del prebivalstva razpršen po odročnih gozdnatih območjih, bi bila gradnja učinkovite upravne infrastrukture ob borni finančni dediščini petdesetletnega planskega gospodarstva skorajda misija nemogoče. In ker je bil Talin od sredine šestdesetih let sovjetsko središče kibernetskega sektorja, tam je stal tudi Inštitut za kibernetiko, so se Estonke in Estonci po osamosvojitvi odločili, da se bodo osredotočili na potencial, ki ga prinaša informacijska tehnologija.

Vstop v e-Estonijo

"To so moja osebna izkaznica, vozniško dovoljenje in zdravstvena izkaznica v enem, lahko pa jo uporabljam tudi za vstop v fitnes, knjižnico ali za zbiranje točk zvestobe v trgovini," nam je s kartico v rokah navdušeno razlagal Florian Marcus iz inovacijskega centra e-Estonia. Ob tem je dodal, da ima od selitve v Estonijo precej tanjšo denarnico: "Vse, kar potrebujem, imam na eni sami kartici." Čipirane osebne kartice, ki je videti kot mešanica slovenske osebne in zdravstvene izkaznice, nimajo le državljanke in državljani Estonije, temveč vsi, ki imajo v državi prijavljeno stalno prebivališče. Florian živi v Talinu, a je Nemec. Čeprav nima estonskega državljanstva, mu osebna številka omogoča dostop do 99 odstotkov upravnih storitev in do širokega nabora storitev, ki jih ponujajo podjetja iz zasebnega sektorja.

Vsaka kartica ima unikatno numerično identiteto, ki deluje kot nekakšno digitalno ime, poleg tega pa še dve PIN-kodi, ki se uporabljata za dostopanje do podatkov in sprejemanje odločitev. Za dostop do upravnih storitev je kartico treba potisniti v režo v računalniku in vtipkati kodo, na enotnem portalu pa je nato mogoče vse – od vpogleda v zdravniško kartoteko do plačila parkirnega listka, registracije avtomobila in spremembe osebnih podatkov. Čeprav je dostop do podatkov mogoč prek enotnega portala, so za hrambo podatkov zadolžene različne institucije. Točno je določeno, kdo je zadolžen za zbiranje in varovanje posamezne baze podatkov, ki je nato vpeta v širši sistem, imenovan X-Road. To je kodirana komunikacijska hrbtenica digitalizirane Estonije, ki kot decentralizirana mreža povezuje okoli 7000 strežnikov. Podatki tako niso zbrani na enem mestu, kar zagotavlja večjo varnost.

Še en pomemben dejavnik, ki omogoča učinkovito delovanje digitalizirane družbe, je princip "samo enkrat". To pomeni, da mora vsak posameznik določen podatek v sistem vnesti zgolj enkrat. Ob spremembi naslova prebivališča je treba podatek torej posodobiti prek registra prebivalstva, nov podatek pa je nato dostopen vsem preostalim institucijam, za katere je relevanten. S tem, ko se vsak podatek vnese ali posodobi samo enkrat, je jasno, kdo nosi odgovornost za njegovo varovanje, državljani in državljanke pa imajo na voljo vpogled v to, kdo in zakaj je dostopal do posameznega podatka.

Volitve prek mobilnega telefona

"V Estoniji lahko prek spleta urediš vse, razen treh stvari. Ne moreš se poročiti, ločiti ali kupiti nepremičnine. Za to se moraš vsaj enkrat osebno zglasiti na uradu, za vse drugo pa ne. Prek spleta je mogoče tudi oddati svoj glas na volitvah," je razložil Marcus. Estonci so možnost glasovanja na volitvah prek spleta prvič omogočili leta 2005. Svoj glas je prek spleta takrat oddalo 1,4 odstotka udeležencev na volitvah. Na letošnjih volitvah za Evropski parlament jih je na ta način volila že skoraj polovica.

Zanimivo je, da se udeležba na volitvah ni dosti povečala. "Pokazalo se je, da če se ne zanimaš za politiko, se resnično ne zanimaš za politiko. Volitve lahko prenesemo na mobilne telefone in prenosne računalnike, a ljudje se vseeno ne bodo odločali za participacijo," ob tem ugotavljajo na centru e-Estonia. "Glavno je, da to olajšuje življenje tistih, ki si želijo sodelovati pri političnem odločanju," je pojasnil Marcus.

Tudi sicer se v Estoniji poudarjajo družbene plati digitalizacije, pri projektih so osredotočeni predvsem na praktične koristi, ki jih ima splošno prebivalstvo. Zavedajo se, da bi v nasprotnem primeru sistem težko zaživel – ljudje mu morajo zaupati, ga razumeti in v njem videti koristi.

