Krašeninikov je leta 2020 zaradi težav z rusko policijo iz Jekaterinburga pobegnil v Vilno, zdaj živi in dela v Bruslju.

Vladimir Putin je v Ruski federaciji na oblasti od leta 1999, na tokratnih predsedniških volitvah nima pravega protikandidata. Kaj krepi položaj Vladimirja Putina na oblasti, kaj ohranja njegovo moč?

Putin je v teh letih spreminjal način svojega vodenja. Najprej je bil določen za naslednika Borisa Jelcina. Nobenih predčasnih volitev ni bilo in tako je prišel na oblast. Čim dlje je bil na oblasti, tem pomembnejše je postajalo nasilje. Nasilje, grožnje, izsiljevanje, jemanje pravic kritikom režima. Na koncu je Putin postal vojaški diktator. Opira se na represijo, policijo, tajne službe in tako ohranja oblast. Nobenih iluzij ni, da se opira na demokratične volitve, da ga podpira večina ljudi. To ne drži. Mislim, da ljudje iz nekdanje Jugoslavije dobro razumejo, da maršal Tito na nobenih volitvah v Jugoslaviji ni mogel izgubiti, saj so bile volitve prirejene tako, da je zmagal ta, ki je moral zmagati.

Življenjske izkušnje v avtoritarnih diktaturah bi morale dati ljudem razumevanje, da na volitvah avtoritarnega diktatorja, vojaškega diktatorja, ki se opira na policijo, tajne službe, vojsko, ni mogoče premagati. Nima se smisla slepiti, reči: glasujmo proti njemu na volitvah, pa bo izgubil in odšel. Tega ne bo.

Zdi se, da je vojna v Ukrajini še okrepila Putinovo moč v ruski družbi. Zahod je bil prepričan, da bodo sankcije in dejstvo, da po napadu na Ukrajino februarja 2022 ni bilo hitre ruske zmage, ošibili njegov položaj, a se to ni zgodilo.

Poleti leta 2022 je bil Putin v težkem položaju. Če bi Ukrajina takrat dobila vso pomoč in bi imela potrebne vire, bi se vojna morda končala s porazom Rusije.

Takrat so bile težave v ruskem gospodarstvu in vojski, ni bilo hitre zmage v Ukrajini. A nato se je Putinov položaj izboljšal. Izkoristil je vojno in v Rusiji uvedel zelo strogo diktaturo. Zdaj lahko v skladu z novim kazenskim zakonikom aretira kogar koli.

To, kar pred vojno ni bilo mogoče, je zdaj mogoče. Take represije, kot je zdaj, ko lahko oblast tako obsoja svoje nasprotnike, prej ni bilo. Zdaj lahko Putin počne vse, kar hoče.

Ko gre za gospodarstvo, pa menim, da si je Zahod napačno predstavljal stanje ruskega gospodarstva. Izkazalo se je, da je veliko močnejše. Po drugi strani pa ne drži, da se je Rusija znašla v osamitvi. Država, ki ima tako ogromno mejo s Kitajsko, ne more biti v osamitvi. Kitajska te osamitve ne podpira. Kljub prizadevanjem zahodnih držav še vedno dovolj držav ohranja trgovinske stike z Rusijo. Ta prek njih dobi, kar potrebuje, med drugim tudi vojaško tehnologijo. Zato lahko rečem, da je Putin zdaj, že tretje leto vojne, verjetno še bolj samozavesten, kot je bil na začetku vojne. Gospodarstvo je prestavil na vojaške tire, kot se govori v Rusiji, spremenil je položaj v državi, spremenil jo je v vojaško diktaturo. Glede na to, da se ukrajinska vojska na frontah umika, lahko odkrito rečemo, da je zdaj v dobrem položaju. A ni vse v najlepšem redu, saj ima kljub vsemu težave v gospodarstvu, tudi v vojski ni vse tako dobro, so različne težave. Vseeno pa ne moremo reči, da se dogajajo pretresi in da se bo zdaj zdaj vse sesulo.

Zdi se, da je ruska opozicija na tujem razdrobljena in brez soglasja o tem, kakšna naj bo prihodnja Rusija. Zakaj?

