V Franciji so mediji do zasebnosti politikov, sploh kar zadeva njihove "zdrse", zelo prizanesljivi in načeloma o njej ne poročajo. Dolga leta je bila francoska javna skrivnost, da je imel predsednik Francois Mitterrand nezakonsko hčerko, Paris Match je šele leta 1994 objavil to, kar so vedeli vsi. Še eden takih redkih primerov je bilo poročanje francoske izdaje revije Closer leta 2014, ko je razkrila, da ima takratni francoski predsednik Francois Hollande, čigar uradna spremljevalka je bila Valerie Trierweiler, razmerje z igralko Julie Gayet. Novica je eksplodirala, izdajo so ponatisnili. Hollande poročanja ni zanikal, bil pa je zelo oster do medijev, da so novico objavili. Pri tem so ga podprli tudi številni drugi politiki. Zadeva je bila zanj neprijetna, a ni v ničemer spremenila njegovega političnega položaja.

Tokrat se je prvič zgodilo, da je zaradi razgaljenja zasebnega življenja odstopil politik visokega kova. Benjamin Griveaux, nekdanji tiskovni predstavnik vlade, bi moral na marčevskih volitvah nastopiti kot kandidat stranke predsednika Emmanuela Macrona za župana Pariza. Njegovo kandidaturo – javnomnenjske raziskave sicer niso kazale dobro, napovedovale so mu tretje mesto – pa so odnesli objava njegovega videa s spolno vsebino in zasebna sporočila, ki jih je pred dvema letoma poslal Alexandri de Taddeo, s katero se je takrat zapletel. Obremenilne posnetke je v javnost lansiral ruski disident in umetnik Piotr Pavlenski, zdajšnji partner Alexandre de Taddeo, ki jih je najprej objavil na svoji spletni strani pornopolitique.com. Ta stran je zdaj blokirana, po objavi pa se je novica kot požar razširila po družbenih omrežjih.

Kot je dejal Pavlenski, najbolj znan po svojih performansih – leta 2017 je proti ruski državi med drugim protestiral tako, da si je odrezal delček ušesne mečice in si testise pribil na granitno kocko na Rdečem trgu – je vsebino objavil, da bi razgalil dvoličnost Benjamina Griveauxa, poročenega očeta treh otrok, ki v javnosti ves čas poudarja pomen družinskih vrednot. "Ves čas poudarja družinske vrednote, zatrjuje, da želi biti župan družin, in kot zgled navaja svojo. A dejstvo je, da želi voditi mesto in da laže volivcem," je za Liberation povedal Rus, ki je leta 2017 dobil status političnega prebežnika v Franciji. Ob tem je napovedal, da to ni zadnji primer razgaljenja dvoličnosti politikov.

Griveaux je pretekli petek osramočen odstopil od kandidature, kot kandidatka Macronove stranke bo zdajšnjo županjo, socialistko Anne Hidalgo, izzvala dozdajšnja ministrica za zdravstvo Agnes Buzyn. Griveaux je ob odstopu dejal, da si njegova družina ne zasluži tega in da nihče ne bi smel biti žrtev takšne zlorabe.

Francoska policija je v soboto Pavlenskega in njegovo dekle zaslišala zaradi drugega primera, nasilnega dogodka na silvestrovo, ko naj bi Pavlenski na zasebni zabavi, ki jo je gostil njegov odvetnik Juan Granco, zaradi nestrinjanja z nekaterimi drugimi udeleženci večerje z nožem poškodoval dva človeka, enega po stegnu in drugega po obrazu, je poročal Le Monde. V nedeljo pa so ju začeli zasliševati še v povezavi s primerom Griveaux. Obtožena sta kršitve njegove zasebnosti in širjenja spolnih vsebin brez njegove privolitve. Če bosta obsojena, jima grozita dve leti zapora in 60.000 evrov finančne kazni. 42-letni Griveaux je vložil tožbo proti njima in še dvema, ki sta na Twitterju promovirala sporni video in sporočila.

Alexandra de Taddeo naj bi, kot navajajo mediji, policiji priznala, da je od Griveauxa maja 2018 prejela video s spolno vsebino, na njem Griveaux masturbira, zanikala pa je, da je sodelovala pri njegovem širjenju. Posnetki naj bi, v skladu s Facebookovim protokolom, izginili minuto po ogledu, a kot kaže, naj bi jih 29-letnica shranila na svoj pametni telefon. Po lastnih besedah naj bi jih shranila za maščevanje, ne iz političnih razlogov.

