Dialog, ki ga v javnosti z nasprotniki rudnika litija vodita srbska vlada in britansko-avstralsko rudarsko podjetje Rio Tinto, je farsa, je v pogovoru za MMC še dejala Jelena Bunić, ki je bila pred dnevi gostja Festivala migrantskega filma v Ljubljani. Bunić je tudi članica kampanje "Marš sa Drine", je kolektiv državljanov, neodvisnih strokovnjakov, aktivistov ter lokalnih in nacionalnih nevladnih organizacij iz Srbije in od drugod, ki želijo zaščititi dolino Jadar in preostalo Srbijo pred uničujočimi učinki rudarjenja na rodovitni zemlji.

Rio Tinto si od odkritja rude jadarit pred dvema desetletjema v rodovitni dolini Jadar prizadeva odpreti rudnik litija. Novica o načrtih za odprtje rudnika je pred tremi leti sprožila ogorčenje javnosti in stroke, zaradi protestov pa je takratna predsednica vlade Ana Brnabić javnosti sporočila, da je načrt preklican.

Vendar se je projekt kljub temu nadaljeval, obenem pa je za zaprtimi vrati potekalo tudi nadaljnje usklajevanje z Evropsko komisijo. Ta je s srbsko vlado julija podpisala tudi sporazum o strateškem partnerstvu o trajnostnih surovinah, odločitev pa so na obisku v Beogradu pozdravili tudi nemški kancler Olaf Scholz in predstavniki podjetij iz avtomobilske industrije.

Podjetje Rio Tinto po eni strani obljublja strogo izpolnjevanje ekoloških standardov, po drugi strani pa kritike skuša diskreditirati, med njimi tudi znanstvenike, ki so v prestižni znanstveni reviji Nature konec julija objavili članek o vplivu rudnika litija na okolje v zahodni Srbiji. Članek se pridružuje ugotovitvam drugih srbskih znanstvenikov, ki že od objave namere odprtja rudnika trdijo, da bo rudnik povzročil nepovratno škodo okolju. Ne le to, škodo so povzročile že raziskovalne dejavnosti podjetja, saj so v vzorcih tal večkrat presežene mejne vrednosti nevarnih elementov.

Z dolgoletnimi prizadevanji Ria Tinta, da začne kopati v dolini Jadar, sta se povečali tudi nezadovoljstvo in nasprotovanje srbske javnosti. Raziskava strokovnega časopisa Nova srbska politična misel je pokazala, da kopanju nasprotuje že slabih 60 odstotkov Srbov, podpira pa ga manj kot 25 odstotkov.

Avgusta se je na beograjskih ulicah zbralo okoli 40.000 nasprotnikov Ria Tinta. Predsednik države Aleksandar Vučić – čeprav vedno znova poziva k "odprtemu dialogu" in je celo obljubljal referendum o tej temi – se je protestnikov lotil s trdo roko, tako da se je več ljudi po protestih znašlo v zaporih. Aktivisti po vsej Srbiji poročajo o vse pogostejših diskreditacijah in policijskem nasilju.

Več pa v pogovoru z Jeleno Bunić.

Protesti proti nameram podjetja Rio Tinto potekajo že od najave odprtja rudnika pred tremi leti, avgusta se je na ulicah Beograda zbralo več deset tisoč protestnikov. Kaj je združilo tolikšno število ljudi?
Po mojem mnenju nas je zedinilo to, da so ljudje ne glede na svojo politično ali ideološko prepričanje doumeli, da obstaja resna grožnja za naš obstanek. Če se rudnik odpre, ne bo ogrozil le življenja v dolini Jadar in okolici, ampak bo onesnažil celotno Srbijo. Lahko ogrozi tudi sosednje države.

Ljudje so spoznali, da gre za nekaj velikega. V vzhodni Srbiji imamo že kitajski rudnik zlata in bakra, ki deluje že nekaj let. Tam so ljudje v praksi videli, kaj se lahko zgodi, če Riu Tintu popustimo. Rudniki so tam pustili za sabo opustošenje, onesnažena sta tako zrak kot voda, povečalo se je tudi število rakavih obolenj. Projekt izkopavanja litija pa bo veliko večji in s tem tudi večje onesnaženje. Ljudje so prepoznali nevarnost in se zato tudi združili pod eno fronto.

