Poljsko pestijo visoka inflacija, staranje prebivalstva, krčenje svoboščin (med njimi prepoved splava), veliko onesnaženje zraka in ostre politične razprtije. Zakon in pravičnost pod vodstvom Jaroslawa Kaczynskega v anketah pred volitvami, ki bodo 15. oktobra, vodi z 38-odstotno podporo. Državljanska platforma z Donaldom Tuskom na čelu zaostaja za osem odstotnih točk. Napovedi, komu bo uspelo sestaviti vlado, so zelo negotove, veliko bo odvisno od desne Konfederacije, ki pa zavrača sodelovanje z obema vodilnima strankama.

Sorodna novica Množica Poljakov na shodu opozicije v Varšavi. Tusk: To je znamenje ponovnega rojstva Poljske.

Kako pomembne so tokratne volitve in kakšen je odnos Poljske do Unije in sosede Nemčije, smo se pogovarjali s profesorico politologije Moniko Sus, Poljakinjo, ki predava na poljskih, nemških in drugih univerzah.

Kako odločilne so za vas bližajoče se parlamentarne volitve na Poljskem?
Rekla bi, da gre za najpomembnejše volitve po koncu druge svetovne vojne. Smo namreč pred odločitvijo, ali bo Poljska še naprej izgubljala demokratične vrednote ali pa bo šla po poti demokracije kot konstruktivna članica Evropske unije. Ta izbira zdaj zelo očitno stoji pred nami.

Poljska je v evropskem prostoru pridobila pomen od napada Rusije na Ukrajino. Brani namreč mejo z Belorusijo in odvrača številne beloruske provokacije, med njimi tudi skupino Wagner. Je vojna spremenila odnos Unije do Poljske?
Menim, da Poljska ni pridobila pomena v takšni meri, kot bi lahko, saj je v sporu z Evropsko komisijo glede demokratičnih vrednot in sodne reforme. Seveda pa je postala ključna za pomoč Ukrajini in oporišče ne samo za Unijo, pač pa tudi za Združene države Amerike. Ampak menim, da ji ta vloga pritiče zaradi geografskega položaja, in ne same politike. Vlada je namenila veliko sredstev za obrambo, letos kar 3,6 % BDP-ja, načrtuje izdatke v vrednosti štiri odstotke BDP-ja. V vsakem primeru gre za veliko vsoto in to je z geopolitičnega vidika zelo pomembno.

Ko omenjate denar za obrambo, od kod prihaja? In kje bo vlada dobila sredstva za izpolnitev številnih predvolilnih obljub – od znatnega povečanja otroškega dodatka do znižanja davkov?
Dobro vprašanje. Ki je toliko pomembnejše, ker evropski državljani vedo, da zaradi spora z Evropsko komisijo država ne prejema sredstev iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost. Sredstva so od januarja letos zamrznjena, ker vlada vztraja pri reformi sodstva (uvedbi disciplinskega senata za sodnike op. a.), in veliko Poljakov se sprašuje, kako bo financirala svoje načrte, ko gre za oboroževanje. Iskreno rečeno, vlada tega ni pojasnila. Ne vemo torej, iz katere malhe naj bi denar prišel. Potem je tu še vprašanje demografije, vlada namreč načrtuje krepitev vojaških sil, prebivalstvo pa se krči. Strokovnjaki se sprašujejo, od kod naj bi torej prišli mladi moški, ki bi okrepili vojsko. Vlada ima torej načrte, ampak menim, da jih ni zares mogoče uresničiti.

Staranje in krčenje prebivalstva sta na Poljskem zelo izraziti, država ima eno najnižjih stopenj rodnosti, vlada (razen ukrajinskih beguncev) pa v veliki meri zavrača priseljevanje (pogovor s Sus je potekal še pred izbruhom afere s podeljevanjem vizumov, ki zdaj pod vprašaj postavlja nenaklonjenost priseljencem op. a.).
Demografsko krčenje ima verjetno več vzrokov. Eden med njimi je zagotovo gospodarski položaj države. Večini ljudi gre sicer dobro, ampak je težko dobiti mesto za otroke v vrtcih. Šolski sistem ni posebno dober in to starši vedo. Poleg tega je drago preživljati veliko otrok. Zdaj bom malo pretiravala, toda veliko Poljakov vidi, kako to poteka na Zahodu, in si mislijo, da ni treba imeti dveh, treh, štirih otrok, z enim je lažje preživeti, mu priskrbeti boljšo izobrazbo ter mu preprosto več nuditi. Seveda pa so v delih poljske družbe zelo pomembne katoliške vrednote in v teh delih imajo tudi več otrok. Ampak v splošnem je demografski položaj zelo težak in ne omogoča drastičnih okrepitev poljske vojske.

