V Potsdamu je že ves mesec na ogled razstava na prostem pod geslom 30 let, 30 dni, 30-krat Nemčija. V zastekljenih razstavnih paviljonih, ki pa si jih obiskovalci lahko ogledajo le od zunaj, se še do nedelje med drugim predstavlja vseh 16 zveznih dežel, oba domova parlamenta, vlada in ustavno sodišče. Sprva je bilo sicer načrtovano celomesečno ogromno slavje za vse prebivalce, a so zaradi covida-19 načrte prilagodili.

Osrednja prireditev je potekala v osrednji dvorani Metropolis, kjer se bo zaradi omejitev zbralo le 230 obiskovalcev. Glavni govorec je bil nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, navzoča sta bila tudi kanclerka Angela Merkel in predsednik parlamenta Wolfgang Schäuble. Še pred tem je potekala ekumenska maša.

Steinmeier: "Živimo v najboljši Nemčiji, ki je kdaj koli obstajala"

Steinmeier je izpostavil, da so lahko ponosni na to, kako svobodna in demokratična država je postala Nemčija po združitvi pred 30 leti. Po njegovih besedah je to uspeh, ki ga ne more izničiti niti epidemija novega koronavirusa.

Nemški predsednik je izpostavil pogum protestnikov, ki so z mirnim odporom privedli do združitve Vzhodne in Zahodne Nemčije leta 1990. "S hvaležnostjo se oziramo na konec hladne vojne in začetek novega obdobja," je dejal in dodal, da "danes živimo v najboljši Nemčiji, ki je kdaj koli obstajala".

Kanclerka Angela Merkel pa pozvala Nemce, naj še naprej držijo skupaj, še posebej v boju proti novemu koronavirusu. "Spet moramo biti pogumni, da gremo po novih poteh zaradi pandemije, pogumni, da resnično premostimo še obstoječe razlike med vzhodom in zahodom, pa tudi pogumni, da se vedno znova zavzemamo in delamo za enotnost celotne družbe," je dodala.

Državi sta se združili, a nekatere razlike so ostale

Nemci že 30 let živijo v eni državi, kljub temu pa niso vsi enakega mnenja glede enotnosti države in naroda. Združevanje tako po treh desetletjih še ni končano, a združitev Nemčije vseeno velja za zgodbo o uspehu, ki se je zdela še nekaj let pred združitvijo nekaj nemogočega.

V 80. letih prejšnjega stoletja pa so se začeli družbeni premiki. Otoplitvi odnosov med državama je sledilo revolucionarno leto 1989, ki je s seboj prineslo takšen zagon in spremembe, da jih ni bilo mogoče prezreti – množične mirne proteste v Nemški demokratični republiki (NDR), pobeg Vzhodnih Nemcev in zgodovinski padec Berlinskega zidu. Spomladi leta 1990 so sledile še prve svobodne volitve v NDR-u, na katerih je komunistično vodstvo doživelo poraz.

Nova vlada v Vzhodnem Berlinu je z vlado v Bonnu trdo delala, da so dosegli dogovor o pridružitvi petih dežel Zvezni republiki Nemčiji, ki je začel veljati 3. oktobra 1990. Že pred tem je začel veljati dogovor o valutni, gospodarski in socialni uniji obeh držav.

V Vzhodno Nemčijo je iz zahoda stekla več kot milijarda evrov za integracijo države. Čeprav je bruto domači proizvod še vedno nižji kot v zahodnih deželah, se začenja bolj opozarjati na razlike med mestom in podeželjem kot pa Vzhodom in Zahodom. Največja težava ostaja v glavah ljudi. Še vedno se imajo številni Vzhodni Nemci za drugorazredne državljane. Glede na različne raziskave je takšnih med 40 in 60 odstotkov.