Združeno kraljestvo je v torek dobilo tretjo premierko v zgodovini, po Margaret Thatcher in Theresi May je kraljica Elizabeta II. na ta položaj imenovala Liz Truss. Truss se je na položaj vodje konservativne stranke in nato tudi vlade prebila, potem ko je v strankarskem boju premagala nekdanjega finančnega ministra Rishija Sunaka. Mandata Borisa Johnsona, ki je vlado precej kaotično vodil tri leta, je s tem po vrsti škandalov konec. Za vedno?

Za komentar razmer v britanski politiki in družbi, ki se v zadnjem času spopada predvsem z izredno podražitvijo energentov, smo prosili profesorja Petra Verovška, ki je skoraj šest let predaval mednarodne odnose na Univerzi v Sheffieldu, zato velja za pronicljivega opazovalca britanske politike. S septembrom se je preselil na Nizozemsko, na Univerzo v Groningenu, kjer predava o evropskih integracijah. (op. a.: Z Verovškom smo se pogovarjali dan pred smrtjo kraljice Elizabete II. Obdobje žalovanja in slovesnosti ob spremembi na vrhu monarhije je zdaj še dodatna naloga, ki čaka novo vlado, ki se ji že tako mudi s sprejemanjem gospodarskih in socialnih ukrepov. Premierka Liz Truss je namreč napovedala, da bo novega kralja Karla III. v prihodnjih dneh spremljala med žalnimi slovesnostmi v vseh štirih sestavnih delih Združenega kraljestva.)

Nova premierka Liz Truss je bila po ocenah britanskih medijev pri menjavi vladnega kabineta precej "brutalna" – v ekipo je izbrala lojaliste in zaveznike, ni skušala zgraditi mostov in povabiti k sodelovanju na primer tekmeca za vodjo stranke Rishija Sunaka in njegovih podpornikov. Kako preudarna poteza se vam zdi to na dolgi rok?
Res je, Liz Truss je izpeljala nekakšno čistko, kar mogoče kaže na to, da je že zdaj malo negotova na tem položaju. Če bi kdo pred enim letom rekel, da bo Boris Johnson odšel, in vprašal, kdo bo novi vodja konservativne stranke, ne bi nihče imenoval Liz Truss. Na ta položaj je prišla od nikoder. Zdi se, da se precej boji, da bi imela v svojem kabinetu kakšnega močnega kandidata, predvsem pa nekoga, kot je Rishi Sunak, ki je Johnsona že enkrat zabodel v hrbet. Morda se Truss tudi z razlogom boji, da nekdo, ki je to enkrat že storil, tega ne bi ponovil – predvsem zato, ker je jasno, da ima Sunak svoje ambicije in da njej ničesar ne dolguje.

Z drugega vidika pa njen izbor kabineta kaže na to, da hoče stranko še bolj pomakniti na desno in jo narediti za še bolj radikalno desničarsko. Rishi Sunak se v takem položaju ne bi dobro znašel. Iz izbir Liz Truss lahko veliko razberemo o prihodnosti konservativne stranke in o tem, kje jo ona vidi. Radikalnost oziroma napoved radikalnosti se vidi tudi pri njeni izbiri za notranjega ministra, to je postala Suella Braveman. V zadnjih letih smo namreč videli, da konservativci za notranje ministrstvo, ki pokriva migracije in politiko z Evropsko unijo, vedno izberejo zelo radikalne figure. Tudi Truss je izbrala močno figuro, s čimer vidimo, da želi stranko povleči res močno v desno.

Truss je sicer že četrta konservativna voditeljica v šestih letih. Kako razklana je stranka, jo uspe vroča jesen, ki je tako pred Britanci kot pred preostalo Evropo, poenotiti ali še bolj skregati med seboj?
Zdi se, da je stranka zelo razdeljena. Že pod Davidom Cameronom se je razdelila na tiste, ki so podpirali, da Združeno kraljestvo ostane znotraj EU-ja, kar je bilo bolj sredinsko krilo, in radikalno krilo z Borisom Johnsonom na čelu, ki je podpiralo brexit. Ko je Johnson postal premier, je stranko potisnil v bolj populistično smer, zdaj pa bo šlo to še dlje. Zdi se mi, da je trenutno sredinsko krilo zelo onemogočeno. Imajo sicer še nekaj svojih poslancev – Tom Tugendhat je bil na primer njihov glavni predstavnik, a je zelo hitro izpadel iz volitev za novega vodjo stranke.