Kako poljska vlada vidi samo sebe? Zelo poudarja državno suverenost, po izbruhu vojne je bilo pri politiki čutiti tudi nekakšen občutek superiornosti.
Mislim, da je superiornost res dobra beseda, dober opis. Verjetno izvira iz tega, da je Poljska podobno kot druge države v regiji, ne pa tudi zahodna Evropa, ves čas opozarjala na ruske grožnje. Ni bilo veliko držav, ki bi prisluhnile Poljski in baltskim državam. Recimo tu, v Nemčiji, sem doživela nič koliko odzivov, da Poljska pretirava in je rusofobna. Veliko Nemcev ni razumelo upravičenosti strahu, ne le zaradi zgodovine, ampak tudi zato, ker niso vedeli, da imajo Poljaki in baltske države veliko boljši vpogled v Rusijo kot zahodna Evropa. Poljska vlada zato zdaj igra na noto "Imeli smo prav! Morali bi nas poslušati!", seveda pa ta drža ni dolgoročno vzdržna. Poljska potrebuje ne le zvezo Nato, v kateri je zelo angažirana članica, ampak tudi močno Evropsko unijo. To lahko vidimo že na primeru sankcij proti Rusiji, ki so odločilne. Odnos poljske vlade do Evrope bi opisala kot shizofren, na eni strani hočemo in potrebujemo močan EU, da se s sankcijami upre Rusiji, na drugi strani pa premier Mateusz Morawiecki trdi, da Poljska noče federalne unije, pač pa da EU postane znova enotni trg s štirimi svoboščinami. Zavrača skorajda vse, kar se odloči na naddržavni ravni v Evropski komisiji. Ampak to ne gre skupaj.

Odnos vlade do Nemčije pa ni shizofren, pač pa enoznačno sovražen. Vlada tudi vodjo opozicije Donalda Tuska imenuje za prijatelja Bruslja in Berlina. Od Berlina zahteva vojne reparacije in je z vlado Olafa Scholza ves čas v sporu.
Da, ampak moramo zelo jasno razlikovati med vladno retoriko in javnim mnenjem. Gospodarski odnosi med državama cvetijo in poljsko gospodarstvo v resnici trpi zaradi vladne retorike. Menim, da je strah pred Nemčijo v delu poljske družbe lahko mobilizirati zaradi zgodovine, in to vlada počne namenoma. Pa ne le zaradi zgodovine, ampak ker je Nemčija tako rekoč nad poljskimi glavami speljala plinovoda Severni tok 1 in 2. Protinemška propaganda je zelo nevarna, zdaj jo poslušamo v volilni kampanji, dolgoročno bo pustila sledi in potrebno bo veliko časa, preden bodo odnosi med državama spet zgledni.

Če bo vlado tokrat oblikoval Donald Tusk, ki obljublja odpravo veliko v zadnjih letih sprejetih zakonov, obenem pa še večje socialne podpore, mu ne bo lahko uresničiti vsega, kar je izrekel v kampanji.
Če pride na oblast, mu vsekakor ne bo lahko. Družba je izjemno razdeljena. Ne glede na to, ali vlado oblikuje Zakon in pravičnost ali pa Državljanska platforma, bo ena polovica nezadovoljna. Ob morebitni zmagi zdajšnje vlade opažamo napovedi ljudi, da se bodo izselili iz države. Če pa na oblast z manjšimi koalicijskimi partnerji pride Tusk, mu bosta napoti vsaj dve veliki oviri: prva je sodna reforma, ki jo bo izničil. In treba je pošteno priznati, to ne bo šlo čez noč. Za spremembo zakonov je potreben čas, če hočeš, da so spremembe v skladu z ustavo. Državljanska platforma je nakazala, da se tega zaveda. Drugi izziv pa je končati spor z Evropsko komisijo in dobiti dostop do sredstev v evropskih skladih in postati ena pomembnejših članic Unije. Ampak tudi to bi trajalo – ne brez podpore drugih članic.