Poleg tega Rio Tinto nima izkušenj z rudarjenjem litija in jim bo rudnik v Srbiji služil kot nekakšen eksperiment, kar je priznal tudi eden od njihovih izvršnih direktorjev, ki je dejal, da napake pričakujejo.

Kako je podjetje Rio Tinto doslej komuniciralo z javnostjo?
Podjetje, prav tako kakor vlada, trdi, da želi odprt dialog z vsemi predstavniki in organizacijami civilnega društva, tako z znanstveniki kot aktivisti, vendar vsakega kritika skušajo diskreditirati. Skupina srbskih znanstvenikov je pred kratkim objavila znanstveni članek o posledicah rudarjenja v Jadarju v znanstveni reviji Nature, Rio Tinto pa je od revije zahteval, naj članek umakne, saj naj bi bila dejstva v članku, ki je bil pred objavo strokovno pregledan, netočna.

Rio Tinto v javnosti izvaja krizni menedžment, omalovažuje strokovnjake in njihove znanstvene dosežke in za diskreditacijo uporablja vse mogoče taktike. Njihova zgodba, da si želijo odprti dialog, preprosto ni resnična.

Težava je tudi v tem, da Rio Tinto zagovarjajo znanstveniki, za katere vemo, da so na njihovem plačilnem seznamu, saj delajo na fakultetah, ki jim je Rio Tinto namenil ogromne donacije. Na drugi strani pa so ljudje, ki od svojega aktivizma nimajo nikakršne koristi in jim stroka in moralna načela velevajo, da javno nasprotujejo rudniku.

Srbsko ministrstvo za rudarstvo in energetiko je od leta 2003 do letos izdalo več kot 500 dovoljenj za raziskovanje litija in sorodnih elementov. Kako gledate na namere vlade, da razširi rudarsko industrijo v Srbiji?
Projekt Rio Tinto predstavlja prvo linijo obrambe. Ogrožen je celoten pas zahodne Srbije, saj Rio Tinto ni edino podjetje, ki se zanima za izkoriščanje rudnin, kar odpira vrata temu, da se bo Srbija spremenila v rudarsko kolonijo. Ni ogrožena le Srbija, podobno težavo imajo tudi v sosednji Bosni in Hercegovini.

Vse to se večinoma dogaja za zaprtimi vrati, nihče o tem ne govori javno. Projekt Jadar so domnevno prekinili januarja 2022, vendar je javnost šele pozneje izvedela, da so se terenska dela v vasi Gornje Nedeljice, kjer je načrtovan rudnik, nadaljevala, postavili so rudarsko infrastrukturo in čez noč pripeljali stroje. Tamkajšnji prebivalci vidijo, da se dela nadaljujejo, vendar o tem vladni mediji ne poročajo.

Ni netransparentno le podjetje Rio Tinto, podobno deluje tudi vlada, saj spremembe zakonov izvaja za zaprtimi vrati, na takšen način potekajo tudi politične razprave, tako na republiški ravni v Beogradu kot lokalni v občini Loznica.

Rio Tinto naj bi za postavitev rudnika in spremljajoče infrastrukture moral odkupiti zemljišča več kot 300 lastnikov in razseliti več kot 50 gospodinjstev. Kakšno je trenutno stanje na terenu?
V medijih prodajajo zgodbo, kako je podjetje Rio Tinto odkupilo že skoraj vsa potrebna zemljišča, vendar to preprosto ni res. Šele na terenu lahko vidite, da je stanje naravnost grozljivo. V Gornji Nedeljici je življenje popolnoma zamrlo, napol porušene stavbe, ki jih je Rio Tinto že odkupil, so obdane z varnostnimi trakovi, in menim tudi, da s tem izvajajo psihološki pritisk na prebivalce in jih skušajo prisiliti, naj se odselijo.