Trenutno britanski konservativci niso več desnosredinska stranka, kot smo jo poznali v preteklosti, ampak že kar radikalno desna stranka. Z vidika položaja znotraj politike so bolj podobni Orbanovemu Fideszu kot kakšnim krščanskim demokratom iz Nemčije. To vidimo v migrantski politiki pa tudi drugje. Truss je napovedala, da bo znižala davke, večkrat je poudarila, da obožuje Margaret Thatcher. S tem je nakazala, da bo šla radikalna politika deregulacije še dlje. Pri tem se Truss sicer razlikuje od Johnsona, saj je on, čeprav je bil populist, kradel ekonomske ideje tudi od laburistov in levice. Na primer idejo, da je treba bolj podpreti industrijo na severu Anglije (t. i. Levelling Up Agenda), in veliko podobnih idej je vzel od laburistov. Liz Truss pa je že zdaj jasno povedala, da bo šla v radikalno smer neoliberalizacije tako družbe kot države.

Novi finančni minister je postal Kwasi Kwarteng, ministrica za notranje zadeve Suella Braverman, vodja diplomacije James Cleverly, premierka je Liz Truss, kar pomeni, da prvič v britanski zgodovini na štirih ključnih položajih ni belega moškega. Na prvi pogled bi bil to lahko pozitiven signal, znak sprejemanja, odprtosti družbe, strpnosti. A, kot pravite, ni tako?
Seveda ne. S tem fenomenom se lahko soočimo z več vidikov. S sociološkega oziroma strankarskega vidika podporo konservativni stranki nudijo večinoma beli moški, je pa zelo pomembno za stranko, da se v javnosti ne prikaže kot preveč bela in preveč moška. Taki profili – ženske, predstavniki manjšin – imajo zato veliko večjo možnost, da uspejo prav zato, ker izstopajo, zato jih želi stranka potisniti pred kamere in na vodilne položaje. Za Liz Truss vemo, da je bila kot študentka zelo sredinska, bila je članica liberalnih demokratov, a jasno je, da se je odločila za prestop v konservativno stranko, ker je v njej kot mlada študentka videla več možnosti zase. To lahko verjetno rečemo tudi za kakšne druge predstavnike manjšin.

Drugi vidik pa je, da iz več primerov po svetu vemo, da so najbolj nestrpni do migrantov po navadi prav tisti migranti, ki so že nekaj časa v državi, se pravi tista generacija, ki že nekaj časa živi v državi in se boji novih migrantov, ker naj bi jim delali "slabo ime". Velikokrat so najbolj nestrpni prav tisti z migrantsko preteklostjo. To smo videli tudi v ZDA, kjer je bil najbolj znan "migrantski šerif" Joe Arpaio mehiškega rodu. Bil je tretja generacija Mehičanov, ki živijo v Ameriki, počutil se je kot Američan in ni želel novih Mehičanov, ker se mu je zdelo, da nova generacija Latinskoameričanov meče slabo luč na "dobre" migrante, ki so prišli pred desetletji.

Truss ni postala premierka z zmago na splošnih parlamentarnih volitvah, izbralo jo je le nekaj več kot 200.000 članov konservativne stranke, pa še to s precej neprepričljivo večino, 57 odstotki glasov. Zdi se, da je to precej slaba popotnica za uspešen mandat. Katere so njene najbolj pozitivne lastnosti in katere njene šibkosti?
Treba je pogledati stanje znotraj konservativne stranke. Radikalno krilo v njej zdaj prevladuje, zmerni sredinski kandidati pri volitvah za novega vodjo niso imeli resne možnosti. Med kandidati, ki bi lahko predstavljali kontinuiteto z Johnsonom oziroma bolj radikalno smerjo, je bila za Rishija Sunaka težava ta, da je odstopil z ministrskega mesta in bil s tem ključni akter pri Johnsonovem odstopu. Tega mu veliko Johnsonovih podpornikov v parlamentu in širše v stranki ni moglo odpustiti. Ko je Johnson vodil stranko na volitvah decembra leta 2019, mu je uspelo prepričati veliko tradicionalnih laburističnih volivcev na severu Anglije, predvsem pripadnikov delovnega razreda, da so prvič v življenju volili konservativce. A dejansko so volili Johnsona, ne toliko konservativne stranke. Zato se vsi ti parlamentarci s severa, ki predstavljajo industrializirane regije – okoli 80 jih je –, iskali kontinuiteto z Johnsonom, saj so se bali, da jim njihovi volivci ne bodo odpustili, če podprejo nekoga, kot je Sunak.

