V Srbiji se bodo ob obletnici spomnili žrtev bombardiranja na spominski slovesnosti v Prokuplju, ki se je bo udeležil tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić.

Ob obletnici so srbske oblasti, ki bombardiranje obsojajo kot agresijo s ciljem odvzema Kosova, skušale doseči sklic izrednega zasedanja Varnostnega sveta ZN-a prek Rusije, stalne članice Varnostnega sveta.

Nato je bombardiranje po neuspešnih mirovnih pogajanjih utemeljil s potrebo po ustavitvi pregona in pobojev kosovskih Albancev, ki jih je izvajala oblast predsednika Slobodana Miloševića.

Napade na vojaške cilje v takratnem ZRJ-ju, v katerem je bila ob Srbiji tudi Črna gora, je Nato začel 24. marca 1999 med vojno na Kosovu, ki je bilo takrat del Srbije.

To je bilo prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi takrat 50-letni zgodovini, ki ni imelo potrebnega soglasja Varnostnega sveta, saj sta napadom nasprotovali Rusija in Kitajska. So pa bombardiranje podprle vse takratne članice zavezništva, podporo je nudila tudi Slovenija, ki je postala članica pet let kasneje.

Z napadi je Nato v 78 dneh prisilil srbske sile k umiku s Kosova. Napadi so pomenili tudi začetek konca Miloševićeve vladavine.

Nato je zračne napade sprožil po večtedenskih neuspelih poskusih mednarodne skupnosti s pogajanji v Rambouilletu in Parizu.

Razmere na Kosovu so se zaostrile februarja 1998, ko je Beograd na okrepljeno dejavnost Osvobodilne vojske Kosova (OVK) odgovoril z okrepitvijo nasilja srbske vojske in policije. V spopadih je do konca konflikta junija 1999 umrlo okoli 13.000 ljudi, večinoma kosovskih Albancev. Po podatkih ZN-a je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400.000 kosovskih Albancev, do konca operacije Nata pa že milijon.

Prva Natova bomba je padla 24. marca 1999 okoli 20. ure, napadi pa so trajali do 10. junija, ko je Milošević privolil v pogoje Zahoda. Dan pred tem je Beograd v Kumanovu v Makedoniji podpisal vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ-ja s Kosova in prihodu mednarodnih mirovnih sil Kfor.

Varnostni svet je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN-a Unmik prevzela nadzor nad pokrajino, napotene pa so bile tudi sile Kfor z nalogo ohranjanja miru in varnosti ter vrnitve albanskih beguncev. S tem se je končala zadnja vojna na območju nekdanje Jugoslavije.

HRW: Ubitih je bilo okoli 500 civilistov

Po srbskih podatkih je Nato med posredovanjem izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov. Ubitih naj bi bilo okoli tisoč vojakov in 2000 civilistov. Srbske oblasti so sicer pozneje govorile o različnem številu žrtev, nikoli pa niso predstavile dokončnega števila, žrtve tudi niso bile vse poimenovane, poroča portal Balkan Insight.

Tudi Nato ni izvedel nikakršne notranje preiskave smrti civilistov, ki jih je povzročil.

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu je sicer vzpostavilo odbor z namenom preiskave, ali so pripadniki in voditelji Nata storili vojne zločine med bombardiranjem, a je odbor v svojem poročilu iz junija 2000 zapisal, da "predlaga, da se ne začne nikakršna preiskava", piše Balkan Insight.

Po podatkih organizacije za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch pa je bilo ubitih med 488 in 527 civilisti, ob Srbih tudi kosovski Albanci in Romi. Umrlih ali pogrešanih pa je bilo 1008 pripadnikov vojske in policije.

Številni napadi na civilne cilje

Natova letala so poleg vojaških ciljev obstreljevala tudi civilno infrastrukturo. Najbolj sta odmevala obstreljevanje srbske radiotelevizije RTS v Beogradu, v katerem je bilo 23. aprila 1999 ubitih 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, v katerem so umrli trije ljudje.

Napadov na izključno civilne tarče je bilo več. Med drugim je Nato 14. aprila in 13. maja bombardiral konvoj albanskih beguncev, ki so bežali s Kosova. 12. aprila je napadel vlak v Grdelici, 31. maja je bombardiral bolnišnico Surdulici in stanovanjske stavbe v Novem Pazarju. Nato žrtvam bombardiranja ni izplačal odškodnin.

Kosovo je leta 2008 razglasilo neodvisnost, ki je Srbija ne priznava, prav tako ne njeni zaveznici Rusija in Kitajska. To ostaja vir sporov in zaostrovanj v regiji.