Konec novembra bodo v Nemčiji izšli spomini nekdanje kanclerke, danes 70-letne Angele Merkel. Vsebina knjige Svoboda je dobro varovana skrivnost, toda po predvidevanjih bo Merkel branila svojo politiko in odločitve iz 16-letnega obdobja vodenja vlade, v katerem je prekrmarila tri velike krize: svetovno finančno (evropsko dolžniško), begunsko in pandemično. Nemčija, uporabnica šibkega evra, se je v tem obdobju uveljavila kot izvozna zmagovalka globalizacije. Danes se vedno bolj zdi kot (bodoča) poraženka deglobalizacije.

Dokler je svetovna trgovina rasla po višjih stopnjah kot gospodarstvo, so nemška podjetja dobro izkoristila svojo tehnološko in cenovno konkurenčnost. Letni trgovinski presežki so se približali 250 milijardam evrov. H konkurenčnosti je predhodno pripomogla Agenda 2010, to je reforma na trgu dela iz obdobja kanclerja Gerharda Schröderja, ki je omogočila večjo zaposlenost (čeprav več prekarnih služb) in plače, ki so rasle počasneje od produktivnosti. Danes bi Nemčija potrebovala Agendo 2030, o potrebi po fleksibilnosti govorijo tako rekoč vse etablirane politične stranke, le da imajo pri tem v mislih različne ukrepe.

Pred letom dni so vodilni ekonomisti, ki podajajo gospodarske napovedi in svetujejo vladi, slabše gospodarske napovedi Nemčije tolmačili z manjšim povpraševanjem na zunanjih trgih, torej s konjunkturnimi vzroki. Danes z vsake novinarske konference ali iz pogovorne oddaje izleti diagnoza: strukturne težave. To pa pomeni, da bo reševanje težav dolgotrajno, in ne neboleče. Če bi v državi angažirali vse razpoložljive sile, bi lahko nemško gospodarstvo raslo po letni stopnji zgolj 0,5 odstotka BDP-ja. Kaj je torej tista struktura, ki zmanjšuje potencial rasti?

Očitek nekdanji kanclerki se glasi, da se v obdobju debelih krav ni odločno lotila nujnih reform: debirokratizacije, vlaganja v digitalno ter vedno bolj zastareli prometno in energetsko infrastrukturo. Demografski trend je neizprosen, stroški za pokojnine naraščajo. Z glagolnikom "merkeln", torej merklovanje, danes označujejo odlašanje, dolg premislek in nedejavnost, mogoče na koncu manjši politični kompromis. Danes sicer tudi ta ni več mogoč.

Ker se težave v avtomobilski industriji, ki ne najde dovolj kupcev za svoje avtomobile (30 odstotkov proizvedenih vozil je v premijskem razredu), kopičijo, se je med navajanjem razlogov za slabše trenutne razmere dobro spomniti tudi na nemško aroganco in grobo podcenjevanje svetovnih konkurentov, kot so Tesla, BYD in celo Xiaomi.

Matthias Müller, med letoma 2015 in 2018 predsednik uprave Volkswagna, je oktobra 2017 dejal: "Rad bi rekel nekaj besed o Tesli, z vsem dolžnim spoštovanjem. Nekateri napovedujejo svetovnega prvaka, ne bom o imenih. Obstajajo torej podjetja, ki na leto prodajo 80.000 vozil. Volkswagen pa je v tem letu prodal 11 milijonov avtomobilov, ustvarimo 13, 14 milijard evrov dobička. In če sem pravilno obveščen, ima Tesla vsako četrtletje izgubo v trimestnem milijonskem znesku, odpušča zaposlene, tako da ne vem, kje so njihove socialne kompetence. Ne primerjajmo jabolk in hrušk."

Tesla ima medtem tovarno blizu Berlina, korporacija je lani ustvarila za skoraj 100 milijard dolarjev prihodkov in 15 milijard dobička. Še večjega podcenjevanja je bila od nemških avtomobilskih velikanov, ki niso pravočasno začeli vlagati v električno mobilnost, deležna Kitajska.

Da smo pošteni do nekdanje kanclerke, njena vlada je (tudi po škodljivi aferi z dizli) prepoznala obrat v električni mobilnosti in postavila cilj, ki ga je posvojila tudi zdajšnja vlada: da bo do l. 2030 na nemških cestah 15 milijonov e-vozil. Od cilja je država oddaljena za desetkrat. Med drugim primanjkuje električnih polnilnic in cenovno dostopnih vozil.
Približno 40 odstotkov vrednosti električnega avtomobila predstavlja baterija, nekaj, kar ni proizvod nemške inženirske odličnosti. Vlada Olafa Scholza zato želi pripeljati in zgraditi manjkajočo industrijo baterij in polprevodnikov. Obljubila je vrtoglave subvencije tujim multinacionalkam, ki pa so v zadnjih tednih zaradi poslovnih težav odpovedale ali preložile naložbe v Nemčiji: Intel, Northvolt in Wolfspeed.