Če pogledamo prvih nekaj krogov glasovanja za novega vodjo, ko je glasovanje potekalo le znotraj parlamentarne stranke, je bila prednost Liz Truss to, da je ostala zvesta Johnsonu do konca. Zato se ji je uspelo povleči v zadnji krog glasovanja. Ko sta ostala sama s Sunakom, pa so lahko glasovali vsi člani stranke, okoli 250.000 jih je, kar je zelo malo za državo z več kot 50 milijoni ljudi. Vemo, da so člani stranke po navadi njeni najbolj radikalni privrženci. Sploh glede na smer stranke smo v zadnjih letih videli, da je veliko konservativnih članov prestopilo k laburistom ali še pogosteje k liberalnim demokratom. Tudi znotraj širše stranke ni več toliko podpornikov sredinske politike, zato je bilo jasno, da bo Liz Truss zmagala.

Parlamentarne volitve bodo šele konec decembra 2024 oziroma v začetku januarja 2025. Mislite, da lahko Liz Truss ob vseh notranje- in zunanjepolitičnih težavah uspe vlado voditi do takrat?
Bi rekel, da verjetno da. A tudi če se to zgodi, ni rečeno, da bo to zaradi samega dela Liz Truss ali njenih lastnosti, ampak predvsem zaradi interesa stranke in vseh poslancev. Kot sem rekel, okoli 80 mest imajo v parlamentu predstavniki s severa Anglije, ki imajo zelo negotove sedeže, saj so to mesta, ki tradicionalno ne sodijo h konservativcem. Ti poslanci se zavedajo, da bodo v primeru predčasnih volitev te sedeže verjetno izgubili. Stranka ima trenutno v parlamentu veliko večino, ki je na prihodnjih volitvah zagotovo ne bo dobila več. Tudi stranka zato nima interesa za predčasne volitve. Večja možnost bi bila, da bi Lis Truss odstavili, če bi bila zelo neuspešna pri reševanju kriz, in bi na volitve leta 2024 ali 2025 stranko popeljal novi vodja.

Sorodna novica Nova britanska prva družina: mož, ki je raje v ozadju, in hčerki, ki ju javnost skorajda ne pozna

V prvem govoru je bila Liz Truss polna visokoletečih obljub in navdihujočih izrazov. Obljubila je, da "nobena nevihta ne bo za Britance premočna", in naštela tri prednostne naloge svoje vlade – nižje davke, energetiko in zdravstvo. Ustaviva se najprej pri energetiki, saj prav energetska kriza Britance najbolj pesti in so v pričakovanju konkretnih ukrepov nove vlade. Kakšne so cene energentov v Veliki Britaniji v primerjavi s preostalo Evropo?
Cene v Veliki Britaniji so višje kot drugje po Evropi – in bodo še višje. Poleg tega je energetski trg v Veliki Britaniji veliko bolj dereguliran kot v Evropski uniji. Ne pozabimo, da gre povrh za otok, zato je še težje zagotavljati elektriko, plin, bencin, kurilno olje. Predvsem pa so privatizirana energetska podjetja zelo močna pri lobiranju, predvsem znotraj konservativne stranke. Angleži bodo v vsakem primeru plačevali veliko višje cene kot drugje v Evropi, in to bo velika težava. Razen v Londonu in nekaterih drugih večjih mestih v državi živi veliko ljudi, ki finančno komaj preživijo čez mesec. Truss je napovedala, da bo postavila zgornjo mejo, koliko lahko podjetja računajo na energijo, tudi to, da bodo uvedli poseben davek na velike dobičke energetskih podjetij, ampak to samo po sebi ne bo rešilo težave.