"Nam ni mar, če imajo politiki ljubice"
V bran Griveauxu kot žrtvi zlorabe objave so stopili številni politiki, tako z levice kot desnice, objavo spornih vsebin pa so ostro obsodili tudi francoski mediji. Številni so izrazili nasprotovanje "amerikanizaciji političnega življenja – v ZDA se politiki opravičujejo, da imajo ljubice. Francozom ni mar za to," je po poročanju CNN-ja dejal Alexis Corbiere, član stranke France Insoumise. Ostro se je odzvala tudi županja Pariza Anne Hidalgo, ki je dejala, da "to ni vredno demokratične debate, ki bi jo morali imeti". Podoben je bil tudi odziv sicer ostrega Griveauxovega znotrajstrankarskega protikandidata za pariške volitve Cedrica Villanija, ki je napad na Griveauxa označil kot resno grožnjo demokraciji. Skrajni levičar Jean-Luc Melencon je objavo intimnih fotografij kot način uničenja političnega nasprotnika označil za nizkotno.

Različne teorije: je v ozadju Rusija?
Afera v zadnjih dneh dobiva vse širše razsežnosti, pojavljajo se različne teorije. Takoj so se pojavila vprašanja o motiviranosti Pavlenskega za objavo obremenjujočih vsebin ravno zdaj, le nekaj tednov pred volitvami. Nekateri francoski mediji so prst krivde za izbruh škandala hitro uperili v Kremelj – da se za vsem skupaj skriva rusko orkestrirana akcija, uperjena proti francoskemu predsedniku, ki je že večkrat ostro nastopil proti domnevnemu ruskemu vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, tudi v francosko predsedniško kampanjo. Francoski mediji so namignili, da bi lahko obstajala povezava med maščevanjem Griveauxu in Macronom, potem ko je ta pretekli konec tedna na varnostni konferenci v Münchnu spregovoril doslej najostreje proti ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Griveauxov odvetnik in tiskovna predstavnica vlade Sibeth Ndiaye ocenjujeta, da 35-letni Pavlenski ni deloval sam. "Ne verjamem, da je Pavlenski deloval sam," je dejal Griveauxov odvetnik Richard Malka.

Koncept zasebnosti odvisen od kulture
Ameriški in britanski mediji imajo do zasebnosti politikov precej drugačno prakso. Afera z Monico Lewinsky, ki je pricurljala v medije, je takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona pripeljala do postopka impičmenta. "Če gledamo sam koncept zasebnosti kot tak, je jasno, da so francoski primeri (Mitterand, Hollande) jasen pokazatelj, kako je ta koncept zasebnosti definiran kulturno, povezan je z določeno kulturo, zgodovinskim prostorom, navadami," pravi profesor na katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević in dodaja, da so že znotraj Evrope prakse v državah zelo različne. "Britanski mediji so, kar se tega tiče, najbolj agresivni v Evropi, na drugi strani so Francozi znani po tem, da se ne vmešavajo v zasebno življenje politikov in delno tudi drugih znanih oseb oz. to ni sestavni del medijske agende. Tudi zato, ker so pogledi družbe na to enostavno različni. Nekatere prakse so v nekaterih družbah bolj tolerirane, so bolj del sprejemljivosti. Znano je, da se o Franciji govori kot o kulturi, ki je zelo odprta in tolerantna, kar zadeva zasebno življenje. Bistveno bolj tolerantna kot na primer ZDA, ki do tega zavzemajo visoko moralno ali moralizirajočo držo."

Različne faze v ZDA

Ob tem poudarja, da se stvari tudi znotraj ene družbe skozi desetletja spreminjajo. Kot primer navaja ZDA, kjer so pred 50, 60 leti mediji vodili politiko splošnega ignoriranja zasebnega življenja politikov, pred približno 40 leti pa je prišlo do zasuka zaradi novih medijev, tabloidnih in televizijskih, ki so vstopili v sfero zasebnosti. Zadnjih nekaj let je, kakor to poimenuje Milosavljević, vzdušje "vseenosti," ko mediji sicer poročajo o zasebnosti politikov, a dejansko ni nobenih posledic, z izjemo na nižji, predvsem lokalni ravni.

"Za Johna Kennedyja se je na primer vedelo, da ima vrsto ljubic, pa o tem ni pisal noben ameriški medij. Za vrsto predsednikov se je vedelo za njihove različne življenjske navade ali značilnosti, pa o tem ni poročal noben ameriški medij, ne v 20. letih, ne v 40. letih, ne v 60. letih prejšnjega stoletja. Ameriška javnost na primer sploh ni vedela, da je Roosevelt na vozičku. Mediji so enostavno menili, da določene stvari spadajo na področje zasebnega življenja, da gre za neke osebne specifičnosti, ki niso neposredno povezane s sposobnostjo in delovanjem te osebe kot politika, in o tem kolektivno niso poročali," pravi Milosavljević.