Bronasti kip, ki je zanetil kibernetsko vojno

Seveda se pri koncentraciji podatkov na spletnih portalih takoj poraja vprašanje o zaupnosti in varnosti. Estonija ravno toliko pozornosti kot razvoju digitalizacije namenja kibernetski varnosti. S hibridnimi grožnjami, ki združujejo konvencionalne in kibernetične napade na različne infrastrukture, se Estonija namreč spopada vse od obrata proti Zahodu, ki ga je naredila po letu 1991.

Z največjo varnostno krizo se je Estonija spopadla konec aprila 2007, ko so se na udaru serije kibernetskih napadov znašle spletne strani številnih pomembnih ustanov in organizacij. Med spletnimi stranmi, ki so bile ohromljene zaradi napadov, so bile strani vlade, političnih strank, bank, ministrstev in največjih časopisov. Estonija je za napade obtožila Moskvo, Rusi pa so obtožbe zanikali. Napadi so se zgodili zaradi zaostrenih odnosov med državama, potem ko je Estonija bronasti spomenik ruskim vojakom iz središča Talina premaknila na vojaško pokopališče na obrobju mesta.

Napadi so močno zamajali temelje estonske informacijske družbe in razkrili ranljive točke digitaliziranega upravnega sistema. Sprejeti so bili številni varnostni ukrepi, dobro leto po napadih pa je v estonski prestolnici zaživelo tudi Natovo središče za kibernetsko varnost (Cooperative Cyber Defence Centre of Excellence). To je vojaška ustanova, ki združuje strokovnjake za kibernetsko varnost iz vsega sveta. V prvi vrsti je središče namenjeno varovanju digitalne infrastrukture Nata, raziskovanju in razvoju varnostnih ukrepov in izobraževanju strokovnjakov iz vseh držav zavezništva.

Zrak, voda, kopno in kibernetski prostor

Na srečanju vrha Nata v Varšavi leta 2016 so zavezniki kibernetski prostor priznali kot področje operacij, v katerih se mora Nato braniti enako učinkovito kot v zraku, na kopnem in na morju. Kibernetski prostor je tako postal četrto bojišče. Gotovo je šlo tudi za potezo, s katero je Nato skušal upravičiti verodostojnost svojega delovanja in se prilagoditi spremembam, toda od projektov, ki se izvajajo v okviru estonskega središča za kibernetsko varnost, imajo koristi številni strokovnjaki in organizacije, ki delujejo na tem področju.

Enkrat letno center organizira tudi mednarodni dogodek Locked Shields, ki ponuja najbolj kompleksno simulacijo kibernetskih napadov na svetu. Za udeležence je program privlačen, ker v ospredju ni teorija, temveč praktična simulacija, ki poteka po unikatnem scenariju. Središče dogodka je tekmovanje, v katerem se modre ekipe, ki jih sestavljajo strokovnjaki iz vladnega in zasebnega sektorja držav članic Nata, skušajo ubraniti napadov rdeče ekipe, ki prevzame vlogo hekerjev. Na letošnjem dogodku je sodelovalo 1200 strokovnjakov iz skoraj 30 držav, kibernetska vojna pa je potekala v izmišljeni otoški državi Berylia, v kateri so kibernetski napadalci skušali podreti ključno infrastrukturo. Tekmovanje je zanimivo tudi za splošno javnost, saj organizatorji postavijo nazorne makete s stavbami, ulicami in osnovno infrastrukturo, tako da so učinki kibernetskih spopadov vidni tudi v fizični obliki.

Na letošnjem tekmovanju se je kibernetskih napadov najučinkoviteje ubranila francoska ekipa, a organizatorji zatrjujejo, da niti ni bistveno, kdo zmaga. "Res je, razglasimo zmagovalce, a – po pravici povedano – se ne spomnim niti lanskih zmagovalcev. Pomemben je napredek, nabiranje izkušenj in znanja. Ni nujno, da zmagovalci od dogodka odnesejo največ, navadno se več naučijo tisti, ki delajo napake," je osnovni namen dogodka pojasnil Raimo Peterson, ki v Natovem središču vodi tehnološki oddelek.

Ob tem je poudaril, da se kibernetska varnost ne glede na vse začne pri posamezniku. "Ljudje po vsem svetu se morajo začeti zavedati, da lahko za lastno varnost na spletu največ naredimo sami. Za to bi morali skrbeti enako, kot skrbimo za prehrano in zdravje" je dejal Peterson in poudaril pomen složnega razvoja tehničnih, gospodarskih in družbenih vidikov digitalizacije.

Kdaj bomo lahko govorili o e-Sloveniji?

"Eden ključnih razlogov za razlike v razvoju informacijske družbe med Estonijo in Slovenijo je po mojem mnenju ta, da je v Estoniji, kar zadeva digitalizacijo, prišlo do konsenza na ravni države. Imajo skupno vizijo v katero smer razvijati njihovo skupnost," o digitalnem razkoraku med sicer relativno podobnima državama razmišlja Simon Delakorda iz Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo.