Vprašanje je tudi, koliko lahko napoved glede cene energije združi z drugimi politikami, na primer z znižanjem davkov. Če bo država postavila zgornje meje za energijo, bo morala s tem subvencionirati podjetja, ki zagotavljajo energijo, kar pomeni, da mora ta denar od nekod priti. Truss je tudi napovedala, da noče dodatno zadolžiti države in da noče dvigniti davkov. Med kampanjo je predvsem Sunak večkrat opozoril, da ekonomska politika Liz Truss temelji na nekem čarobnem mišljenju, da bo lahko država zapravila več denarja, kot ga bo imela.

Truss naj bi zamrznila cene energentov vse do volitev leta 2024, saj naj bi oktobra po nekaterih napovedih strošek energentov za gospodinjstva lahko narasel tudi za 80 odstotkov. Želja je, da povprečen letni strošek za energijo ostane na trenutni ravni 1971 funtov oziroma da se cena zamrzne pri 2500 funtih. Ali Johnsonova vlada glede cen energentov ni sprejela nobenih ukrepov?
Ne, a težko je za to kriviti Johnsona, saj je ob odstopu napovedal, da bo vodil tehnično vlado, ki ne bo sprejemala političnih odločitev. Če bi sprejel ukrepe glede energije, bi mu lahko očitali, da je to zelo politična odločitev. Zato je to nekako razumljivo - je pa velika težava, ker je politična kriza trajala tako dolgo oziroma da je Johnson tako dolgo odlašal z odstopom. Do zdaj tako vlada ni sprejela še nobenih resnih ukrepov.

Aktivne pa so civilne družbe. Omeniti je treba spletno gibanje, ki je sprožilo peticijo za prenehanje plačevanja računov za energijo. Dejali so, da bodo v primeru, da zberejo milijon podpisov, množično nehali plačevati račune. Pri tem gre za kolektivno gibanje, ki skuša prisiliti politiko in energetske firme, da spremenijo politiko in se odpovejo dobičkom. Toda kot vemo, se kapitalistične družbe same od sebe ne bodo odpovedale dobičkom, zato ne vidim poti, kako se bo lahko konservativna stranka, ki je zelo povezana s temi podjetji, saj jih je s privatizacijo energetskega sektorja tudi ustvarila, s tem spoprijela. Kaj bodo naredili, da po eni strani ne razjezijo ljudstva, po drugi pa ne industrije, ki je ena njihovih glavnih podpornic? Liz Truss bo težko našla srednjo pot.

Katere dobrine so se poleg energentov v zadnjih mesecih še posebej podražile - hrana, potovanja, storitve? Inflacija je že zdaj več kot 10 odstotkov, kar je največ med največjimi svetovnimi gospodarstvi, nekateri napovedujejo, da bo dosegla celo 15 odstotkov.
Trenutno so glavna težava energenti, to je tudi največji razlog za inflacijo. Podražilo pa se je vse. To sicer ni nov pojav, to se dogaja od referenduma za brexit naprej, zato gre za skupek dejavnikov. Takoj po referendumu je funt padel za 23 odstotkov in od takrat si nikoli ni opomogel. Britanci imajo v zadnjih letih manjšo kupno moč. Velike težave so zaradi omejitev glede števila migrantov in voznikov, mejnega nadzora. Velika Britanija sicer pridela kar nekaj svojega mesa, sira, mleka, predvsem pri zelenjavi in sadju pa je odvisna od uvoza. Ker so postopki upočasnjeni, veliko sadja in zelenjave zgnije na meji. Opažam tudi druge stvari. Pri brstičnem ohrovtu je na primer embalaža ostala enako velika, a je v njej manj zelenjave in več zraka. Znan je tudi primer čokolade Toblerone, ki je v Angliji povečal razmik med "hribčki", tako da je embalaža enako velika, je pa čokolade v njej veliko manj.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je Liz Truss čestitala, a jo v isti sapi pozvala k spoštovanju dogovorov. Znano je, da je Truss v preteklosti nasprotovala brexitu, zdaj ga zagovarja, in da je napovedala da bo zaobšla dogovor z Brusljem glede Severne Irske. Kakšne spremembe lahko pričakujemo v odnosih med Brusljem in Londonom pod njenim vodstvom, že zdaj je včasih težko razumeti, o čem se sploh pogajajo?
Bistvo problema je, da želijo Angleži vse dobrine skupnega trga Evropske unije, ne da bi za to plačali kakršno koli ceno. Predvsem se to pozna na Severnem Irskem. Rešitev severnoirskega vprašanja z velikonočnim sporazumom je bila prav v tem, da sta si obe strani lahko predstavljali, da sta dobili tisto, kar sta želeli. Katoličani in Irska republika so si lahko predstavljali, da je otok združen, ker ni bilo meje oziroma je bila ta pretočna in ni bila vidna. Protestanti in podporniki unije z Veliko Britanijo pa so si predstavljali, da so še vedno sestavni del Združenega kraljestva. Ta rešitev pa deluje samo, če je meja odprta, če sta obe državi znotraj EU-ja oziroma vsaj znotraj skupnega trga. Zdaj pa bo vsaka rešitev severnoirskega vprašanja ali postavila mejo med Severno Irsko in Irsko, se pravi, da bo zrušila velikonočni sporazum, kar lahko pripelje do ponovne državljanske vojne na irskem otoku, ali pa postavila mejo med Severno Irsko in preostalim delom Združenega kraljestva. Druge rešitve ni. Theresa May se je odločila za prvo možnost, Boris Johnson za drugo, ampak Johnson kot Johnson se je odločil za drugo možnost, a si predstavljal, da bo vseeno lahko postavil mejo na irskem otoku in da s tem ne bo težav.

