Pripadnik kosovske policije je ranil enajstletnega Miloša in enaindvajsetletnega Stefana. Vse skupaj se je zgodilo le nekaj dni po tem, ko so mednarodni posredniki, predvsem ameriški odposlanec Gabriel Escobar, dosegli dogovor s srbskim predsednikom Vučićem o odpravi barikad.

Novo barikado med Štrpcem in Uroševcem so kmalu odpravili, a ostal je dvom, ali Aleksandar Vučić obvladuje razmere na srbski strani. Enako velja tudi za kosovskega premierja Albina Kurtija, ki je dejal, da se sporazum, pri katerem je očitno sodelovala tudi njegova vlada, ne nanaša na kriminalce.

Nevladna organizacija, ki se že desetletja ukvarja z zapletenimi vprašanji, kot je kosovsko, je beograjski Forum za etnične odnose, ki ga vodi profesor Dušan Janjić, med novinarji je eden najbolj iskanih političnih analitikov.

Ali si po odpravi barikad, ob očitni ameriški posredniški pomoči, lahko oddahnemo?
Nevarnost, da ta politično-varnostni konflikt ali bolje marketing, ki ga v okviru svojega etnokonfliktnega menedžmenta vodita tako Priština kot Beograd in z njima skupina držav Kvinte, torej ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije, uide nadzoru, še vedno obstaja. Vzroki zanj niso odpravljeni.

Prvo znamenje so bili dogodki oktobra leta 2021, ko so Srbi na poskus uvajanja kosovskih tablic prvič odgovorili z blokadami cest. Na to se je odzval Varnostni svet Združenih narodov z oceno, da sta Kosovo in Bosna in Hercegovina potencialni žarišči oboroženega spopada. ... Vse skupaj ni odvisno le od politikov, kot sta Vučić ali Kurti. Ni povezano samo s srbskim odgovorom z barikadami, ki je bil po mojem mnenju neprimeren. Povezano je s širšim stanjem, tudi s posledicami vojne v Ukrajini.

Kdo je torej odgovoren za tokratno krizo? Ima prav kosovska vlada, ki na sever Kosova pošilja posebne policijske enote, ali tamkajšnji Srbi, ki trdijo, da lahko posredujejo le enote Kforja?
Ta del krize se je začel, ko je Srbska lista zapustila institucije, predvsem policijo. Priština in države Kvinte pa se na to niso znale pravilno odzvati, misleč, da je vse v redu, da bodo zapolnili prazna mesta, da bo s svojimi petdesetimi ljudmi pomagal Eulex ali z nekaj deset osebami italijanski orožniki. Kfor pa bo pospravil barikade. To je ta napačna poteza. Lahko si oddahnemo, da ni več barikad. Ampak pogoj za njihovo odpravo je bil, da se te lahko spet postavijo, če se ne reši vprašanje varnostnega vakuuma.

Do takrat pa je Kosovo privlačno za štrvilne, ki imajo tam svoje cilje, tudi za oborožene plačance.
Na barikadah je bilo veliko ljudi iz ruskih, pa tudi iz britanskih obveščevalnih služb. Tudi na albanski strani imate Čečene, ki po pogodbi delujejo na obeh straneh. Tako kot vse profesionalne vojske ali teroristične organizacije se selijo tja, kjer vidijo svoj prihodnji trg. S tega stališča ne moremo reči, da imata vse pod nadzorom Beograd ali Priština. Tudi del opozicije (srbske) je vpleten v to. Zadeve so zelo resne.

Je Aleksandar Vučić z dogovorom o umiku barikad obrnil hrbet Moskvi?
Zagotovo so Rusi to težko sprejeli. Celo javno so objavili informacijo, da se je ruski veleposlanik sešel z Dačićem in izrazil pričakovanje, da Srbija ne sodeluje na konferencah, kot je evropska politična skupnost. Torej tam, kjer ni Rusije. Si lahko mislite? In da je opozoril na nesprejemljivost nekaterih srbskih potez.

Je možnost, da Srbija obrne hrbet Rusiji, realna?
Vučić oziroma oblast v Srbiji bi precej lažje obrnila hrbet nekomu, ki ne bil del same Srbije. Tega številni ne razumejo. Ampak mislim, da imajo Rusi precejšen delež tudi v slovenskem in hrvaškem gospodarstvu, pa tudi v nemškem in še katerem. Rusija nadzoruje srbski energetski sektor. Tudi politični sektor je pod velikim ruskim vplivom. Ne le večji del Vučićeve stranke, tudi opozicija. Poglejte Vuka Jeremića pa Tadića in te prestrašene ljudi, ki ne vedo, kaj odgovoriti, ko jih vprašajo kaj o Rusih. Rusija obveščevalno in varnostno nadzira notranje ministrstvo do srednje ravni, torej policijo. Neonacistična stranka Nacionalni stroj lahko prek njih dobi dovoljenje za shod. Nadzirajo tudi Cerkev. Torej ni lahko obrniti hrbta, če nimaš nekoga, ki bi te bil pripravljen podpreti, ko ostaneš brez elektrike, vode, kruha.

Vlogo Rusije vidite tudi aferi v Agrokor, ruska Sberbank je postala ogromna lastnica zemljišč.
Zemljišča v Bosni in Hercegovini, veliko turističnih objektov v Sloveniji in na Hrvaškem je v ruskih rokah. Vučić bi se lahko ideološko postavil kamor koli, s tem nima težav. Vendar za to nima ne moči ne podpore.

Vrnimo se h Kosovu. Evropska unija išče končno rešitev. Je to medsebojno priznanje? Ali se še vedno govori o delitvi Kosova?
Ni končne rešitve. Dolgo smo verjeli v idejo rešitve konflikta, v mir na svetu in pamet pri ljudeh. Vendar svet živi z metodo upravljanja konfliktov – conflict management. Pri tem ima vsaka stran svoj končni cilj. Vmes pa se vlečejo poteze, od položaja do položaja. Kratkotrajne rešitve pa postanejo najboljše rešitve. In če želijo upravljati krizo, če želijo varnejšo Evropo, tudi na Balkanu, ne vem, zakaj ne igrajo na skupen interes, tako Vučića kot Kurtija. To pa so evroatlantske povezave. Vsaj formalno, formalno pa je potem pravno zavezujoče. Torej, naj govorijo o mestu Srbije in Kosova v evroatlantskih povezavah.

Ampak večina v Srbiji zavrača članstvo v Natu.
Srbija se mora odločiti: če želite v evropske integracije, morate v Nato. Britanci in Američani bi morali to jasno povedati. Šele potem lahko napredujemo. Samo v skupnem varnostnem okviru bo konec strahu pred vojno in pred policijskimi zlorabami.