Za digitalizacijo Slovenije je zadolžen urad za informacijsko družbo, ki deluje znotraj direktorata za informacijsko družbo in informatiko na Ministrstvu za javno upravo. "Stvar smo zelo razparcelirali, kar otežuje komunikacijo, zmanjšuje kadre in financiranje ter posledično ustavlja razvoj," je položaj pojasnil Delakorda. Do leta 2004 smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, nato je sledila selitev na raven direktorata Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, pozneje pa na direktorat Ministrstva za javno upravo.

"Nujno bi potrebovali nekoga, na primer v kabinetu predsednika države, ki bi koordiniral proces digitalizacije in jo v prakso vpeljeval sistemsko. Sicer se cilji hitro izgubijo v spletu različnih interesov, vpleta se merjenje moči med političnimi strankami, ki zgodbo vlečejo vsaka na svojo stran," je glavni razlog za počasen proces in neenakomerno implementacijo digitalizacije povzel Delakorda.

V Sloveniji sicer imamo vrsto strategij in dokumentov, ki opredeljujejo načine in cilje digitalizacije in razvoja informacijske družbe. Nedavno je predlog Resolucije o digitalni preobrazbi Slovenije podala tudi stranka SDS. "Dobro je, da se politične stranke s tem ukvarjajo, da se na ravni politike vzpostavlja zavest, da je vprašanje razvoja digitalne družbe pomembno razvojno vprašanje," meni Delakorda, a ob tem izpostavlja problem, da so rešitve navadno vedno vpeljane na podlagi političnih ideologij.

"Dokument SDS-a je tipičen primer, pri katerem se digitalizacija jemlje kot vzvod gospodarske rasti in razvoja trga. Pri tem se pozablja na družbene vidike," je svoj pogled pojasnil Delakorda in dodal, da je v Sloveniji politika velikokrat ujeta v to, da vprašanje digitalizacije razume kot tehnično vprašanje. "Potegniti internetne kable, povezave, nanje vezati storitve in zgodba je končana. Nato se pojavlja vprašanje, zakaj te storitve sploh imamo in zakaj je ljudje ne uporabljajo," je dejal Delakorda in poudaril, da je za učinkovito implementacijo nujno razumeti ne le to, kako projekti koristijo gospodarstvu in trgu, temveč tudi to, kako izboljšujejo kakovost življenja širše javnosti.

Premik zavesti

Slovenke in Slovenci imamo sicer na voljo kar nekaj e-storitev, kot so e-zdravje in e-davki, toda statistični podatki Statističnega urada RS kažejo, da je lani digitalne obrazce javnih ustanov izpolnila le četrtina uporabnikov interneta. "Ko pride do neke življenjske situacije, v kateri je treba narediti poslovanje z državo, državljani navadno takoj pomislijo na upravno enoto. Morda se pred tem na spletu pozanimajo o uradnih urah, nato pa se odpravijo na upravno enoto in vse uredijo tam. Pri tem gre tudi za vprašanje premikov zavesti, ljudje se morajo navaditi na nov sistem urejanja zadev."

Uspešnost digitalizacije je gotovo tudi družbeno-kulturno pogojena. V Estoniji je ključno tudi to, da ljudje zaupajo procesu in državi, ki je prek skladnega razvoja podsistemov korenito spremenila vsakdanje življenje državljank in državljanov. "Sodobni uporabniki spleta navadno nimamo večjih zadržkov z zaupanjem osebnih podatkov zasebnim podjetjem, podatke dajemo socialnim omrežjem, spletnim trgovinam. Zgodovinsko smo navajeni na to, da naj bi država kot gospodar omejevala naše pravice in izvajala teror, zato smo do nje bolj nezaupljivi. A v resnici so podjetja z vidika osebnih podatkov bolj problematična. Podjetja znajo podatke bolj profilirati, saj jih želijo maksimalno izkoristiti na trgu," je povedal Delakorda in dodal, da bi morala država postati zaveznik državljanom v boju proti multinacionalnim podjetjem.

Prihodnost digitalizacije Slovenije bo po mnenju Simona Delakorde odvisna predvsem od politične volje, sposobnosti organizacije in prevzemanja odgovornosti za izpeljavo projektov. "Pri nas nihče noče prevzeti odgovornosti. Predstavljamo si najbolj črn scenarij in si rečemo, da se je bolje ne spuščati v to, ker se lahko kaj zalomi. Bolje bi bilo, da bi držali skupaj in probleme reševa kot ekipa. Tako pa vsak izpostavi svojo plat, in ko ljudje poslušajo razpravo, so zmedeni in si rečejo, da je res bolje, da se ne gremo tega, če se še strokovnjaki ne strinjajo," je dejal Delakorda in poudaril pomen skupne vizije in medresorske komunikacije.