Idealne rešitve v tem primeru ni. Radikalna drža glede enotnosti Severne Irske z Veliko Britanije in način, da izstopijo iz vseh evropskih sporazumov in da se sploh ne želijo več pogajati z EU-jem, ni pravi. Liz Truss je bila ena glavnih, ki je zagovarjala, da se izniči severnoirski protokol in da se iščejo nove rešitve. To bi ji bilo v interesu, saj bi s tem preusmerila pozornost tako medijev kot ljudstva na brexit, ki je bil zadnja leta zmagovalna retorična točka za konservativno stranko. A slej kot prej bo treba najti prave rešitve, a za to bo treba sprejemati odločitve in se jih držati. Tukaj se mi zdi Truss podobna Johnsonu – da raje razmišlja o neki čarobni paličici, kot da bi se resno lotila težave in našla dolgoročne rešitve.

Ko je Boris Johnson odstopil, se je pohvalil, da je izpeljal brexit, a vidimo, da ga ni. Brexit se še vedno dogaja. Če Velika Britanija odstopi od severnoirskega protokola, bo znova vse na mizi, potrebna bodo nova pogajanja. Brexit ni končan in verjetno tudi ne bo končan. Po mojem mnenju bo cel proces brexita trajal tako dolgo, kot je bila Velika Britanija članica Evropske unije, se pravi 45 let. Morda se bo težava rešila samo s tem, da bo čez okoli 30 let država spet vstopila v Evropsko unijo.

Ostaniva pri zunanji politiki. Zelo povedna se mi zdi informacija, da je bil prvi telefonski pogovor, ki ga je Truss opravila s kakšnim tujim voditeljem, tisti z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim. Ruski predsednik Vladimir Putin je po drugi strani dejal, da Truss ni prišla na položaj na demokratični način. Prejšnji premier Johnson je bil zelo glasen in zavzet podpornik Kijeva. Bo London še naprej Kijevu nudil politično, finančno in vojaško pomoč – čeprav bo to politiko Truss vedno težje zagovarjala pred ljudmi?
Vojna v Ukrajini postaja zamrznjen konflikt, in veliko vprašanje je, ali bo nasploh Zahodna Evropa lahko dalje podpirala Ukrajini na tak način. Kar se Velike Britanije tiče, se mi zdi, da je podpora Ukrajini zelo popularna, zato pričakujem, da bo Truss to politiko nadaljevala. Tudi konservativne stranke na sploh rade podpirajo vojsko in so pripravljene dati denar za oboroževanje. Britanci pomagajo pri izobraževanju krimskih vojakov in pri materialni podpori in zdi se, da je to manj problematičen izdatek za konservativno stranko kot marsikaj drugega. Poleg tega je imelo veliko ljudi v Veliki Britaniji, predvsem v Londonu, dovolj ruskih oligarhov, ki so pokupili najboljše nepremičnine in bili nekako sokrivci za velik porast cen nepremičnin po državi. Zato se zdita retorično napadanje Rusije in podpora Ukrajini retorično zmagovalna točka. Na tak način lahko Truss preusmerja pozornost navzven, stran od domačih težav. Če pogledamo vsa Johnsonova dejanja, je močna podpora Ukrajini morda še najbolj smotrna in spoštovanja vredna politika, ki jo je imel kot premier.