Deset milijard vredna subvencija, ki je bila obljubljena ameriškemu Intelu, tako ostaja v državnem proračunu. Še dobro za finančnega ministra, sicer bi bila proračunska luknja večja. Zaradi recesije so namreč v prejšnjem tednu prišli novi izračuni, ki kažejo, da bo država prihodnje leto pobrala za 12,7 milijarde evrov manj davkov, kot je načrtovala spomladi. Vlada ne more sestaviti (uravnoteženega) proračuna, minister Christian Lindner pa Evropski komisiji še ni predložil novega srednjeročnega proračunskega dokumenta z načrtom za zmanjšanje dolga (ta znaša 64 odstotkov BDP-ja in je tako nad 60-odstotnim evropskim pragom). Rok za oddajo je bil 15. oktober. Povedano drugače, Nemčija ima težave pri izpolnjevanju novih evropskih fiskalnih pravil, ki jih je sama pomagala zaostrovati.

Lindner iz liberalne stranke Svobodnih demokratov (FDP) ne izpusti priložnosti, da javno kritizira preostali koalicijski partnerici (SPD in Zelene), češ da spodkopavata gospodarstvo, namesto da bi ga spodbujali k večjim vlaganjem. Finančni minister stavi na znižanje davkov in radikalno zmanjšanje birokratskih bremen. V poslovne odločitve podjetij se ne bi vtikal. Bi pa z zmanjšanjem davčnih obremenitev vzporedno klestil državne izdatke – zato, da bi ohranil uravnotežen proračun brez dodatnega zadolževanja. Njegovi predlogi so vedno bolj radikalni. Zadnji se glasi: krčenje stanovanjskega dodatka za socialno šibke in sprememba statusa ukrajinskih beguncev, ki trenutno prejemajo enako pomoč kot brezposelne osebe. Socialni demokrati (SPD) se držijo za glavo, jemanje socialnih pomoči zanje ni opcija.

Predlagajo dodatne davčne obremenitve za bogate in znatno višjo zadolžitev države, ki bi končno imela dovolj denarja za vlaganje v posodobitev železnic, digitalno in energetsko infrastrukturo ter izobraževanje. Minister za gospodarstvo in podnebje Robert Habeck (Zeleni) je dodal svoj "prispevek" k debati in predlagal večmilijardni sklad, pridobljen z zadolževanjem, iz katerega bi država podjetjem povrnila deset odstotkov naložb v tehnološki, zeleni preobrat. Torej nič manj davčnih obremenitev, zgolj več javnega denarja.

Ministra Lindner in Habeck se prek medijev prepirata o pravem konceptu, kancler Scholz pa je v oddaji pri Maybrit Illner 24. oktobra priznal, da je "zelo težko prebroditi vse spore" in da "sploh ni dobro, da so stvari v vladi takšne, kot so".

Kancler je za torek popoldne sklical industrijski vrh, na katerega vabi industrijska združenja in sindikate. Pogovorili bi se o tem, kaj lahko država stori za spodbudo gospodarstvu. Finančni minister Lindner na vrh ni vabljen, zato istega dne dopoldne sklicuje svoj "vrh", pogovor s štirimi gospodarskimi združenji, ki zastopajo tudi obrt ter mala in srednje velika podjetja. Razkol v vladi bi težko bil še večji.

Kancler je začel govoriti o novi industrijski politiki in možnosti, da bi država vnovič prevzela strošek visokih omrežnin, ki ga od letos plačujejo podjetja in gospodinjstva. Ponavlja, da je treba nadaljevati krepitev obrambnih zmogljivosti in zmanjševanje birokratskih ovir, od Evrope pa pričakuje vzpostavitev kapitalskih trgov in sklepanje prostotrgovinskih sporazumov (tistega z državami Južne Amerike Mercosur zavira npr. Francija).

V Nemčijo se je priplazil strah pred izgubo blagostanja. Šibka zasebna poraba kaže, da se ljudje pripravljajo na slabše čase.

Če bi zajeli predloge ekonomistov različnih nazorov in jih obravnavali kot dopolnjujoče namesto nasprotujoče si, pa bi lahko sklenili približno takole: Nemčija se mora dodatno zadolžiti (zunaj proračuna) in množično vlagati v zanemarjeno javno infrastrukturo, izboljšati mora izobrazbeno perspektivo mladih, nadaljevati zeleno energetsko politiko, znižati mora birokratska bremena (tudi s pomočjo zdaj manjkajočih digitalnih orodij), reformirati socialne pomoči, prej vključiti prebežnike na trg dela in znižati davke. Cene energije bodo ostale srednjeročno visoke. To sicer zveni, kot da je za gospodarsko recesijo odgovorna le država s svojim aparatom. Zato samo še dodatek: redkeje, pa vendarle se omenja tudi potreba po spremembi vodenja in organizacije v podjetjih.