Vendar se ljudje ne dajo, tam živijo že predolgo, da bi kar obupali, tako da je medijska zgodba o tem, kako je Rio Tinto pred samim začetkom gradnje, preprosto neresnična.

Vučić je dejal, da ekoloških standardov in pravil osebno sicer ne pozna, vendar verjame EU-ju in evropskim standardom. Izpolnjevanje standardov sta obljubila tudi podjetje Rio Tinto in nemški premier Scholz osebno. Kako jim vi zaupate?
To je Vučićev glavni argument. Vlada vsakič omenja, da Evropa zagotavlja ekološke standarde, vendar se postavlja vprašanje, zakaj bi EU to zagotavljal za državo, ki ni njegova članica, obenem pa tudi Srbija ni zavezana, da sledi pravilom EU-ja. V Srbiji že imamo velike težave z onesnaževanjem, naš zrak je med najslabšimi v Evropi, imamo divja odlagališča, ki konstantno gorijo, onesnažene so reke. Že sedanjih ekoloških težav naša vlada ne zna rešiti, tako da ne vemo, kako bi lahko imela pod nadzorom še tako velik rudnik litija.

Po drugi strani pa tudi Rio Tinto ne more zagotavljati ekoloških standardov, saj je dovolj, da le pregledamo zgodovino njihovih nesreč, onesnaževanja in uničenja – ne le okolja, temveč tudi človeških življenj in celotnih skupnosti. Nihče od nas ne verjame, da bi tukaj kdor koli od njih lahko jamčil za kar koli.

Zemlja na območju doline Jadar je ena najplodnejših, verjetno kar v tem delu Evrope, vendar bi jo ta rudnik popolnoma uničil in onesnažil tudi vodo, kar bi predstavljalo konec kmetovanja.

Obenem vse več govorimo o "zelenem prehodu", vendar ljudje tam že živijo z okoljem in brez onesnaženja. Očitno je, da bodo breme evropskega "zelenega prehoda" nosili ljudje iz doline Jadar. Ta prehod za nas ne bi bil ne zelen in ne pravičen, saj bi se zaradi njega morali žrtvovati mi.

Pravite, da so se dela na terenu po prekinitvi projekta kljub vsemu nadaljevala. Obenem so se nadaljevali tudi dogovori z Evropsko komisijo, o čemer so poročali tudi nekateri srbski mediji. Kako uradniki EU-ja komunicirajo s srbsko javnostjo?
Pred nekaj dnevi so na državni televiziji nastopili veleposlaniki različnih evropskih držav in promovirali projekt ter zagotavljali, da je ta odlična priložnost za Srbijo in njen gospodarski razvoj in da nikakor ne smemo zamuditi priložnosti. Vidimo, da očitno odkrito lobirajo za zasebno podjetje.

Kakšen je bil odziv vlade Aleksandra Vučića na proteste?
Mislim, da niso pričakovali, da se bodo protesti iz majhnih mest razširili po celotni Srbiji – v nekem trenutku so v več kot 50 naseljih potekali sočasni protesti, ki so dosegli vrhunec z avgustovskim velikim protestom v Beogradu. Nekaj ljudi je blokiralo železnico, vlada se je odzvala tako, da jih je aretirala in isto jutro po kratkem postopku obsodila "nasilnega rušenja ustavnega reda", kar je izredno huda obtožba, za katero je zagroženih 15 let zapora. Po treh dneh so jih sicer izpustili zaradi postopkovnih nepravilnosti, a ne oprostili, zato jih čaka ponovno sojenje.

Sorodna novica Srbija projekta izkopavanja litija v dolini Jadar nikoli ni zares opustila

Aretirali so več kot 60 ljudi, represija je napredovala do te mere, da so bili ljudje obtoženi zaradi komentarjev na družbenih omrežjih, javnih kritik projekta ali le pozivanja k protestom. Nekatere aktiviste so ustavljali na letališčih in jim prepovedali, da zapustijo državo, policija je vlamljala v hiše, premetala stanovanja in zasegla telefone. Vemo tudi, da nas spremljajo, saj so vsebine nekaterih zasebnih pogovorov končale na straneh tabloidov. Najnovejši primer te represije pa je "register ekoloških teroristov".