To ni pravilna presoja. Nihče ne meni, da bi morala biti Rusija unitarna država ali monarhija; vsi se strinjajo, da mora biti v prihodnje federativna, demokratična parlamentarna republika. Glede razkola v opoziciji pa: Rusija je zelo velika država in čudno bi bilo domnevati, da bi se predstavniki te države, zlasti v emigraciji, zbrali v eno ekipo in si izbrali novega vodjo. Nobenih težav ne vidim v tem, da različne skupine ruske emigracije delujejo vsaka na svojem področju in nihče ne oblikuje stranke, ki bi zedinila vse. To bi bilo nesmiselno. Nekateri imajo bolj leve, drugi bolj desne poglede, tako kot v vsaki državi na svetu, v vsaki demokraciji. Zakaj bi se komunisti združili v eno organizacijo z liberalci in konservativci? To je čudno. Vsi so proti Putinu, a to ne pomeni, da so vsi enotni. Česa takega žal nikoli ni bilo. Iluzija je, da so Belorusi v emigraciji vsi enotni okrog Tihanovske. Ni tako, zelo veliko je različnih organizacij in niso vse enotne. V tem torej ne vidim nikakršne težave, vidim pa, da so vsi bolj ali manj enotni glede splošnega političnega programa.

Kako je smrt Alekseja Navalnega vplivala na predvolilno kampanjo v Rusiji?

Razumeti moramo, da volilna kampanja, kot sem že na začetku povedal, nima nobene zveze z mnenjem ljudi. Spet se navezujem na izkušnje z diktaturami 20. stoletja, za primer lahko uporabim Jugoslavijo: če so kje v zaporu ubili predstavnika opozicije, kako je to Tita oviralo pri izvedbi volitev? Nikakor. Uradne volitve v Rusiji namreč nikakor niso povezane z mnenjem ljudi. Kolikor hoče Putin, toliko odstotkov ljudi bo uradno glasovalo zanj. Ali bodo glasovali ali ne, to nima nič skupnega z izidom. Zato se ob volilni kampanji ne more zgoditi nič posebnega. Potekala bo in se končala tako, kot bo hotel Putin. Toda če govorimo o stvarnem položaju v državi in mnenju ljudi, ta umor zelo močno vpliva na odnos do Putina, tudi pri tistih, ki so morda doslej kolebali. Vsi dobro vedo, da če so človeka najprej spravili v zapor, potem pa je tam umrl, da nekaj ni v redu, še zlasti, ker so se tam znašali nad njim in so bile razmere težke.

Tudi če kdo trdi, da ga niso ubili, ampak je umrl zaradi bolezni, mora vendarle priznati, da zdrav moški ni kar tako zbolel. Zbolel je, ker je živel v nečloveških razmerah. Vidim, da so se različni ljudje in vodje opozicije, ki morda Navalnega niso imeli zelo radi, ko je bil še živ, v trenutku smrti vsi zedinili v boju, v podpori njegovi družini in ekipi. Menim, da bomo v prihodnje ta dogodek lahko sodili samo po tem. Za zdaj vidim, da je umor Navalnega zelo močno vplival na Putinove nasprotnike. Vsi smo še enkrat razumeli, s kakšnim zlom imamo opravka. Ne vidim nikakršne demoralizacije, utrujenosti ali strahu – nasprotno, vidim, da nekateri postajajo še bolj radikalni, da se vračajo k političnemu delovanju in da so sklenili storiti vse, da bi se Putinova diktatura čim prej končala.

Kdo lahko nasledi Navalnega v vlogi prvega človeka opozicije? Kdo v očeh ruskih volivcev pooseblja opozicijo?

V ekipi Navalnega je naslednica njegova žena Julija Navalna. Vsi so vedeli, da mu je zelo blizu, da ni le žena, ampak somišljenica, vedno ga je podpirala in pogosto sodelovala v njegovih kampanjah, čeprav nikoli ni nastopala.

Za tiste, ki so podpirali Alekseja, je Julija Navalna postala njegova naslednica. Za vse druge pa … Kot sem že rekel, ne bo nikakršne povezave vseh z vsemi, toda moralno voditeljstvo Julije Navalne in možnosti, ki so se ji odprle – srečala se je z voditeljem ZDA in nastopila v strukturah Evropske unije – to jo je naredilo za eno izmed najopaznejših in najbolj spoštovanih voditeljev ruske opozicije. Menim, da ima Julija Navalna možnosti, da svoj položaj še okrepi.