Sorodna novica Boris Johnson le odstopil: "Žalosti me, da sem pustil najboljšo službo na svetu"

Še nekaj besed o Borisu Johnsonu, ki se je po treh letih poslovil z Downing Streeta. Njegov zadnji govor je bil tak kot celoten mandat – poln prispodob, polresnic, zavajanja, rahlo raztresen. Bi lahko določili, kateri so največji dosežki njegovega mandata?
Njegov največji dosežek so bile parlamentarne volitve, na katerih je dobil veliko večino in uspel konservativni stranki dobiti sedeže, ki jih zadnjih sto let niso imeli. Takrat je pokazal, da je med kampanjo zelo dober in med ljudstvom zelo priljubljen - kljub vsem težavam, ki jih je sam povzročil z brexitom in z drugimi ne preveč dobrimi idejami.

Kar se tiče same politike, pa resnih dosežkov ni imel. Veliko je govoril o "Levelling Up Agenda", s katero je skušal preusmeriti nekaj ekonomske moči na sever Anglije, a pri tem ni nič kaj veliko naredil. Morda še ena pozitivna stvar je bila močna podpora Ukrajini. Brexita v resnici ni izpeljal, druge stvari, s katerimi se je rad pohvalil, so bile v resnici lažne ali so jih naredili drugi. Tukaj smo videli, da Johnson še vedno živi v nekem svojem svetu. Je pa zanimivo, da smo v njegovem zadnjem govoru med vrsticami lahko prebrali, da pričakuje, da bo imel novo priložnost za premierski položaj. Glede na to, kako je priljubljen in kako se je izkazal med zadnjo predvolilno kampanjo, tega ne moremo izključiti. Je pa res, da v britanski politiki že dolgo ni bilo vrnitve premierja po odstopu na isti položaj.

Lahko bi rekel, da smo v zadnjem govoru videli sočasno visoko izobrazbo in neumnost Borisa Johnsona. Predvsem se je to videlo, ko je sebe primerjal s Cincinnatusom. To je bil rimski diktator, ki ga je senat prosil, da prevzame vodstvo republike med veliko krizo. Ko se mu je diktatorski mandat šestih mesecev iztekel, pa se je vrnil na svojo kmetijo. Johnson je s to primerjavo želel sebe pokazati kot nekoga, ki je odstopil, ko so ga prosili, a da pričakuje nov klic, ko ga bo država potrebovala. Seveda pa vemo, da se v resnici ni takoj odzval na klic, da odstopi, in tudi ideja, da je on močna figura, ki predstavlja narod in ki bo vedno v ozadju, ko ga narod potrebuje, je dokaz njegove megalomanije.

Lahko pa je bil ta njegov namig tudi trik, kako čim dlje ostati relevanten in zanimiv za medije, podobno, kot je to v primeru nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Da, ampak v nasprotju s Trumpom, ki drži medije v pripravljenosti bolj z odnosi s pornozvezdami in klici, da bo nekoga ubil, se pri Johnsonu vidi njegova visoka izobrazba. Johnson na zelo intelektualen način preusmerja medije nase. Začne govoriti o Cincinnatusu in ve, da bodo vsi mediji začeli preverjati to ime in nato sami po sebi razmišljati o Johnsonu kot Cincinantusu. Lahko bi rekel, da mediji vedno znova padejo v Johnsonovo past.

Je že jasno, kaj bo počel po odhodu?
Vemo, da namerava napisati svoje spomine o brexitu, pričakujemo tudi njegovo biografijo Winstona Churchilla, ki jo ustvarja že kakšno desetletje. Usedel se bo za pisalno mizo, verjetno napisal bestseller in čakal svojo novo politično priložnost. Kot kaže, bo obdržal tudi stolček v parlamentu in tam bo pletel nove vezi, da se lahko vrne na položaj.