Pojavilo se je namreč anonimno združenje državljanov "Kopaćemo" (Kopali bomo) – kar se nanaša na geslo protestnikov, ki se glasi "Nećete kopati" (Ne boste kopali). Člani se nočejo razkriti, saj naj bi se bali za svojo varnost, vendar jim ne predstavlja težave, da sestavijo in javno objavijo seznam ljudi s pripadajočo fotografijo in osebnimi podatki, ki jih imajo za "ekološke teroriste".

Vlada seveda pravi, da o tem ne ve ničesar, vendar pa je po dosegu skupine na spletu jasno, da ne gre le za skupino državljanov, ki bi to dejavnost financirala s svojim denarjem.

Aktivisti smo takoj ugotovili, da gre za očitno taktiko zastraševanja. Verjetno so pričakovali, da se bomo umaknili, vendar še posebej ljudi s seznama, običajnih ljudi z družinami, ki hočejo obraniti svoj kraj, ta seznam zagotovo ne bo prestrašil in jim je dal le še več zagona.

Kako torej poteka razprava v medijih, za katere pravite, da je večina pod vladnim nadzorom?
Medijska slika v državnih medijih je le pozitivna, saj naj bi projekt prinesel ogromno denarja, tisti, ki nasprotujejo, pa le hočejo zaustaviti razvoj Srbije, kar je sila ponavljajoč se argument. Vlada prek svojih medijev skuša prikazati, da obstaja nekakšna razprava o projektu, vendar je težava v tem, da so vse javne razprave številčno vedno v njihovo korist. Na vsako razpravo privedejo več svojih strokovnjakov, za katere vemo, da so na plačilnem seznamu Ria Tinta ali so blizu oblasti, in ti nasprotnike obtožujejo, da lažejo in širijo paniko. To je njihova ideja javnega odprtega dialoga, ki je le farsa.

Sama novice spremljam po družbenih omrežjih, vendar starejši gledajo predvsem televizijo. V Srbiji sta le dva neodvisna televizijska kanala, obenem pa je pokritost kabelskih operaterjev, ki ponujajo nevladne medije, po Srbiji manjša. Tako moram včasih tudi svoje starše prepričevati o stvareh, o katerih na državnih televizijskih postajah preprosto ni govora.

Obenem uporabljajo stari argument o zunanjih vplivih – nasprotnike obtožujejo, da jih plačuje Zahod, kar je samo po sebi nesmiselno, saj je Rio Tinto pravzaprav zahodno podjetje.

Vučić že nekaj časa igra dvojno vlogo, po eni strani simpatizira z Rusijo in Kitajsko, po drugi sklepa gospodarske dogovore z Zahodom. Kako to prikazuje v javnosti?
On to počne že več let, sedi na dveh stolih naenkrat in balansira oba položaja. V tujini tudi ne vejo, da Vučić na državnih medijih redno kritizira Scholza in EU – obnaša se tako, kakor je treba v trenutku, enkrat navija za Evropsko unijo in govori proti Rusiji, v drugem trenutku se udinja Putinu.

Poleg tega je v Srbiji zelo močen nacionalizem in Vučić s svojimi strankami redno izkorišča populistični in nacionalistični sentiment, da javnosti proda, kar želi. Ustvarja vtis, da se nam bliža katastrofa, njegov narativ sloni na tem, da se moramo vedno braniti pred vplivi iz tujine.

Vučić si je po decembrskih volitvah, ki so jih spremljali očitki o nepravilnostih, le utrdil svoj položaj in položaj svoje Srbske napredne stranke (SNS). Kakšna je trenutna politična klima?
Prišlo je do tega, da je Vučić s svojimi satelitskimi strankami ustvaril nekakšen kartel, krog privilegiranih članov. Nihče mu zares ne verjame, vendar mu uspeva zato, ker ljudje, še posebej v manjših krajih, težko živijo, ne morejo priti do službe ali ustrezne izobrazbe. Povprečna plača znaša 600 evrov, nezaposlenost je na rekordni ravni, zato razumem, zakaj se ljudje odločijo za ta korak – včlanijo se v SNS, saj vejo, da bodo tako lažje dobili službo.