Kot pravi sogovornik, se je ta drža spremenila v zadnjih 40 letih. "Zakaj? Nekateri to pripisujejo razmahu novih, tabloidnih medijev in bolj agresivni drži že obstoječih, pojavila se je kabelska televizija, ki je morala o nečem poročati. Tipičen primer danes je Fox News, ki je 24 ur poln domnevnih novic, večino programa dejansko zasedajo studijske razprave in komentiranje. To komentiranje je zelo blizu komentiranju ne kakšnih političnih elementov in ekonomskih diskusij, ampak bolj moralizirajočim pogledom udeležencev v studiu. Delno ta medijska in s tem povezana sprememba preostalih drž, ki se je pokazala tudi s primerom Billa Clintona in Monice Lewinsky, odraža ta zasuk v ZDA, kjer pa so razmere danes nekoliko drugačne. Dejstvo, ki potrjuje nekatere teorije s področja nevromarketinga. Namreč, ko so ljudje o neki zadevi zelo močno prepričani ali jo močno podpirajo, jih še tako trdna in jasna dejstva pri tem ne premaknejo. Primer Trumpa in njegovega stališča ter obnašanja do žensk, jasnih primerov, ko je bilo izpričano bodisi njegovo vulgarno vedenje bodisi obtoževanje o spolnem nasilju in tako naprej, vse te stvari so šle skozi medije, vendar pa hkrati tudi skozi politični proces brez kakršnih koli posledic."

Kako je pri nas

Najbolj razvpiti primer razgaljenja politikovega zasebnega življenja je bilo razkritje o svingerskih aktivnosti Aurelia Jurija. To je bil eden redkih primerov. "Dejstvo je, da naši mediji v resnici o zasebnem življenju politikov večinoma ne poročajo," pritrdi Milosavljević. "Če bi pogledali slovenske medije, če pogledate tematike, tudi v tabloidnih medijih, in če bi sodili po njih, potem v slovenskem prostoru ni mamil in ni spolnih afer, ker o tem naši mediji ne poročajo. Naši tabloidi imajo najboljše naklade, kadar pride do klasičnih sosedskih sporov, kadar pride do klasičnih napadov, nasilja in umorov. To so zelo medijsko uspešne nakladne zgodbe. Ko gre za zasebno življenje politikov, poročanja o tem praktično ni, razen tistega, kar politiki sami želijo. Pred volitvami bodo vsi spustili kamero v kuhinjo. Se spomnim, da so politiki pred leti povabili novinarje v hišo in jim razkazovali tudi kopalnice in spalnice. Torej, ko gre za prostovoljno razkazovanje, mediji pri tem sodelujejo, ko gre pa za razkrinkavanje oz. poročanje, pa tega ni. Ne pravim, da bi moralo biti, na neki način je prav, da tega ni, je pa gotovo, da lahko takšna ignoriranca ni posledica liberalnosti, temveč bolj oportunosti in nekakšnega sožitja s politiki, lastniki in njihovimi interesi."

V povezavi z afero Griveaux strokovnjak za medije poudarja še en vidik, povezan z dejstvom, da je Pavlenski tujec. "Če bi šlo za poseg švedskega umetnika ali italijanskega akterja, bi imela zadeva podobno neprijeten prizvok, nekdo od zunaj se vmešava v notranje zadeve. Če je pa zadeva povezana z Rusijo, zaradi znanih zgodb o lažnivih novicah, manipulacijah in posegih v različne kampanje v Evropi in financiranju tovrstnih akterjev, pa dobi še dvojno sumljiv prizvok. V tem trenutku ne vemo, kaj točno je za tem, ampak vsekakor gre za zanimiv prelom, ki tudi opozarja, da teh omejenosti na nacionalne zgodbe ni več. Smo v času globalne družbe in ta globalna družba vključuje ne samo globalne medije, temveč tudi globalne platforme. Nekdo iz Kitajske lahko objavi nekaj o političnem kandidatu na Norveškem. Ne glede na nacionalno kulturo te države. In ko enkrat informacija uide iz steklenice, jo je praktično nemogoče zadržati. Potem je samo stvar neke nacionalne reakcije, ali se ta zadeva ignorira ali pa pride od reakcije, zamenjave, odstopov, kot se je zgodilo v tem primeru."

Če mediji nečesa ne želijo objaviti, potem tega ne bodo storili
Na vprašanje, kako družbena omrežja, kjer vsebine lahko hitro zaokrožijo brez medijev, "krojijo" agendo medijskih hiš v smislu, da imajo večje dileme, ali nekaj objaviti ali ne, Milosavljević odgovarja, da če mediji nečesa ne želijo objaviti, ker je tako v njihovem interesu, potem tega še vedno ne bodo storile. "Poglejte primere tako v Sloveniji, ko je šlo za vprašanje financiranja določenih spletnih strani s pomočjo sumljivih oglaševalskih poslov. Mnogi mediji so to zgodbo ignorirali ali pa so jo ob prvi priložnosti opustili." Kot drugi tak primer navaja Volkswagnove afere z izpusti. "V svetovnih medijih so ves čas informacije, kakšni so novi zapleti, v naših medijih pa je bilo informacij o tem izredno malo. Tudi ko je afera izbruhnila, se naši mediji tega na avtorski ravni praktično niso lotili, večina prispevkov je bila zgolj prevajanje prispevkov z Reutersa ali drugih tujih medijev."