Tako deluje tudi projekt Ria Tinta: podjetja, ki sodelujejo pri projektu in bodo s tem dostopala do velikih vsot denarja, vodijo ljudje blizu Vučiću. Princip z vrha deluje korak po korak tudi do majhnih samouprav. Vsako malo mesto ima svojega "lokalnega šerifa", ki odloča prav o vsem – ti ljudje pa so po pravilu skoraj vedno v SNS-u ali eni od njegovih satelitskih strank.

Običajna državljanka ali državljan Srbije tako nimata od tega projekta ničesar, koristi bodo imela samo Vučić in njegov krog ljudi, ki jim dodeljuje posle. To je glavna težava celotne političnega klime v Srbiji. Obenem ne delujejo mediji, saj so vsi pod njegovo kontrolo, in nihče ne more prebiti medijske blokade dezinformacij.

Sistematično se dela na tem, da tisti, ki nekaj znajo in vejo, preprosto obupajo, in tako ostane le krog poslušnih. Pogosto tudi slišite argument, "če vam ni všeč Srbija, lahko odidete". Imamo veliko težavo z begom možganov, saj praktično vsakdo pozna nekoga, ki je odšel iz države. Veliko mladih pravi, da bi se za svojo državo borili, vendar obenem vidijo, da tu nimajo prihodnosti. Veliko jih je obupalo nad idejo, da bo v Srbijo za časa njihovega življenja prišla demokracija in vladavina prava, in edino rešitev vidijo v tem, da odidejo v tujino in si tam ustvarijo normalno življenje.

Težava je zelo razširjena, vendar to še ne pomeni, da ne moremo storiti ničesar in da smo obupali.

Kako se je v zadnjem času spremenil pogled na Evropsko unijo? Po eni strani ta predstavlja prav to demokracijo in vladavino prava, po drugi strani pa ji nekateri kritiki očitajo, da želi s projekti, kot je Rio Tinto, iz Srbije narediti rudarsko kolonijo.
Velik del ljudi, ki je verjel ideji Evropske unije in si želel, da Srbija postane njen del, zdaj ni več tako prepričan. Vidijo, da Unija spoštuje demokracijo in človekove pravice le takrat, ko to ustreza njej. Ne pozabimo tudi na to, da so decembrske volitve v Srbiji v EU-ju strogo obsodili kot nedemokratične in neregularne, vendar so po ugotovitvi, da vendarle potrebujejo litij, preprosto pogledali stran in s srbsko vlado zdaj sodelujejo.

Nekateri še stojijo na evropski poti, nekateri so razočarani, na drugi strani pa imamo konservativne ljudi, ki ideji EU-ja nikoli niso bili naklonjeni. To v političnem in kulturološkem smislu povzroča samo še večje delitve. Tudi ozračje v družbi je vse bolj razgreto, o rudniku in Riu Tintu zdaj govorijo ljudje, ki se doslej niso ukvarjali s političnimi vprašanji, saj so ugotovili, da je to vprašanje pomembno za vse nas in presega politične delitve.

Kakšen političen naboj prepoznavate v gibanju proti odprtju rudnika?
Gibanje je odprlo zelo široko fronto, to je zelo dobro tudi zaradi tega, ker smo ugotovili, da se lahko zedinimo okoli nečesa, čeprav se okoli nekaterih političnih vprašanj ne strinjamo. V njem so se združili tako levičarji in desničarji, nasprotniki in podporniki EU-ja.

Dobro je tudi, da si veliko ljudi v gibanju s tem ne gradi politične kariere, ampak se bori za svoj obstanek in za obstanek ljudi okoli sebe, ne glede na to, kakšno je njihovo politično prepričanje. To je glavna moč gibanja.